April, kot ga še ni bilo

Spodnje prostore sta punci uštimali v svojo predavalnico in učilnico. Hladilnik je od Tamale, saj je preliman z mnogimi listki in zaznamki, koledarjem.  Študentka beleži vse skupaj v lastnoročno narejen notesnik. Popoldne, proti večeru postane njun dnevni prostor mnogokrat telovadnica, vsaka naredi svoj workout. Rekli sta, da bosta nabavili malo bolj težke uteži, saj da so moje kot peresca.  Enkrat sta me povabili k skupinski vadbi. Vsaka je imela svojo punco plesalko na ekranu. Potem smo migale in plesale, enkrat v eno stran, drugič v drugo. No, jaz sem se bolj režala in sklopa vaj je bilo vedno konec ravno takrat,  ko sem dojela zakaj gre in kako je treba.

Poslavljamo se od aprila,  nikoli predstavljivega obdobja v katerem smo se tako zaplezali.

Ugotavljamo, da smo familija, ki nam je to obdobje dobro delo. Govorijo namreč, da obstajata samo dva tipa familij - ali takšna,  da jim hausarest ni za držat skupaj ali pa takšna, da nam je čisto fajn. 

Zgodovinski april 2o2o je minil neverjetno hitro, punci kar ne moreta verjet, da še vedno zdržita in sta čisto okej.

Ob poslušanju radia in šivanju koščkov blaga

Že od včeraj zvečer šivam koščke.  
Poslušam radio, vedno Val 2o2. Včeraj zvečer je bil Šaleharjev Toplovod, ko je ponovno poklical Štefan - prerok. Oddajo Toplovod spremljam že od nekdaj. Spomnim se Štefana, ko je pravilno napovedal,  da bodo begunci prišli tudi do nas, da bodo prišli do naših meja je bilo takrat nepredstavljivo. Poklical je v 1. oddaji korona serije Toplovoda pred tedni in včeraj, v zadnjem karantenskem -  ravno nas je namreč dosegla vest, da so občinske karantenske meje "padle". Taveliki punci je  sreča na obrazu segla do ušes. Lahko bo končno v miru prišel.

Danes popoldan sem poslušala "koncert doma" na Valu 2o2. Čudovita glasba in pesem pianista  Balladero - Dominik Bagola.  Poslušala sem tudi intervju z dvema glasbenikoma, ki sta hkrati zdravstvena delavca - tehnik in specializantka medicine. Zaradi tveganja na delovnem mestu, ne smeta sodelovati v koncertih doma.  Zelo zanimiv in za ogret srce je bil tudi intervju z Iztokom Mlakarjem, ki se je oglašal Mihiju direktno iz parcele, na kateri je posadil tri fige.
O, glasbeniki. Ne predstavljam si jih, da bi peli z maskami. Težki časi so pred njimi, brez koncertov, nastopov, festivalov.  Sledimo jim po radiu in še kod, ker glasba v teh časih združuje nas vse. V tem času sem na harmoniki po dolgem času povadila nekaj italijanskih kancon in Chopinov valček.

Pozno zvečer sem  poslušala še  en intervju   -  s fucbalerji. Štirje novinarji so se dobili v studiu.  Kako jim je res hudo! Brez nogometa, brez tekem. Pomislim na svojega sodelavca, ki ga vedno ogovorim: "kako kaj fucbal?". Vzadnjič je bil ves obupan.

Sestavljam vzorčke in uporabim vse stare ostanke blaga. Moja kolažna ustvarjalnica, ko iz ostankov blaga naredim nove vzorčke in slike za nove izdelke mi je vedno v posebno uteho. 

Zunaj pada dež. Eni pravijo, da je bil dež taglavni, da so res odprli občinske meje. Tudi prav.

Prvi pomladni dež

Danes smo dočakali dež. Tamala je že cel dopoldan moledovala,  da si želi, da bi padal dež. Potem sva skupinsko začeli razglabljati, kako je lepo, ko pada dež. Žvenket dežnih kapelj po podstrešnem oknu, poslušanje  avtomobilov, ki se vozijo po lužah po cesti, piš vetra in glasu, ki zavzame prostor ob večjem nalivu.  Rekla sem ji, da se vreme menja navadno ob enajstih dopoldan ali ob pol petih popoldan.  Ob enajstih je le malo popršelo, ni bilo kaj dosti.  Ob pol peti je že bolje zalilo, da so na cestah nastale luže.

Blagodejne dežne kaplje bodo prinesle veliko sreče in veselja vsem rožam, vsem našim rastočim solatam in špinačam, mogoče bo celo prikukal na plano moj peteršilj. Drevje bo dobilo lesketajoč odsev, grmi bezga bodo po hitrem postopku začeli razvijati svoje cvetje. Opral se bo avto, ki ga že dva dni držimo na prostem. Rumen cvetni prah bo izginil iz okenskih polic, robov balkonov, poti. Napolnili se bodo izviri voda, tolmunov in mlak. Žabe že komaj čakajo.

Nekdo je danes končno poškrošil, blagoslovil ta svet.

Sangria recept in muzika za današnji dan

Gremo v 7. teden, in punci sta pripravili tokrat prav posebno pijačo. To je naša že šesta skupna zdravica! Do konca in naprej, v boljše čase, do mature in izpitov na faksu!

Danes nazdravljamo v duhu praznika Osvobodilne fronte, v rdečih barvah z več mešanicami alkohola in sadja :)
Recept za sangrio je zapisan spodaj in  je iz mojih najstinških let, ko se je sangrio pripravljalo za najbolj velike žurke. Prilagodite jo za dovoljene žurke in dovoljene goste za  današnje korona čase. Pri sestavinah uporabite v izračunu ustrezni faktor nižji kot ena, pa bo. Ko boste prepisovali recept, lahko poslušate še špansko glasbo revolucije! Na zdravje in osvoboditvi naproti!

Sangria (po špansko spuščanje krvi, sangre/kri)

El Pueblo Unido Jamás Será Vencido

(Inti Illimani)

      SANGRIA recept

• 7 litrov rdečega solidno dobrega vina
• 2 litra soka (juice, gosti sok)
• 1 liter vodke
• o,5 litra ruma
• 1 kg sladkorja
• sadje (pomaranče, hruške, jabolka, ananas, breskve,...po želji)

V oranžnih tonih

Izdelek po asociaciji  iz starih zadolženih objav in obljub iz sklopa vrečke za kruh, za dneve obdarovanj.

Za nove, malo drugačne čase.

"Belo in oranžno, morda s čipko..."

Z mojim velikim ponijem naokrog

Kot v  časih svoje mladosti, sem šla s ponijem skozi drevored skoraj do Nadiže. Cesta je v času vikendov, visokega poletja polna  prometa, zato je kolesarjenje po glavni cesti nevarno.  Dva avtomobila plus kolesar se namreč ne morejo hkrati srečati.
Cesta v času medobčinske karantene sameva,  bilo je le nekaj par avtomobilov in precej kolesarjev. Za vasjo Staro selo sem zavila na makednamsko pot, ki je hkrati tudi zaledna kolesarska pot. Pri Sužidu sem ponovno zavila na glavno cesto in se vrnila skozi drevod na naš samotni kobariški trg.
Za trenutek sem na kolesu, z nogo na klopci postala  na sredini trga. Tam kjer stoji drevo. Bila sem sama na placu. No, še  moj pony zraven.  Dobro mu je šlo. Tudi sedež je  kar udoben. V breg malo pocvili in zavore bo potrebno malo poštimat. Moj pony je sicer kolo, ki je namejen le za pot do hiše mojih staršev, do trgovine, v šolo in na pošto. Prikladno kolo za poti na kratki relaciji. Ker je večjega formata gre tudi kar hitro, saj ni tisti običajni tamali pony.

Mladi kostanj je zacvetel, spomnila sem se na leto 2o16, ko so  posekali veliko a bolno drevo  .
Spomnila sem se vseh kostanjev v drevoredu, ki jih  požagajo po vetrolomu, žledu, povodnji. Mnogokrat se katero tudi poskuši, odmre. Drevodred je že star,  posajen v čast obiska Musolinija v Kobaridu. Takrat je bil na italijanskega neslavnega gosta izveden neuspešen atentat.

Sem vam že povedala, da je ura v zvoniku na placu tako lepo prebarvana? Nazaj so prišli tudi sveže obnovljeni in prebarvani  urni kazalci.  Naša ura v zvoniku vedno natančno kaže čas, na vseh 4 straneh. Tudi v teh korona časih zvoni. Tudi ob nedeljah zjutraj in kasneje dopoldan. Tudi v času, ko so cerkvena vrata zaprta.

Pisani svet kot iz škatlice vzet

Danes, ko sem zagledala te rože, bele velike marjetice v travah zelenih travnikov, se mi je začela peti ta pesem. Začela sem korakati v ritmu: Rastejo trave in misli, raste in širi se dlan,...

Tik pred majem smo. Pre vedno tako lepimi prvomajskimi prazniki.  Majske rože so že tu! 

Prehitevamo misli in čakamo dan, ko zapojemo  Zemlji na glas - Le mi vemo zakaj, je v deželi sam maj, je ves pisani svet, kot iz škatlice vzet.

 Majska

Rastejo trave in misli,
raste in širi se dlan,
rastemo z njo pionirji
v velik pokončen dan.
Danes so pravljice naše
krožijo zvezde kraj nas
jutri kdo sonce zajaše
zemlji zapoje naglas.
Le mi vemo zakaj,
je v deželi sam maj,
je ves pisani svet,
kot iz škatlice vzet.
da skoz kuštrave dni
nas veselje lovi
in doni do neba
pionirski hura!
(Tone Pavček)

 

Lockdown song

Čisto sveža, od danes :)

LIVING IN A GHOST TOWN (The Rolling Stones)

I'm a ghost  
Living in a ghost town  I'm a ghost  
Living in a ghost town  
You can look for me  
But I can't be found  
You can search for me  
I had to go underground  
Life was so beautiful  
Then we all got locked down  
Feel a like ghost  
Living in a ghost town  
Once this place was humming  
And the air was full of drumming  
The sound of cymbals crashing  
Glasses were all smashing  
Trumpets were all screaming  
Saxophones were blaring  
Nobody was caring if it's day or night  
I'm a ghost Living in a ghost town  
I'm going nowhere  
Shut up all alone  
So much time to lose  
Just staring at my phone  
Every night I am dreaming  
That you'll come and creep in my bed  
Please let this be over  
Not stuck in a world without end  
Preachers were all preaching  
Charities beseeching  
Politicians dealing  
Thieves were happy stealing  
Widows were all weeping  
There's no beds for us to sleep in  
Always had the feeling It will all come tumbling down   
 I'm a ghost Living in a ghost town  
You can look for me  
But I can't be found  
We're all living in a ghost town 
 Living in a ghost town  
We were so beautiful  
I was your man about town  
Living in this ghost town  
Ain't having any fun  
If I want a party It's a party of one

Zadane rane štiridesetih dni

Najprej sem mislila, da je mož odrezano veliko vejo moškega kivija premazal z oranžnim voskom  neke novoletne sveče. Nakar sem dojela in razloženo mi je bilo, da je to kivijeva rana. Oranžen sok in bele pene so se cedile iz rane in zgledalo je tako zelo trpeče in boleče.

Danes mineva  4o dni od 13. marca. Štirideset dni je tudi drugače število karantene, quaranta giorni. Vsi smo v tem času dobili neke rane, ki si jih počasi celimo ali pa se sami sebe tolažimo, zgovarjamo, stiskamo zobe  in smo pogumni,  da "niso nič takšnega" in da  s takšno rano seveda znamo potrpet.

Poznam primere ljudi iz domov za ostarele, ki bi danes dali vse za srečanje, kaj šele objem s svojimi najdražjimi. Ni prav, da so tako zaprti. Toliko časa.  Njihova rana je globoko odprta, se slabo celi in bolečina je zelo huda. Lahko jim prav ta zada usodni udarec, brez dotične covid bolezni.
Tudi najmlajši in mladina so na udaru, poflikani s flajštri z otroškimi motivi, drugi starejši s takšnimi trendovskimi - rdečimi in črnimi. Mladini smo na začetku krize govorili in jih poučevali, jim pridigali,  da so oni pri tej bolezni lahko tako zelo hinavsko nevarni,... ker sploh ne zbolijo,  pa lahko vseeno nosijo virus. Zato ne smejo do starih staršev,... da slučajno ne bi bili prav oni "tisti, od kateri bi se do starejših prikradel ta rdeči corona virus".
Smilijo se mi najmlajši, vrtičarski otroci in tisti iz prve triade, ki res tako zelo pogrešajo svoje prijateljčke, igrišča,...da ne govorim o tem, kako pogrešajo stare starše, ki si jih tako močno želijo pocartati in razvajati kot še nikoli doslej.

Včeraj je Tamala dobila sporočilo svoje prijateljice: "Meni se bo zmešalo, ne zdržim več doma, vse obveščam, da sem z današnjim dnem spet svobodna,  pripravljena na druženja, lahko se kaj dobimo. "
Tamali mi pove, da sedaj ima na razpolago že 3 prijatelje, ki gredo lahko z njim v Nadižo in da ga je klical celo sošolec, ki mu mama spet pusti, da gre ven in da lahko pride do nas in bosta šla lahko tudi skupaj v Nadižo.


Vsi si celimo rane.
Kiviju je rano posušil in zalizal spomladanski veter.

Pod Slap

Pod Slapom je voda le curljala.
Deževalo ni že dolgo dolgo. 
Suša je.
Cvetje in drevje črpa energijo iz globin in skritih kanalov zemlje,  za svoje barve. Poznajo skrivne zaklade.
Veter  kleše skozi gozdove in zelene travnike.
Črički godejo in ptice pojejo.
Blizu kričijo srake ali čaplje ali neke večje ptice.
Prestrašim se mladega kolesarja, ki prileti po gozdni poti.
Prijazno me pozdravi.

5. skupni vikend, v šesti teden

5 vikend, 5. žurka,... cel piknik.
A bo kaj pomagalo?
Popuščamo?
Malo pa že.
Ta vikend je bilo slišat nekaj več hrupa,več smeha, otroškega vrveža naokrog.
Po gozdovih se podijo prašiči. Sosed je baje pred prašičjo familijo splezal na drevo.
Tudi Gamsi se že zbirajo.
Nazdravljamo, v mislih iščem čudežni urok, ki bi pomagal.

Na Kuk, nad livške vasi

Kuk je razgledna vzpetina na višini 1213 nadmorske višine nad našo dolino, v pobočju Kolovrata.  Zapeljemo se do livških vasi, do zadnje vasi imenovane Livške ravne in še malo naprej.
Približno pol ure je hoje do vrha, kjer je radijska postaja in cel regiment ostalih anten.  Vreme se pričenja spreminjati, oblačno postaja. Ozremo se malo naokoli, do vrha Matajurja, do svetega Antona nad Kobaridom, na drugo stran Soče. Kar močno piha in hladno postaja. Prvotno smo nameravali še malo peš po gmajnah na italijanski strani in malo po naši,..vse tja do razgledne točke, ki je sicer že v drugi - t.j. tolminski občini. Ker je hladno in neprijetno, se tja zapelejemo kar z avtom. Kar precej avtomobilov je na parkirišču naokoli, nedeljskih pohajačev iz sosednje občine, ki so se pripeljali iz svoje strani Kolovrata. Ujamemo še nekaj sončnih žarkov, ki so prebili oblačnost in obsevajo breze in pomladno cvetje.

Koronsko o maturi

Danes se je na veliko govorilo o maturi in o tem, da bodo samo četrtošolci-maturantje po prvem maju spet v šoli in to kakopak - pod strogimi varnostnimi ukrepi. Pojma nimamo kako bo to zgledalo in kaj se bo res zgodilo. Bo takrat vozil vlak, bodo vozile trole v Ljubljani, bodo odprti dijaški domovi?

Danes je pomembno, da je naša maturantka seveda zdrava, dobre volje in brez panike. Na faks je vpisala le prvo in edino željo. Kar bo, pa bo, pravi.
Prav včeraj bi se moral zgoditi maturantski ples in jaz bi morala spoznati njenega plesalca, prijatelja . Eno dolgo kiklo sva tik pred karanteno vrnili nazaj, ker je bila čudna, potem nisva iskali več, ker je seveda postalo brezveze.

To bodo zaznamovani koronski maturantje, pomnili jih bomo.  Maturantje brez maturantskega plesa, brez četvorke sredi Ljubljane,..
Velika večina te generacije je rojenih znamenitega leta ko se je zgodil enajsti september in včasih sem jim navrgla, da so ena takšna posebna čudaška generacija, ki je rojena v čudnih nabojih energije spreminjajočega se sveta.

Morske in sončne linije

Po televiziji govorijo o morju in počitnicah na Hrvaškem.
Pojma nimamo ali bo letos naše morje
Sanjam mornarske črtice, vse tiste modre barve,
in sonce nad njim,
in svobodne objeme.

Iz vezenine v črnem, v nov izdelek

Že od dolgo časa nazaj je bila to lepa vezenina v črnem . Tkanina je bila sicer  kar  zdelana in na enem koncu scefrana. Mislim, da je bila to enkrat okrogla okrasna blazina.

Rada imam reciklaže, nove preobrazbe.

Nastali sta dve lušni toaletki.

Maskerine 2

Maskerince še zadnjič, tokrat v kroju kirurške maske s trakci. Medtem ko so takšne na elastiko praktične za nakup v trgovini in se jih hitro namontira za ušesa, so te s trakci bolj hvaležne, če jih je potrebno imeti na nosu več časa. Trakci namreč ne tiščijo in masko lahko spustimo in  občasno počiva in čaka na vratu ;)

v peti teden

Mineva 4. teden karantene,

in  naša 4. pijača ;) 

sorbetto

Tukaj, na blogu beležim rekorde v dnevnih objavah. Ni kar tako!  Kot obljubljeno od otvoritve, petka 13. marca dalje dnevno beležim ta čas, ko je svet obrnjen na glavo.

Nadaljujem,  do odprtja občinskih meja in ko bo spet vozil vlak!

Ob Nadiži - Od Podbele do Robidišč

Z avtom sva se peljala v Breginjski kot, do vasi Podbela, prečkala Nadižo in na spodnjem parkingu pustila avtomobil. Edini avtomobil. Nikjer ni bilo žive duše, naletela sva le na nekaj kolesarjev, dva avtomobila in domačina motorista.
Kamniti most na Nadiži  je most, ki ni na mejnem prehodu "Most na Nadiži", to je čisto drugje.  Napoleonovega mosta na Nadiži tudi ne smemo zamenjati z Napoleonovim čez reko Sočo pri Kobaridu. Napoleonov kamniti most na Nadiži se nahaja ob cesti  od Podbele do Robidišč.

Idiličen kamniti most.
Nikjer nikogar.
Le šum vode in ptičje petje.

Peš sva jo mahnila naprej po cesti in po peš poteh, tudi kolesarskih trail poteh. Po slednjih je vasica Robidišče in Breginjski kot postal poznan daleč naokrog. 
Razgledala sva se na drugo stran soteske Nadiže, do vasi Logje, kjer je cerkev glasno odmevala na vsake četrt ure. Pogled je segel vse do idiličnih beneških  vasi na drugi strani meje.  Po dobrih šestih kilometrih hoje vnakreber sva prispela do vasi. Srečala sva dva domačina, dva psa, dve mački,  ducat kokoši. Ob lično obnovljeni hiši se je igral otrok. Krenila sva še slab kilometer naprej,  do konca,  kjer je bil na mejni  državni črti postavljen velik betonski pilot.  Neprehoden konec sveta. Domačini vedno rečemo, da je tam daleč, bogu za hrbtom, v Robjeh,  konec sveta.
Bil je čudovit dan za odkrivanje lepot naše doline.  V zapovedanih novih okoliščinah korona časa išemo pozitivno naravnanost in se opogumljamo, da je vsaka butasta reč in prepoved tudi za nekaj dobra.
Dolina je brez turistov, ki bi se v času velikonočnih počitnic navlekli iz vseh strani. Napolnili bi lokalni kamp ob reki Nadiži, napolnili kolesarske poti, gostilne.  Verjamem, da bi se imeli čudovito lepo. 
Z eno ali par besedami bi v iskanju omenjenega pozitivnega navdiha, najin pohod opisala  kot - Popoln mir, le  šum vode, ptičje petje in zvon v daljavi. 

Ko sva prišla do avtomobila, je sonce reki jemalo slovo. Nad njo je poletel večji bel ptič. Mogoče je bil galeb. 

spet bom prišel

UJEL BOM JUTRANJE ŽARKE

Spet bom prišel, 

da ti prinesem sonce, 

ujel bom jutranje žarke

in na ustnice skril 

pesem večernih ptic,

spet bom prišel, 

moj korak bo lahek,

naročje polno lilij

in zaslišal bom 

tvoj smeh na dvorišču, 

spet bom prišel, 

da bova imela vse, 

kar nama čas jemlje

in šla bova med 

pozabljene travnike.

Spet bom prišel, 

da bova vrnila smisel

in našla zamujeno,

zato me počakaj, 

počakaj,...

 S.K  (Sara Krager)