Danes smo dočakali dež. Tamala je že cel dopoldan moledovala, da si želi, da bi padal dež. Potem sva skupinsko začeli razglabljati, kako je lepo, ko pada dež. Žvenket dežnih kapelj po podstrešnem oknu, poslušanje avtomobilov, ki se vozijo po lužah po cesti, piš vetra in glasu, ki zavzame prostor ob večjem nalivu. Rekla sem ji, da se vreme menja navadno ob enajstih dopoldan ali ob pol petih popoldan. Ob enajstih je le malo popršelo, ni bilo kaj dosti. Ob pol peti je že bolje zalilo, da so na cestah nastale luže.
Blagodejne dežne kaplje bodo prinesle veliko sreče in veselja vsem rožam, vsem našim rastočim solatam in špinačam, mogoče bo celo prikukal na plano moj peteršilj. Drevje bo dobilo lesketajoč odsev, grmi bezga bodo po hitrem postopku začeli razvijati svoje cvetje. Opral se bo avto, ki ga že dva dni držimo na prostem. Rumen cvetni prah bo izginil iz okenskih polic, robov balkonov, poti. Napolnili se bodo izviri voda, tolmunov in mlak. Žabe že komaj čakajo.
Nekdo je danes končno poškrošil, blagoslovil ta svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar