AAT29 - od Čedada do naših Brd

Alpe Adria Trail - Etapa od Čedada do Nebla.
29. etapa in polovico 3o.
26 kilometrov + enih 3 za zatavane poti.
Lepa pot, čez italijanske gorice, Furlanijo - Colli, potem pa na našo stran, skozi sotesko Krčnik, do prvih slovenskih češenj, ki imajo mnogo imen. Po njih so poimenovane tudi tematske poti skozi Brda. Razgledi iz vrha goric so čudoviti in češnje bodo letos bogato rodile. Trta je zdrava in ogromno jo je. Naslednjič načrtujeva ponovno eno etapo in pol, čez Brda, po "Štorijah", po dolgem in počez.

Alpe adria trail - po Benečiji, do Čedada E 28

Kot rečeno nadaljujeva še isti dan.

Zaideva s poti, zato od vasi Varh do Stare Gore - Castlemonte,  pot ne bo opisana po pravi trasi.  Prava trasa je od najine klopce do Stare Gore dolga cca 10 kilometre, midva pa sva jih naredila še enkrat toliko.

Pri klopci in gugalnici,  na soncu, zraven vrta, sva falila.
Sledila sva široki gozdni poti, ki je sicer neposredno sledila puščici in tako očitno spregledava oznako pri vrtu. Doma v zoomu GPSpoti sva natančno analizirala kaj se nama je zgodilo.

Nekaj časa že hodiva po sicer široki gozdni poti, ko rečem "nobene oznake ni, to je čudno" in D. mi odvrne samo "Jap", pa nič drguega. Široka gozna pot se vleče dokaj strmo navzdol in ne upam si reči, da bi obrnila. Kasneje mi je Dragi priznal, da tudi če bi to predlagala, ne bi potrdil, da obrneva.

Ker je bila pot široka,  nisva podvomila, da bi zašla, se izgubila. Gotovo pelje navzdol, do neke glavne ceste, ne more drugam, sva vsak pri sebi govorila.  Gozdne poti pa ni in ni konec. Dolgo se že vleče, vedno bolj sva brez besed,  korak je zelo hiter, malo nestrpen, siten. Prideva do vasice Malina, končno tudi do asfaltne ceste. No, pravzaprav to ni vasica, to sta samo dve hiši. Nimava pojma kje sva. Kotlina, na desno in levo breg, sončni žarki naju ne dosežejo. Hodiva po asfaltu in vse bolj ugotavljava da sva zelo zabluzila, da vse skupaj zgleda čudno in daleč.  V vsak ovinek stopava hitro, upajoč, da bi se pokrajina bolj odprla, da bi lahko ugotovila kje sva. Nikjer ni žive duše, celo lisica pri belem dnevu steče čez cesto.

Prideva do smerokaza ob cesti, ki vodi do nekdanjega mejnega prehoda Stari mlin in D. se prime za glavo kam sva zalutala. Prišla sva namreč na drugo stran doline.
V vasi Podreka naletiva na smerokaz Catelmonte. Do tja je še novih 7 kilometrov. V breg, navzgor. Ura je pol sedmih zvečer.

Glede na to, da nimava žuljev, da sva še kar pri močeh in okej se odločiva, da greva naprej. Staršem sporočiva, da ne bo treba, da naju pridejo iskat,... da sva se izgubila a nisva izgubljena in da bova prespala na Stari Gori.  Ob cesti so zidaki, ki označujejo vsak kilometer ceste. Računava in štopava,  da en kilometer prehodiva v 12 minutah. Za naju se pričenja pravo romanje. Sva tiho in vsak v svojih mislih. Utrujena.
V daljavi se v večerni zarji sveti Stara gora.

Ko prispeva do Castelmonta, kjer ni več nobenega romarja a najdeva prenočišče prav v  "Hiši romarja" - "La Casa del pellegrino" sva zadovoljna, srečna.  Ura je pol devetih zvečer. Tuš in postelja sta vredna zlata.
V enem dnevu sva prehodila več kot 40 kilometrov. Vzameva vsak en lekadol, ki res ublaži musklfibr naslednji dan, ki ni prehud. 


Pri zajtrku se pozdravimo s še nekaj pohodniki, Italijani in nemško govorečo skupino starejših ljudi. Prva zapustiva zatočišče po dvojni jutranji kavi in se sprehodiva naokrog.

Jutro je čarobno, nikjer ni nikogar. Iz cerkve se sliši orgle. Nekdo vadi. Tudi poročno koračnico.
Najbrž bo danes tukaj poroka. 

Vstopiva v cerkev, poslušava vajo, ki jo zmoti glas sesalca. Frančiškan čisti prostor pri oltarju.
Trgovinice so še zaprte, na delo le začnejo prihajati prvi delavci, trgovci, osebje. 

Ozreva se v okno, kjer sva spala in hvaležno zapuščava kraj.

 Iščeva smerokaz prave poti in se kmalu spričkava. Nikakor ne najdeva pravega, veliko drugih poti je, le najine ne. Narediva celo še en krog po cesti navzdol in nazaj skozi gozdiček navzgor. Vztrajam, da se to, kar se nama je zgodilo ne bo nikoli več zgodilo. Če kdarkoli 10 minut ne bo videti nobene markacije, se obrneva nazaj, do zadnje označbe. Ni govora, da bi še kdaj tako zgrešila in zabluzila,... to nama je dobra šola in poduk. Še vedno ne najdeva prave markacije. Pregledava vse panoje, kjer so označene mnoge druge poti, le najine ni. Odločiva se, da slediva modri označbi "ribe", neke druge romarske poti, ki pelje v Čedad.

Nov dan prinese 10 kilometrov nove poti, ki se najprej dokaj strmo spušča navzdol. Končno se pojavi pravi smerokaz - AAT Cividale, pot se raztegne v ravnico.  Hodiva ob Nadiži, široka steza pelje po kolesarski poti, ki povezuje Špeter in Čedad. Prihajava v drug svet, tudi med trte, ki bodo glavna atrakcija novih poti.

Čez Kolovrat, v Beneško Slovenijo in naprej AAT E27

Ooo, koliko časa je že minilo, ko sva končala zadnjo etapo AAT v Tolminu. Kar nekako ni bilo priložnosti, pobude, volje, na koncu tudi ne prave kondicije. No, slednjo sem v zadnjem postnem izzivu kar pridobila in tako sem si spet upala razmišljati o večjem pohodu.

Na najbolj mrzel pomladni dan, ko so vinogradniki in sadjarji pa tudi nadebudni vrtičkarji trepetali za svoje mlade poganjke sva se odločila da končno spet greva naprej. Tokrat kar dve etapi skupaj. Prespala bova,  da vidiva kako hudo ali ne  je hoditi dva dni skupaj.

27. etapa se uradnjo prične v Tolminu, midva pa sva štartala na vznovžju Kolovrata v vasi Volče. Prva dva kilometra gre pot po asfaltni cesti,  potem pa skozi močno poškodovan gozd od žledu, skozi zredčen gozd po soteski Kamence. Pot je dokaj strma, prava pohodniška, pa vendar manj strma kot pot v Predela, ki sem jo nedavno večkrat prehodila in o njej beležila zapis.

To je zgodovinska pot iz prve svetovne vojne, kjer je peljela stara vojaška cesta do ključnih točk po celotnem grebenu Kolovrata. Tod vodi tudi Pot miru. Ponekod so še vedno vidni zlizani kamni nekdanje poti. 

 Proti vrhu se pogled končno odpre na dolino, na Sočo in vas Kamno.

 Na drugo stran je pogled na prehojeno sotesko Kamence, na Tolmin.

 Dokaj hitro, v dobrih dveh urah prispeva na greben Kolovrata. Pri razgledni točki se ustaviva, pomalicava banano in vsak polovico prvega sendviča.

 Sva na najvišji točki najinega pohoda.

Moj D. mi razlaga o tem, kako je potekala meja, kako so Italijani šele nedavno pozno ugotivili, da smo jih leta 1947 malo prenesli okrog,.. in da so prav zato novo asfaltirano cesto po Kolovratu financirali v Evropi oz. nevem kdo od povojnih skladov. Sama se še dobro spominjam, kako so bili po Kolovratu graničarji in so hudo resno čuvali najbolj zahodno Jugoslovansko mejo. Prav čez ta senožeta, v zahodni svet, v Italijo so bežali mnogi.

 Še zadnji pogled na našo slovensko stran, proti našim hribom, do Krnske plošče, ki je popolnoma brez snega, kar je tako nenavadno za ta čas. Čeprav je hladen dan, naju ne zebe, korak naredi svoje, nebo je brez oblačka. Namaževa se s kremo za sončenje, ki sem jo v najmanjši tubici vzela s seboj.

Točno poldan je bila ura, to vem, ko sva slišala zvonenje iz te cerkve. Zvonenje je odmevalo daleč naokrog, bilo je zelo močno.  Nikjer ni bilo čutiti nobenih ljudi, le skupino italijanskih pohodnikov sva kasneje srečala. Bili so oblečeni bolj turistično in niso mogli daleč. Dragi točno ve, kako se kliče ta cerkvica. Ime sem si zapomnila. Tako kot Mozarrt - Wolfgang. 

 Sledi še en vzpon in glede na to, da sva že kar utrujena, tudi lačna . ..in sonce bije direktno na glavo vzpon na Hum sploh ni bil od muh.

Na vrhu Huma imava kosilo - cel sendvič, sport napitek, na koncu pa še vročo kavo iz termusa in jafa piškoti. Zadremam za deset minut.

Hodiva skozi beneške vasice.  Nikjer ni nikogar.  Na vsej poti sva tako rekoč srečala le enih 10 duš, ki sva jih lahko pozdravila z dober dan, buon giorno. Opustošene vasi so spremenjene v vikend poletne hiške, turistične ponudbe ni, tudi gostiln tako bogu za hrbtom kjer se nahajava ni.

 Srečujeva pa živali, teh je več kot ljudi. V vaseh lajajo psi, na senožetih srečava koze, čudovite konje. V goščavi, svetlih gozdovih sva videla tudi gamse, srne, lisico.

 Prispeva v Gorenji Tarbija, kjer se konča prva načrtovana etapa. Ura je šele tri, hitra sva. Če izpustim dva kilometra od Tolmina do Volč, sva do sedaj naredila dobrih sedemnajst kilometrov, 1300 višincev in več kot 800 metrov spusta. Popijeva še malo kave,  natočiva vode v bližini. Vedela sva, da če nama bo šlo dobro od nog, bova poskušala narediti še kakšen kilometer več naslednje kar 24 kilometrov dolge etape. Odločila sva se, da greva še naprej, do prvega prenočišča, ki ga najdeva.

Po deželi kostanja, skozi svetle gozdove jo mahava naprej. S seboj imava palice, ki se izkažejo za zelo uporabne. Strmine navzdol je kar precej in najbolj pridejo v poštev prav pri hoji navzdol. Blažijo pritiske na kolena in čuvajo korak. 

 Prispeva do vasi Varh, kjer se odpočijeva in oddahneva. Zagledava tablo BinB, kjer bi lahko prespala. Na čudoviti gugalnici, na avtosedežu Alfa Romea (to preveri D. in pravi, da je samo zato sedež tako udoben...) zadremam, nikamor se ne mudi več,... misleč, da je poti za danes dovolj.

A temu ni tako. Lastnik prenočišča pravi, da je zaprl sobe, ker je bilo premalo ljudi, da se ne splača. Pravi, da je do naslednjega prenočišča še 7 kilometrov, do Stare Gore nad Čedadom, še cca 10. Tam je gotovo prenočišče, zanj veva tudi sama.

Ura je skoraj polpetih popoldan. Pot se nadaljuje naprej še isti dan. Tudi zaplete.

se nadaljuje.

E26 AAT: Drežnica (Kobarid) - Tolmin

Ker sva letos naredila že dve etapi vedno bolj znane pohodniške poti Alpe Adria Trail (E24 - Od Trente do Bovca in E25 - Od Bovca do Kobarida) sva se odločila da pot nadaljujeva naprej. Pot je zelo lepo označena, veliko je markacij in ima dobro podporo tudi na spletni strani - Alpe Adria Trail, ki je za vse etape lepo opisana in predstavljena tudi v slovenskem jeziku.
Najina tretja letošnja etapa je bila označena s težavnostjo "težka", dolga dobrih 21 kilometrov, s časovnico osmih ur hoda.  Midva sva jih s štartom od domačega praga naredila še dodatnih 4-5 kilometrov, z dodatnimi cca 300 višinskimi metri od Kobarida do Drežnice, kjer se etapa sicer uradno prične.

Ob pol osmih zjutraj sva štartala iz Kobarida, po levem bregu Soče, čez Napoleonov most, proti vasi Ladra, kjer sva pri peskokopu zavila levo v breg proti soteski Ročice. 

Zrak je bil tudi zgodaj zjutraj popolnoma suh, le na Soči so se vile bele meglice. Res nenavadno za ta letni čas.

 Letošnja jesen je čudovita. Beležimo vremenske rekorde in vreme je idilično za pohode, za hribe. Na poti sva srečala močerada, ki jo je mahnil proti vodi, v sotesko Ročice in Dragi je rekel, da če jo močerad maha proti vodi, bo zagotovo lepo vreme še trajalo.

Soteska Ročice, v bližini katere so Koseška korita je res nevarno globoka in s fotoaparatom si nisem upala blizu roba poti, da bi pogledala v dno soteske. Slednja fotografija je tako nastala že v bližini Drežnice ob poti, ki pelje v Koseč.

 Ob poti stalno srečujeva ovce, ki naju včasih onemelo gledajo, včasih blejejo, le redko kar takoj zbežijo stran. Že Simon Gregorčič je pisal, da je svet pod Krnom Planinski raj. Tudi Alpe Adria trail je oglaševan v sloganu "Pohodništvo v rajskem vrtu". 

Nad nama modro nebo, z malimi belimi oblaki na nebu, ki jih vsake toliko časa preleti bela črta letala, katerega odmev blago zadoni. V zraku ni glasov, ni ptičev, tudi midva sva tiho. Enkrat naju prestrašita le dve večji živalci, ptiča. Dragi pravi, da sta bili fazanki.

Nad nama mogočni Krn, ki je še kako visok in katerega danes pustiva na najini levi, kjer se kmalu skrije za Planico, blizu katere je kapelica, najina danes najvišja višinska točka.

Skozi gozd se visoko dvigujeva nad Drežnico, osrednjo vasjo Drežniške Dežele. 

 Pogled proti Breginjskemu kotu, progi dolgemu, raztegajočemu se Stolu.

 Pogled v dolino, na Sočo, v barvi soško modrozelene.

 V mislih pomaham mami, ki se isti dan s prijateljicami povzpne na Matajur, ki se kot piramida dviguje nad Benečijo in katerega vrh se ne vidi iz našega domačega kraja.

 Počasi pripešačiva do kapelice imenovane "Bes". Obeležje in spomin 1. svetovno vojno in strahotno bitko pod Krnom.

 Kapelica v snežno beli barvi je mejna vstopna točka v Triglavski narodni park.

 Od tu naprej se pot spusti in nikoli več ne gre navkreber. Stalno so povsod označbe poti, v tipičnih barvah (rdeča za Avstrijo, zelena za Slovenijo, modra za morje), na količkih z označbami ali markacije v tipičnem simbolu pohodniške poti Alpe Adria.

Mnogi razgledi v Planinskem raju. Proti goram.

 Pogled proti Krnu, kamor je  ta dan odšlo veliko planincev. Parkirišče pri Planini Kuhinja je bilo dodobra polno.

 Spomnila sem se čudovitega planinskega izleta na Krn, v oktobru nekaj let nazaj, ko je bilo vreme enako fantastično kot tokrat. Pravijo, da v novembru že 60 let ni bilo tako toplo in termometer na Planini Kuhinja je kazal 23 stopinj celzija. Ves čas sva hodila v kratkih rokavih. Nikoli me ni zazeblo, niti enkrat ni hladno popihalo.

Spustiva se skozi vas Krn, zavijeva levo, kamor naju vodijo smerokazi globoko v sotesko malih slapov, vode in prečudovitega svetlega gozda. 

 Ugotoviva, da so po tej poti nedavno peljali živino nazaj v dolino, na Volarje, kjer bo živina preživela v prostorih pašne skupnosti ob glavni cesti. Sledi živine so čisto sveže in pot je dovolj široka in udobna, da je to mogoče.

 Na drugi strani globoke soteske je Gregorčičeva rojstna vas, Vrsno, blizu nekje tudi Gregorčičev splap, kjer še nikoli nisem bila in kjer je dostop zelo težko dosegljiv.

 Skozi gozd se končno lahko razgledava na drugo stran. Proti Tolminu.

 Gozd je čudovit. Uživava v pogledih, ko se sonce iza Matajurja poslavlja in bo zdaj zdaj zlezlo za hrib.

V vasi Gabrje prispeva v dolino. Do Soče. Ura je tri popoldne in noge že krepko čutijo utrujenost. Kozlov rob, hrib ob Tolminu je tako blizu in tortica, ki sem si jo zaželela, mi daje motivacijo, da strumno stopiva še dobre 3 kilometre, slabo urco hoda do najinega etapnega cilja. Bila je to lepa, dolga pot, ki jo ne morem kar tako primerjati s prvima dvema. Z eno besedo bi lahko to bila "Pot skozi jesenske rajske gozdove".