Preden nadaljujem z naslednjim trenutkom usode kvadratov, naj podam še nekaj podrobnosti za nazaj, iz prejšnih dveh objav. Mogoče je težko razumeti koliko časa mi je vzelo rezanje 480 malih kvadratov. Ne tako veliko, kot zgleda. Različne ostanke sem najprej zlikala, zložila eden na drugega tudi po pet skupaj. Glede na črte na podlogi in ravnilu sem rezala nekatere kar v vrstah in kasneje na kvadrate. Enako sem bele kose zložila eden na drugega, potem pa z ravnili in okroglim nožem rezala kot po tekočem traku. Male kvadratke sem potem dala v vrečo in jih dobro premešala. Pred šivanjem oz. izborom iz vrečke, sem vedno pogledala stran in izbrala kvadratek popolnoma po naključju - tako kot je prišlo, brez razmisleka glede barve in oblike. Šivala sem po sistemu, da sem najprej vsem belim kvadratom prišila prvi
kvadratek, potem vsem sto dvajsetim drugi kvadratek, potem tretji in nazadnje četrti
kvadratek. S tem sem zmanjšala možnost, da bi na enem belem kvadratku bili enaki vzorci, čeprav se je to kdaj pa kdaj tudi zgodilo, a nisem popravljala, ostati je moralo tako kot je naneslo.
Nadaljujemo s trenutkom resnice. Kaj se zgodi kvadratom? Vsem kvadratkom, prišitim na bele kvadrate z ravnilom obrežem vogale. Na prvi pogled ugledam en tak čudno zložen neenakostranični osemkotnik.
Na kupu ostajajo odrezani trikotniki. Uganete koliko jih je vseh skupaj? (se nadaljuje)
