v maju in juniju

Tam nekje od prvomajskih praznikov do danes -  ob krajnem zaključku meseca junija,  se nisem oglašala in beležila časa. V bistvu ni pravega razloga za to luknjo, niti opravičila ali izgovora. V hitrosti najdaljših svetlih dnevov časa, prijaznega in ne preveročega poletja z nekaj več nevihtami in prikupnih svežih poletnih jutrih in večerih, drvimo v vrhunce poletnega časa leta -  v julij in avgust. 

V tem času se je zgodilo veliko reči, ki jih bom poskušala memorirati po fotografijah, ki so ostale v telefonu in nekaj nepozabnih spominih.

Pomnila bom obisk in kratek izlet do Ljubljane, ko sva se srečala v mestu skupaj z vsemi otroki,... mogoče je bil to eden zadnjih roditeljskih sestankov, ne spomnim se.  Po dolgem času smo se vsi našli skupaj na kupu in šli skupaj na kosilo, popili kavo ob pogledu na reko v centru mesta.

Ob prvomajskih praznikih sva šla na morje. Crikvenica je lepo mestece ob morju. Nastavljala sva se sončnim žarkom na plaži, kolesarila v hrib, od koder ne bom pozabila lepega razgleda na Reko in celoten Kvarner. Most na Krk se je svetil v svetlobi, ki ga je povzorčal pol dež in pol sonce.

Najmlajša nečakinja je praznovala rojstni dan in že pred časom sem jo vprašala, kaj je trenutno najbolj aktualno, kaj bi rada imela. Vem, da je imela obdobja naprimer morskih živali, konjev ipd. No, tokrat sem naletela na ptiče - za rojstni dan bi želela nekaj - ptičastega, ptiči so sedaj namreč najbolj popularni. Uf, in sem našla načrt in seštrikala kolekcijo - baje - avstralskih ptičev. 

Majski dogodek meseca je bilo gotovo tudi tradicionalno druženje treh punc letnika 2001, s katerimi že od ranih otroških dni spremljamo evrovizijski dogodek. Veselilo me je, ko sem dobila novico, da ima ena že zrihtan dopust v službi, drugi dve pa zagotovo prideta iz Ljubljane domov. Nakupila sem pijače, čipsa in podobno, navijali smo in imele stavno listo,... kot pred mnogimi leti, ko so bile stare 10 let oz. od takrat ko je zmagal Alexander Rybak in je mojo hčero tako očaral.

V naši družini se vse vrti okrog skavtov. Veliko se tudi pričkajo okrog tega, ko voditeljicam ne gre vse po načrtu in ni vse zrihtano tako kot je treba. Praznovali so okroglo dvajseto obletnico. Punci letos zaključujeta voditeljstvo in veliki življenski skavtski angažma. Še domači tabor in vseprimorski tabor Marmeljade sfiniširata, pa bo. Na drugi strani sine odšteva dneve do svojega življenskega skavtskega dogodka. Vesela in zadovljna sem, da smo ven iz pandemije, da ni več prevelikih skrbi zaradi omejitev in je vse spet normalno. Dve leti so se taborniki in skavti skupno pripravljali na dogodek skavtskega življenja, na nekakšno olimpijado svetovnega skavtstva, ki se jo bodo po dolgih letih omejitev udeležili na drugem koncu sveta. Držimo pesti, da bo vse do konca šlo gladko in srečno. 

V maju cvetijo vrtnice in rojstni dnevi se tedensko izmenjujejo. Čas nebesnega znamenja dvojčkov. V naši familiji v tem času praznuje vsak teden eden. 

Ogledala sem si razstavo Rembrandta v narodni galeriji v Ljubljani. Grafike velikega umetnika in življenje v Asterdamu.

Galerija fotografij na telefonu  je seveda polna vse naše mačkarije. Prevladujejo. Tamala hčera večkrat na familjarni čvek napiše - "hočem slikce mačkov". In ji moramo dokumentirat in poslat njihovo trenutno stanje. Dobro se držijo. Tamala ljubljančanka je pred kratkim doživela incident, ko se je za dve noči, več kot 48 ur zaprla in zaklenila v klet.  Karl ostaja največji car lenobe in preležavanja, Dosika je pa sploh prikupna mačka, ki čilira na skrajnem robu nadstreška, balkonske ograje, stebra ob cesti.

Naš dijak je z odliko zaključil prvi letnik. Zadovoljen je, starši še bolj. Uživa v Ljubljani in si ne predstavlja, da bi se kako drugače odločil. Starejši punci se študentsko življenje obrača s svetlobno hitrostjo hitro, preveša se v zaključno fazo, k novim odločitvam, za nove izzive. Še vedno veliko bere, piše in piše, prevaja. Tamala je imela ne dolgo nazaj izpit iz eksotov,.. ker vse ostalo so vse naše ljube živali naokrog.... iz vseh naših planin, do domačih ljubljenčkov po domačih hišah.

Toliko o tem času, v kratki reportaži dogodkov, ko je na blogu zazevala luknja. Obljubim, da bom v prihodnje kaj več tu. 

Od prvega do drugega meseca

Avokado je zašibal visoko v zrak. Z vedno več svetlobe mu gre bolje in bolje. Medtem smo prešteli že čas skoraj meseca dni. V tem času se je vrnila hči iz Portugalske a kmalu ponovno za teden dni krenila na jug, od koder pošilja v glavnem fotke najboljših pic.

Sešila sem nekaj prijemalk. Heksagone, ki jih v vzorce in rože spravljam kje na dopustu, sem sešila v takšna mala darila. Všeč mi je takšno počasno ročno prešivanje. Kar nekako meditativno deluje.

Na enak način se v počasnem, pozornem koraku premikajo zimski dnevi v konec letnega časa.

V tem času smo šli dvakrat na smučanje in ujeli lepe, sončne, dneve, tiste najbolj mrzle pa  raje kar izpustili. Kanin-Sella Nevea in Trbiž-Višarje so tako blizu pri roki, da lahko dneve izberem sproti,  utečem iz rutine dneva in gužve v službi.

 

 

Vzbrst

Novo Leto je vzbrstelo. Na novo, v nove dogodke, slučaje, trenutke, epizode. Shranjeno v novo mapo na blogu. V dvanajsto polno leto.

V času nenavadno toplih prvih dni v letu, je še bolj nenavadno čudno vzbrstelo iz avokadove čebule, ki sem jo sicer že davno, tam od zgodnje jeseni odpisala. Okej, dala sem semenu novo priložnost, po tem, ko je bila v poznem poletju kontra, po glavi, narobe,... obrnjena v zemljo pod kivijem in se s trdo čebulo-semenom ni kaj prida spreminjalo in dogajalo. Morda je pa prav zato tokrat kar trikrat vzbrstelo iz avokadove kosti. Navadno iz avokada pride le en brst. Kaj pa vem. Hčera ima v Ljubljani že pravi avokadov gozidiček, ki ga zvija v kitko in potem raste naprej v kiti skupaj kot eden. V Lizboni si je kupila baziliko, ker ta vedno lepo diši, pravi. Še malo in kmalu se bo vrnila.

Na polovici januarja smo dobili prvi sneg, pri nas bolj plundro, ampak važen je tisti vonj snega, ki se spusti iz hribov in gora in zrak tako bolj hladen in leden leže v dolino.

Zima mora bit. Brez snega ni zime. 

Vse je tako še v redu in prav.

spominjanja na oktober

Spomini vedno stremijo k temu, da ostanejo v naših srcih le tisti najlepši, pomembni, ganljivi in srečni. Baje se človekov spomin loči od strojnega prav po tem. Zna luščiti pomembno od nepomembnega, enako tudi slabe reči obrambno umakne, odstrani in se jim izogne, preskoči.

Mineva čas prelepe jeseni, nje dogodke podajam v spominsko knjigo tega časa. 

Spomnim se sprehoda na Mengore pri Tolminu, bilo je nenavadno oblačno ta dan do poznega popoldneva, kapelice ob poti so čudovito poslikane v mozaiku. 

Ne bom pozabila na srečanja s sestro, bratom, sestričnami in bratranci in vse popito pivo, ducat nas je bilo, to je uganila tetka na whatsupu. 

Pomnila bom petkovega pobega iz službe po malici - na pohod ob Soči - bilo je poti ravno do konca šihta, da je sodelavka prišla ob času domov. Pobeg bova zagotovo še ponovili. 

Spomin se tiste nedelje hladne in deževne Savinjske doline, kjer smo se srečali z voditelji Jamboreeja 2023, ki bo življenski dogodek za našega fanta. Seveda niso manjkali krofi iz Trojan, nakupili smo jih še za fantove cimre v dijaškem domu.

V zadnjem tednu sem šla kar dvakrat čez Vršič. Mama je končno dočakala poseg na kolenu v jeseniški bolnišnici. Lačno in žejno, tešč in čakajoč na pozen popoldanski poseg smo jo zapeljali še do Zelencev. Prvič je bila tam. Vršaci so bili ob zgodnjem dopoldnevu še v oblakih. Vršič je bil čudovit, takrat le z nekaj par avtomobili gor in dol. Macesni so bili nepozabno lepi, zlati.

V Ljubljani mi je vedno prijetno. To mesto mi je vedno močno ljubo. Rada se sprehodim po centru. Prvič sem obiskala obnovljeno Cukrarno. Mogočna in povedno lepa. Moderna, v pomenu zgodovinskega pomena besede naših največjih modernistov.

Sprehodi ob Soči so v teh časih za domačine drugačni. Radi zavijemo mimo gradbišča in preverimo kako napreduje gradnja ceste proti Bovcu, visoko in strmo nad Sočo. Obvoz je po spodnji cesti, tik ob vodi. Mnogo turistov in obiskovalcev se v teh dneh zgublja in išče pravi smerokaz skozi Log, mimo pokopališča po ovinkih do semaforja.

 

Oktobrski sončni vikend

Tako sončno in toplo kot je bil minuli vikend po dobrem tednu dni oktobra, ni bilo še nikoli. Ne pomnim, da bi v tem času imeli piknik na vrtu in se v kratkih rokavih nastavljali soncu.

Sešila sem nov prt za bolj temačne deževne dneve jesenskega časa. Cinje so se po septemberskem obilnem deževju ponovno spravile na svoje mesto in še vedno lepo cvetijo. To so rožice, ki se dolgo časa obdržijo v vazi in so tako umetniško lepe. Pobrati jim moram semena. Ko naključno poslikam rožice se v kadru znajdeta še ploščica z ribami, ki mi jo je iz krajšega potovanja prinesla svakinja in čestitka za rojstni dan. Svakinja mi navdušeno pripoveduje, da je mesto, ki si ga je za študijsko izmenjavo izbrala hčera čudovito in vredno obiska. 

Razmišljam o ljudeh, ki nikoli ne pozabijo na rojstne datume in poskrbijo, da pride čestitka pravi trenutek, nikoli z zamudo in celo pozorno poskrbijo, da je na kuverti prav posebna znamka - na kateri je upodobljen naš domači slap Kozjak.

Ena tako vestnih oseb je ljuba blogerka, ustvarjalka čudovitih čestitk in zanimivih zapisov -  Sonja .  Sama spadam bolj v drugo sorto ljudi, ki večkrat pozabijo na vse skupaj in se potem malo čisto brezveze opravičujemo. Par prijateljic spada v isto grupo kot jaz in tem potem v hecu odpišem, da se kaj slišimo za Miklavža - pa da vidimo katera ob naju dveh ne bo pozabila in bo prva poklicala. Na dan Miklavža imam tako zaznamovanih kar nekaj klicev.

Ravno danes sem se sprehodila do slapa Kozjak. Čudovit je, velik in bučen. Prav tak kot na mini znamki Sonjine čestitke. 

 

Niti za "fado"

 V portugalščini obstaja vrsto čudovitih besed, ki se jih enostavno ne da prevesti. Ena takih besed je tudi "fado", ki bi pomenila usodo, posebno stanje duha, ki izraža hrepenenje, zmes žalosti in strasti. Fado je povezan s portugalskim izrazom "saudade", ki je nekakšna mešanica melanholije, nostalgije in hrepenenja. Eksotičnost, drugačnost, inovativnost, spontanost in lepota bolečine, ki poslušalca presune, je hrepenenje, ljubezen, morje, trpljenje …

 

Na Portugalskem, v glavnem mestu, danes zagotovo sije sonce. Toplo je tam okrog 25 stopinj in kopajo se v Atlantiku pri dobrih 20.

 Pri nas se oblači in pravkar bo pričelo deževati. Pesmi v tem jeziku pašejo v tem lenobnem času, čakajoč na dež, ob ognju v peči, na kavču. 

 

Seveda jo tudi pogrešam, ker ne bo jutri skupaj z nami na nedeljskem kosilu. A se ima fajn in je uredu.

Eurovizijska uspešnica iz l. 2017, ki je dobila rekordno število točk in zmagala v obeh žirijah. V coverju, ki sem ga našla preko kanala letošnje slovenske evrovizijske pesmi - Žiga Žvižej iz LPSa in Iza Robavs.

Salvador Sobral - Amar Pelos Dois, COVER by Iza Robavs & Spicy Harmony

V jesen!

V mir jeseni rinemo. Po tem, ko je zadnja fronta nalivov razmočila travnike in gozdove. Ti so že ob začetku meseca ob prvem večjem dežju začeli nenavadno zeleneti, kot da bi narava doživljala novo pomlad svojega življenskega ciklusa. Danes sem šla skozi gozd in v njem je dišalo po gobah. Povsod so bile, take in drugačne, najbrž nič kaj koristne, za katerimi se vsak dan redno in čedno grebejo najbolj  vneti gobarji. Nimam pretirano rada gob, kot začimba in okus so mi dovolj. 

Doma sva sama. Čudno je. Sodelavka mi je rekla, da je to sindrom praznega gnezda. Prvič sem slišala za to in če obstaja besedna zveza, potem je že nekaj na tem. Ena hčera študira en semester v tujini, druga vandra naokrog, sine je v dijaškem domu največjega mesta. Hiša je prazna. Naše mačkovje je tako v večini. Skoraj glavno besedo pri hiši imajo sedaj, ko se v času hladnih večerov in juter več zadržujejo doma. Najmljaša ljubljanska gospodična mačka z originalnim imenom v dolgi obliki Kleopatra je dobila novo patchwork odejico. Vedno si najde prostor v jami med blazinami na kavču in ta prostor je začela ponovno bolj na veliko koristiti, treba je bilo najti rešitev.

V poznih večerih rada šivam. Patchwork je posebna meditacija, ki terja drugačno pozornost kot šivanje česa drugega. Zbiram barve tega časa. Sine mi je naročil, da mu sešijem blazino za na običajen lesen šolski stol v dijaški sobi. Z vsem veseljem sem se lotila dela. Želela sem, da mi popolno uspe. Ko smo imeli prvi roditeljski sestanek na novi šoli, sva mu dostavila najkvalitetnejši posteljni nadvložek pri hiši in to mojo patchwork blazino. Rekla sem mu, da je sešita z veliko ljubezni. "Vem, vem" je rekel.

Jutri je petek, vrača se. Zmenjena sva, da mi do štirih proč pove, kaj bi rad jedel, kaj mu kupim,.. vse ustrežem, to ve. En teden je bil to le premium čokoladni sladoled, drugič čokapik. Na pol se heca z mano, ko pričakujem konkretno večerjo. Prav zanima me, kaj si bo izmislil jutri. Povem jutri.

Z več plati

Iščem glasbo za današnji avgustovski večer. Noč pride že nenavadno zgodaj, a se svet kmalu razsvetli v prihajanju največje avgustovske lune. Cel dan je pihal vroč veter. Presušeno je vse, trave na vrtu ni več, le še regrati in plevelasto ščavlje. Ne ljubi se mi ponovno zalivat vrta. V zadnjih dneh so večeri in jutra bolj sveži. Bolje je. V letošnjih jutrih in večerih si še nisem odela jopice. Visi na obešalniku v omari. 

Razmišljam o luni, o soncu, o oblakih. Gledam jih z več plati, po dobrem in slabem, v času čakanja, prihodov in v dnevih odhajanja.

z več plati

Nocoj se spominjam soseda iz ulice v kateri sem živela polovico svojega življenja. Odšel je. Nikoli več ga ne bo v ulici, v svoji garaži, ob svojem kamiončinu. Odšel je, tja gor med oblake, sonce in luno na nebu.

vem, da oblakov ne poznam.

Gledam luno, razsvetlila je nebo, vidi se do hribov. Tudi veter se je umiril. Mogoče bodo vrtnice dobile nekaj jutranje rose, da bo dovolj zanje, da bodo jutri zjutraj malo srečne. Jutri bom spet zalivala. Deževnice imamo dovolj, že na začetku poletja smo zaprli wc splakovalnike po hiši, da ne bo na tesno. Za preživetje nekaj rož in zelenjave. Za ohranjanje njihovega življenja v teh sušnih dneh. 

Razmišljam o mnogih ljubljenih, o ljubezni, o odraščajočih otrocih. S te in one strani, z več plati jih postavljam na čimbolj pravo mesto. Da bo tako najbolj prav. 

taka ljubezen je.

tako življenje je.

Dobro je, da gledamo z več plati. Z ene in druge strani oblakov. Ker nikoli ne bomo vedeli kaj je prav in kaj ne, katero je pravo mesto in katera je prava stran. Le kdaj nam bi bilo sonca brez dežja ravno prav? Včasih se znajdemo v prividih tega sveta, iskajoč pravo mero in resnico. Z več plati je mogoče videti drugače.

tako življenje je.

vem, da življenja ne poznam.

Neca Falk - Z več plati / Both Sides Now

 

Z VEČ PLATI
(napisala Joni Mitchell, prevedel Andrej Šifrer)

Kodri angelovih las,
kot sladoledi iznad nas,
kot puh breztežni vržen v čas:
tak se mi zdel je oblak.

Zdaj zakriva soncu pot,
iz njega dež, sneg, ropot,
mnoge stvari storila bi,
a oblak prepreči mi.

Oblake gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da oblakov ne poznam.

Šepetanja v nočeh,
plešoči pari in nasmeh,
ko pravljica postane res:
taka ljubezen je.

Zdaj odpiram si oči,
pustiš ga in zapoješ si
in ne pokaži, ko boli,
ko v tebi krvavi.

Ljubezen gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da ljubezni ne poznam.

Zdrav ponos in čas resnic,
iz neznanih krajev jate ptic,
kot v cirkusu se drenja vse;
tako življenje je.

Zdaj so znanci dlje in dlje,
sprašujejo se, kaj mi je,
da sem drugačna kot vsi ljudje:
veš, to življenje je.

Življenje gledam z več plati,
od zgoraj, spodaj in še kje.
Je le privid, podaljšek sanj;
vem, da življenja ne poznam.

Sonce in vse vode

 v rumenih, sončnih barvah, iskajoč vodo in ohladitev, je danes ta svet. 

Kočujem patchwork prevleko za kavč. V poletnih barvah, sončni rumeni, spominjajoč na vodo in morje, kakšno uvelo vrtnico ali jadro na morju,.. na vse to me spominjajo bloki v patchwork moderni crazy tehniki.

Imam nekaj dni dopusta, poletno navdihajočega, domačega, z nič preveč plani naokrog. Pa vendar bi si rada zapomnila te dni.

Včeraj sem bila prvič na Nadiži. Proti večeru, ko so ostali zapuščali bazene, ki vidno izgubljajo vodo sva se odpravila. V koritih je vode dovolj. Prijetnih in toplih 23 stopinj so rekli domačini, da je. Zaplavam in se potopim z dolgim vdihom. Idilično.

Idila, današnja beseda dneva v spletnih besedle aplikaciji.  Iz SSKJ -

mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:

stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:

 Ubrano naprej v poletne vrhunce. Med soncem in vodo bomo.

V junijske dni

Bradate perunike v XL velikosti so do danes že odcvetele. Tudi potonikam je zadnji dež zadal usoden udarec. Junijski dnevi so vedno daljši, čeprav se jim to v časovni komponenti prav nič ne pozna. Letijo! Včeraj je imel naš devetošolec zadnji dan pouka, sledijo priprave na valeto, birmo, izlet v Španijo.

Ob popoldnevih pred večerom grem večkrat na krajši sprehod do gozda in naokrog. Pot ob Soči po desnem bregu toka še vedno niso dokončali. Ni priključka do kampa za vse turiste in kampiste, ki se zgubljajo po zgornji in spodnji cesti nad sotesko Soče. 

Na vrtu vse bujno uspeva, solate in redkvic imam obilo, tudi za vse ostalo prihaja čas. Prav vidi se, kako vse zelenoraslo uživa v teh dnevih meseca junija.

Ob potoku ob robu gozda je v času soparnega poznega popoldneva obilo mrčesa, komarjev. Tudi zvečer na vrtu prižgemo rumeno svečo. 

Vrstijo se dogodki, žurke, koncerti. Stari dobri časi. Hladno pivo in družba, ki jo srečam po naključju ali po dogovoru ko si na daleč rečemo, "se vidimo zvečer". Nedeljski mini koncert v bližnjem kampu, ob mizah z večerjami mnogih turistov je bil prijeten. Soj ognja in medlih luči je mešal veter, ki se je prikradel s pozno nevihto.

 

 

 

trideseti maj

Zjutraj, preden sem se odpravila v službo, sem poslikala nežno rozast grm vrtnic in slikco poslala na familjarno skupino ter opomnila vse, da je danes njen praznik. Vedno ji za rojstni dan tako lepo cvetijo rože. Danes zjutraj v prodoru hladnega zraka pri osmih stopinjah so bile rože v svojem svetu. 

Ko pride za vikend domov bodo rože spet srečne s soncem. Postavili jih bomo med kozarce na mizi za njeno zdravico.

V rozaste barve odeta dolina Soče

Naš kraj, naša dolina se vedno bolj odeva v roza barve. Giro d'Italia bo namreč zavil v Slovenijo preko Učeje, Žage pri Bovcu naprej do Kobarida, potem pa v breg. Rozasta kolesa, ki so navešena vsepovsod, balone po drevesih, trakove pri hišah, zastavce nad cestami in ulicami, vam pokažem še enkrat do petka. Na ta dan bom kolesarje gledala kar z balkona, ko bodo naredili ovinek mimo hiše. Glavnina gledalcev bo šla navijat v najhujši breg na livško stran, do vrha Kolovrata, kjer se bodo kolesarji ponovno spustili na italijansko stran. Dolina bo na dan petka od Kobarida proti Bovcu tako rekoč popoldan neprevozna, vse bo zastalo, še v službi so nam razpisali kar kolektivni dopust. Obeta se takšen prazničen kolesarski dogodek.