Od petka trinajstega dalje

Prihajamo v čas, ki ga bomo pomnili in se bo tudi otrokom in mladim vtisnili v spomin za vekomaj in o katerem bodo nekoč pripovedovali svojim otrokom.

Razmišljam o takšnih dogodkih svojega časa:
- ko je umrl Tito - četrtega maja, osemdeset -  takrat so vsi rekli,  da bo zagotovo prišla vojna, ker je bil samo Tito tisti,  ki je vse narode naše domovine lahko obdržal v bratstvu.
- Letalska nesreča na Korziki leta enainosemdeset. Pri poročilih so počasi brali vsa imena, ki so se počasi premikala po ekranu.
- Černobil - konec maja šestinosemdeset -  Uf, spomnim se, ko so starši rekli, da ne smemo ven. Dež je padal in sosedovi punci sta od svojega očeta, (ki je bil nekje visoko v vojski.) zrihtali mašinco, ki je merila radioaktivnost in sem pa tja bolj ali manj piskala. S tisto mašino smo potem hodili povsod in najbolj je piskalo v velikih lužah.
- Nagovor Miloševiča leta devetinosemdeset "...ne čujem dobro..." Spomnim se, ko sem se zavlekla v posteljo in jokala, ker bo sigurno sedaj vojna, zelo kmalu, ker vsi tako govorijo.
- Še danes mi je morda žal, da nisem bila 24. junija enaindeveteset  na Trgu republike...ker sem se bala,.. ker mi je sosed v študentskem naselju rekel, "da ali sem sigurna, da je varno?,..", ne vem od kod je zvedel, da so tanki na meji...in potem prav zato nisem šla,.. ker mi je zatrdil, da ima prave informacije.
- Velikonočni potres devetnajsto osemindeveteset v Posočju, ko sem najprej mislila, da so vrgli atomsko bombo. Šipe oken so bile pod kotom 45 stopinj. 
- 11. september dvatisočena. Z očetom sva v živo spremljala dogajanje po satelitski televiziji. Najprej je bilo modro nebo brez oblačka, potem sta se oba stolpa sesula. Oba sva klela s hudimi besedami in nisva mogla verjeti svojim očem.
- ...potem je enkrat okrog leta nulaosem prišla recesija, ko sem rekla, da je še zmeraj bolje recesija kot bilokatera vojna in če mora biti recesija namesto mrtvih, naj pač tako je. 


Danes, od petka trinajstega marca dalje, v reportažah z dnevom zamika, beležim ta  čas.

Mala nečakinja občuduje rdečo koronco,  ko pri poročilih skače po mizi.

Pričenja se obdobje nekega časa v začetku pomladi dvadvajset, ki ustavlja ljudi.

Ne hitimo več tako zelo... in  - ostajamo doma.