Kako so posekali drevo

Na placu v našem kraju je od nekdaj stal mogočni divji kostanj. Pravzaprav nekje od leta 1890. V  petek ob 18h je bilo oklicano, da bodo divji kostanj posekali. Drevo je bilo že več časa bolno in njegova krošnja ni bila več tako košata kot od nekdaj pomnim. Kako lepo je bilo to drevo,  s svojimi velikimi belimi cvetovi,... kako mogočen v zimskih dneh, ko so ga okrasili z lučkami in dodatno osvetlili njegovo mogočno krošnjo.
Kostanj na placu v Kobaridu je enako kot "Prešerc" v Ljubljani. Zbirališče, čakalna točka za randi in za kombi.
Veliko vaščanov se je v petek zbralo in dolgo v večer ostalo z njim, ko so ga domači gasilci posekali do obisti. Ob desetih zvečer sta sin in hči prinesla en kolobar drevesa, ki sta ga dobila "za spomin", tako kot mnogi drugi vaščani.
Danes sva se z Malim napotila čez plac, na krajši sprehod pred dežjem. Pobožala sem njegovo mogočno deblo in fant je rekel, koliko žaganja je še ostalo okrog klopce.
Čudno zgleda. Tudi Simon Gregorčič na drugi strani ceste se mi je zdel še bolj spokojen in zamišljen kot se mi je vedno zdel.
Pravijo, da bodo v jeseni posadili novo drevo, nov divji kostanj. Za nove zgodbe novih generacij.