Danes mineva 4o dni od 13. marca. Štirideset dni je tudi drugače število karantene, quaranta giorni. Vsi smo v tem času dobili neke rane, ki si jih počasi celimo ali pa se sami sebe tolažimo, zgovarjamo, stiskamo zobe in smo pogumni, da "niso nič takšnega" in da s takšno rano seveda znamo potrpet.
Poznam primere ljudi iz domov za ostarele, ki bi danes dali vse za srečanje, kaj šele objem s svojimi najdražjimi. Ni prav, da so tako zaprti. Toliko časa. Njihova rana je globoko odprta, se slabo celi in bolečina je zelo huda. Lahko jim prav ta zada usodni udarec, brez dotične covid bolezni.
Tudi najmlajši in mladina so na udaru, poflikani s flajštri z otroškimi motivi, drugi starejši s takšnimi trendovskimi - rdečimi in črnimi. Mladini smo na začetku krize govorili in jih poučevali, jim pridigali, da so oni pri tej bolezni lahko tako zelo hinavsko nevarni,... ker sploh ne zbolijo, pa lahko vseeno nosijo virus. Zato ne smejo do starih staršev,... da slučajno ne bi bili prav oni "tisti, od kateri bi se do starejših prikradel ta rdeči corona virus".
Smilijo se mi najmlajši, vrtičarski otroci in tisti iz prve triade, ki res tako zelo pogrešajo svoje prijateljčke, igrišča,...da ne govorim o tem, kako pogrešajo stare starše, ki si jih tako močno želijo pocartati in razvajati kot še nikoli doslej.
Včeraj je Tamala dobila sporočilo svoje prijateljice: "Meni se bo zmešalo, ne zdržim več doma, vse obveščam, da sem z današnjim dnem spet svobodna, pripravljena na druženja, lahko se kaj dobimo. "
Tamali mi pove, da sedaj ima na razpolago že 3 prijatelje, ki gredo lahko z njim v Nadižo in da ga je klical celo sošolec, ki mu mama spet pusti, da gre ven in da lahko pride do nas in bosta šla lahko tudi skupaj v Nadižo.
Vsi si celimo rane.
Kiviju je rano posušil in zalizal spomladanski veter.
Ni komentarjev:
Objavite komentar