Srečno!

 O Fortuna!

 SREČNO VSEM!

O Fortuna (Carmina Burana - Carl Orff) - André Rieu

Carl Orff - CARMINA BURANA

kantata za sopran, tenor, bariton, zbor in orkester (prevod Primož Simoniti)

 

FORTUNA IMPERATRIX MUNDI 1. O FORTUNA O Fortuna velut luna statu variabilis, semper crescis aut decrescis; vita detestabilis nunc obdurat et tunc curat ludo mentis aciem, egestatem, potestatem dissolvit ut glaciem. Sors immanis et inanis, rota tu volubilis, status malus, vana salus semper dissolubilis, obumbrata et velata michi quoque niteris; nunc per ludum dorsum nudum fero tui sceleris. Sors salutis et virtutis michi nunc contraria, est affectus et defectus semper in angaria. Hac in hora sine mora corde pulsum tangite; quod per sortem sternit fortem, mecum omnes plangite!

FORTUNA, VLADARICA SVETA 1. VSEMOGOČA FORTUNA O Fortuna, kakor luna spremenljiva venomer, pada, vstaja v ščip iz mlaja - vse življenje klet nemir: zdaj nasprotno, zdaj dobrotno zanori nas spet in spet, siromaštvo in veljaštvo raztopi kot sonce led. Kriva sreča opoteča, ti kolo, ki se vrtiš, blagor ničen, neresničen, zmeraj se izjaloviš; v senco skrita, v mrak ovita znašaš zdaj se nad menoj, v igri zlobni in hudobni hrbet mi razgaljaš moj. Na rešenja in poštenja delež upati ne smem, uro vsako delam tlako poželenju in strastem. Neodložno naj otožno žalna struna zazveni, ker zlomila sreče sila je junaka, pojte vsi!

--> -->

29.12.

Celodnevno družinsko praznovanje je pod streho.
Punca bo sedaj še nekaj dni nadaljevala po "privatno",... vse tja do novega leta skupaj s prijatelji, ki so že skoraj vsi pod svojo streho polnoletnosti. Oče pa si zasluži počitka po vse družinskih obiskih, pripravah, hrani in zabavi za vse nas.

Tradicionalno na Matajur

Naša dolina se je danes kopala v soncu. Od zgodaj zjutraj naprej. Še pred kosilom sem svojega ljubljanskega bratranca nagovorila in prepričala, da mora nekam, da si bo zapomnil ta dan, da mora nekam v hrib. Kot se ob koncu leta že tradicionalno spodobi sem ga peljala na Matajur po najkrajši varianti iz vasi Matajur na italijanski strani. 
Dan si bova oba zapomnila. Tudi po tem, da sva najprej kar nekaj ljudi v množici pohodnikov videla zleteti na blatu suhe trave ali zbitem snegu.Takoj so bili na riti. Slišal se je le krik in so zleteli na zadnjo plat.  Čeprav sem imela pohodniške palice, je kmalu potem kot strela iz jasnega pogrnilo še  mene in kasneje na isti način še bratranca. Odločila sva se, da bo bolje hoditi drugod kot po poti, kjer so nastajale ledene male skrite nevarne zaplate.

Boli me zapestje, malce je otečeno a hudega ne bo.

Razgledi iz vrha Matajurja so vedno čudoviti in vredni pohoda na decemberski dan.

 

na Kanin

Praznični dan na Kaninu. "Stara dama kot v najboljših letih", so zapisali Bovčani,  ko so z veseljem končno objavili novico, da gondole spet vozijo.
Lepo je bilo. Nostalgično, kakopak legendarno bovško, sončno kičasto brez oblačka, dopoldan deloma vetrovno. Jutranjo gužvo v dolini, sva  s prijateljico prehiteli. Prvo smuko sva imeli že kmalu po devetih. Množica smučarjev, ki je predvsem z avtomobili v dolini zagužvala vsa parkirišča, se je kmalu porazgubila po smučiščih v temo Selle Nevea, kjer so tudi vzorno uredili  smučišče z umetnim zasneževanjem do doline. Na naši strani pa seveda sam naravni sneg.

Božična zgodba pod Krnom

Danes na Božični dan se je v dobršnem delu naše doline vila gosta megla. Nenavadno za naš konec je, da megla vztraja čisto cel dan.  No, pravzaprav se je gosta megla porazgubila takoj za tretjim ovinkom na Bovško in seveda ni dosegla višjih vasi nad dolino.
Popoldan je bil s soncem obsijan le še Krn in z mamo sva se odločili, da se zapeljeva do Drežniških raven, kjer že tradicionalno postavijo jaslice sredi vasi. Zapela je pesem dveh zborov, popili smo čaj in kuhano vino, prijazne domačinke so stregle z božičnimi dobrotami. Občudujem domačine pod Krnom kako so vedno složni, znajo sodelovati in narediti prijazno vzdušje za domače in prišleke.

Minil je miren, družinsko obarvan praznični dan.

Moje smrekce v odeji krpanki

Zapadel je sneg. Smreke so dobile lepo odejo in postale so lepe v svojem belem zasneženem plašču. Tudi moje smreke sem nesla na sneg, na lepše, na fotoshooting :). Svetloba v hiši je pač čudna in odeja iz smrekic je velika 1 m x 1,5m.
Okrog teh smrek se vsi pri naši hiši z mano delajo malo norca in me zafrkavajo.  "Mamine smrekce." Pravzaprav pošteno zavijejo po naše, ker sem baje tako rekla, ko sem "ta daammm,... fanfare pri hiši" vsem pri hiši pokazala svoj dokončani izdelek.  Kaj je to? vsi kar malo butasto vprašajo.  " To so moje smrjǝkce"
Naša fonetičarka sicer prida, da "ne pozna slovenske fonetike,.. ker ona  je anglistka,...", a mi vseeno pošlje smrekce zapisano fonetično po naše.
No, sicer pa itak nobeden, čisto nobeden,  ne zna tako hudo zaviti po naše, da bi bilo prav ;)

Bil je čudovit dan včeraj - s smrekcami v ruksaku - na sprehodu  po snegu, v sončen zimski dan. 

Med smrečicami, v merjenju decembrskega časa

Decembrski dnevi tečejo kot za stavo.  Prišel je že Miklavž in danes gorita že dve svečki v našem improvizinarem venčku, za katerega pravijo,  da ni čisto za pokazat. Med svečkami so čisto tapravi lešniki. Takšni, ki se jih lako sproti pojeda.
Čas tako mineva tudi v dolaganju lešnikov v adventno tihožiteje  in kuhanju čaja bolniku pri hiši. Zdelala ga je sezonska bolezen decembrskega časa, nekaj gripi podobnega. Vse smo mu ustregli, samo da bi nekaj več pojedel in čimprej ozdravel. Zaželel si je najboljšega kosa mesa, ki  mu ga je nabavila in pripravila nona. Njegov biftek. No, na koncu je moral na pomoč dobiti zdravila in po tednu dni je končno bolje.

Okrasili smo naš trg, prižgali lučke, skuhali kuhano vino. Cerkvena okna so osvetljena, stolpna ura je obnovljena in pobarvana. Še vedno pa nima kazalcev in ne kaže časa. Stolp je tako čisto smešen, kot bi bil gluh a vseeno tako čedno lep.  Na našem placu so tudi smečice, velika in mnogo manjših.
Tudi sama že od oktobra dalje režem in šivam srečice, pravo pogozdovanje je bilo to.  Kmalu bom lako zlezla pod smrekov gozdiček,... kar na kavču doma.  :)