Tako sončno in toplo kot je bil minuli vikend po dobrem tednu dni oktobra, ni bilo še nikoli. Ne pomnim, da bi v tem času imeli piknik na vrtu in se v kratkih rokavih nastavljali soncu.
Sešila sem nov prt za bolj temačne deževne dneve jesenskega časa. Cinje so se po septemberskem obilnem deževju ponovno spravile na svoje mesto in še vedno lepo cvetijo. To so rožice, ki se dolgo časa obdržijo v vazi in so tako umetniško lepe. Pobrati jim moram semena. Ko naključno poslikam rožice se v kadru znajdeta še ploščica z ribami, ki mi jo je iz krajšega potovanja prinesla svakinja in čestitka za rojstni dan. Svakinja mi navdušeno pripoveduje, da je mesto, ki si ga je za študijsko izmenjavo izbrala hčera čudovito in vredno obiska.
Razmišljam o ljudeh, ki nikoli ne pozabijo na rojstne datume in poskrbijo, da pride čestitka pravi trenutek, nikoli z zamudo in celo pozorno poskrbijo, da je na kuverti prav posebna znamka - na kateri je upodobljen naš domači slap Kozjak.
Ena tako vestnih oseb je ljuba blogerka, ustvarjalka čudovitih čestitk in zanimivih zapisov - Sonja . Sama spadam bolj v drugo sorto ljudi, ki večkrat pozabijo na vse skupaj in se potem malo čisto brezveze opravičujemo. Par prijateljic spada v isto grupo kot jaz in tem potem v hecu odpišem, da se kaj slišimo za Miklavža - pa da vidimo katera ob naju dveh ne bo pozabila in bo prva poklicala. Na dan Miklavža imam tako zaznamovanih kar nekaj klicev.
Ravno danes sem se sprehodila do slapa Kozjak. Čudovit je, velik in bučen. Prav tak kot na mini znamki Sonjine čestitke.
