Čez reko Arno, čez stari most v Firencah - dopust v septembru (6)

Reka Arno izvira v Apeninih in najprej teče proti jugu, potem spremeni smer pri mestu Arezzo in teče skozi Firence ter se po 241 kilometrih malo naprej od znamenite Pise izlije v Ligursko morje.

Ponte Vecchio je tako zelo očarljiv most čez reko Arne v Firencah. Iz bližnjega mosta Santa Trinite je lepo viden, všeč mi je njegova rumena, gorčična barva, takšna prava toskanska  - tako sem jo kar sama poimenovala. Hišam v Toskani lepo pristoji takšna rumena in veliko hiš je odetih prav v to barvo. Na mostu je mnogo trgovinic, predvsem zlataren, gneča ljudi čezenj, pa me je spomnijala na katerega od obelaganih mostov v Benetkah. Iz mostu je lep razgled na reko in pročelja hiš ob reki, na most Sante Trinite. 

Čudovit pogleda na most je tudi iz bližnjega največjega muzeja Uficci. Tako zelo je blesetel v soncu. 

Poslednji večerni sprehod ob reki je lep in prijetno topel, več kot dvajset stopinj je pred zadnjim septemberskim vikendom v italjianskem mestu. Vsi smo oblečeni v poletna oblačila in najlahkotnejšo obutev. Iz mostu odmeva glasba italijanskih melodij, približava se in poslušava. Obiskovalci ploskamo in vsi radodušno mečejo drobiža v kitarski kovček. Nerodno nama je, ko ugotoviva, da sva drobiž pustila doma, zato od glasbenika kupiva CD, ki ga naslednji dan poslušava celo pot do naslednje točke oddiha najinega dopusta. Glasbe je veliko, več kompilacij skupaj, dovolj,  da nama čas ob prometnih zamaških, nesrečah in zoožanih avtocestnih odsekih mine prijetno in ne preveč tečno. 

Veliki Uficci - Firenze (5)

Odločila sva se, da bova največji muzej v Firencah obiskala zgodaj dopoldan. Karte nisva rezervirala, prepustila sva se občutku, da ob desetih dopoldan ne bi smelo biti preveč ljudi.Vrsta na drugi strani, kjer so stali tisti z rezerviranimi vstopnicami je bila že hudo dolga, naša pa presenetljivo -  je sploh ni bilo. 

V vseh galerijah, celo zunanjih vrtovih, notranjosti gostiln vsi dosledno preverijo green pass (covid QR kodo). Preverijo jo z aplikacijo, v kateri se nariše kljukica in se prikaže ime in priimek. Enkrat so nama preverili celo osebni dokument, ugotovila sva, da to naredijo naključno pri vsakem desetem. Nihče od obiskovalcev se ne razburja, vsem je vse samoumevno, vsi imamo zadeve pripravljene pri roki, na telefonu in za vsak slučaj še na papirju v torbici. Na zunanjih prostorih gostiln in kafičev green passa ne preverjajo, medtem ko je to obvezno v notranjosti, kjer te najprej prijazno vprašajo, če imamo green pass, ki ga potem pred naročilom tudi preverijo. V notranjosti muzejev je zavezano nositi masko, v gostilnah, na zunanjih površinah ne.

Po tem, ko gre množica obiskovalcev iz več čakajočih vrst še skozi varnostno kontrolo rentgena vstopimo po mnogih hodnikih in zelo strmih stopnicah v muzej. Ta je pravi renesančni leksikon, ki se začne z Giottom, nadaljuje z Botticelijem, Leonardom da Vincijem, Michelangelom, Raffaellom, Tizianom,..  

Po dobrih treh urah sprehoda po galerijah se odpovčijeva na terasi muzeja, kjer spijeva najdražjo kavo v mestu (5 EUR). Še vedno premišljujem o vseh zakladih umetnosti in neprecenljive vrednosti za umetnostno zgodovino časa. Kako pomembno je, da je imela zgodovina takšne ljudi, kot so bili Medičejci iz katerih so izšli tudi mnogi papeži tedanjega časa.  Nisem se preveč poglabljala v vse potankosti -  bom pa še rada še kdaj  pokukala na spletno stran Uficci - kjer so posamezne slike podrobno opisane. Na obhodu po muzeju namreč nisva vzela slušalk za predstavitev del,... potem bi obhod trajal več kot 6 ur.

Meduza - Caravaggio

 

 

Venerino rojstvo (Botticelli)

 

Pomlad (Botticelli)

Nedokončano delo Leonarda da Vincija - kaotični Poklon kraljev

 

Eno prvih del vsestranskega Leonarda da Vincija - Oznanjenje

V glavnem hodniku v obliki črke U je mnogo klasičnih kipov, večine rimskih kopij grških izvirnikov.

Urbinska Venera - Tizian - je močno vplivala na poznejše slikanje aktod vse do Maneta....

Tribuna- obloćena z biserovinao, pot tleh je tehnika pietra dura, sobo je zgradil Francesco I. medici, da bi razstavil Venero in druge klasične kipe v družinski lasti. Strene krasijo mnoge slike portretov.

Dvojni portret vojvoda in vojvodine Urbinske - Federico in Battista. Federico je imenovan tudi "Luč Italije, ki je v svojem zasebnem skriptoriju angažiral najboljše prepisovalce in ustvaril najobsežnejšo knjižnico zunaj Vatikana.

Po cesti S222 do Siene - dopust v septembru (4)

Od Firenc do Siene je okrog petdeset pravljičnih kilometrov. Ni lepše poti do Siene, kot je cesta S222- Chiantigiana.  Strma, valovito gričevnata pokrajina,  z mnogimi oljčnimi nasadi, z gradovi z obzidij in živahnimi ljubkimi mesteci v okolišu Chianti, je najbolj poznana po svojem rdečem vinu. Sprehodiva se skozi eno od vasi, ne vem točno imena, vem, da se je imenovala "nekaj in Chianti".  Na poti skozi vas naju ob robu ulice na pločniku v košari zamoti zajčja družina ki prosi miloščine. Dobila je drobiža od nas,  kakopak drugače!  V vaški gostilni, ki je bila pekarna, delikatesa in gostilna hkrati se ustaviva, da nekaj pojeva. Vse skupaj je miniaturno majhen prostor, le nekaj malih mizic z nekaj stoli. Pašta z debelimi, nič votlimi špageti v čudoviti paradižnikovi omaki je bila hudo dobra, Dragi je preizkusil več vrst sirov in salam, zraven sva  pila rdeče vino. Po kosilu se ustaviva v oljčnem nasadu, kjer sva na kratko zadremala in uživala ob še eni dozi kave iz termusa. Dospela sva do Siene, mesteca na hribu in avtomobil pustila pri romanskih vratih Porte Romano. Siena je po mojem mnenju najlepše mesto v Toskani ali pa vsaj mesto z najzanimivejšim trgom. Trg ima obliko polmeseca, je nagnjen in na njem dvakrat na leto priredijo konjsko dirko Palio. Tako zelo bleščeča v soncu je tudi glavna cerkev v mestu, mogočna gotska stolnica. Nazaj grede sva se malo zgubila in mesto skoraj obhodila po strmih ulicah in stopnicah okrog in okrog. V eni od ulic opazim mlajšega fanta, ki vadi vajo z zastavo, kmalu naprej  v drugi skriti ulici, opazim dva fanta, ki prav tako vadita vajo z zastavami v paru. Končno najdeva Porto Romano,  kjer sva parkirala. 

Na poti domov, proti Firencam,  se zapeljeva še do enega čudovitega  in poznanega kraja - San Gimignano delle Belle Torri - San Gimignano z lepimi stolpi -  Štirinjast stolpod od prvotnih 70, se dviga proti nebu. Med njimi je cerkev in manjši trg na katerem ulični umetnik otrokom predstavi vitežko zgodbo v lutkovni izvedbi. Ob poslušanju srednjeveške glasbe, se postaviva v vrsto turistov,  ki v bližnji slaščičarni čakamo na svojo porcijo najboljšega sladoleda na svetu.  Slaščičarna je namreč dobila vrsto svetovnih odličij v pripravi najboljšega sladoleda.  Izbrala sem pistacijo in robidnico. Ooo, kako je bil noro dober. Najboljši na svetu!

 

 

Park in vrtovi Boboli - Firence (3)

Po še enem sprehodu v mestu, tokrat mimo tržnice, kjer otrokom nakupiva zašelene usnjene pasove in denarnice  (tržnica se namreč šibi od vseh stojnic ogromnih količin vsemogočih usnjenih izdelkov),  se preko mosta Ponte Vecchio, mimo palace Pitti  sprehodiva do vrtov Boboli, ki se dvigajo nad mestom. Dan se preveša v zgodnje popoldne.  Posedava v senci, celo na kratko zadremava na eni od klopc v parku. S sabo imava sendvič, kavo v termusu, pijačo, slaščice iz tržnice, nobene krize ni, da bi iskala trgovine, kafeterije. Nenavadno mirno je,  ljudi ni veliko. Ptiči preščijo po drevesih in goščavju, sonce je zelo močno, nenavadno moč daje od sebe. Razmišljam o tem, kam to indijansko poletje zavija, v katere nove ekstremne vremenske katastrofe, ki bodo sledile v kompenzacijo temu kar doživljamo danes. 

V parku gojijo mnogo vrtnic posebnih vrst, vsemogočih sort citrusov, pomaranč,... jasmini so še vedno dišali. Vrt so seveda zgradili Medičejci, ga oblikovali v svojem italijanskem slogu, ki je postal model za mnoge druge evropske vrtove. Bližnje palače Pitti, ki je neposredno povezan z vrtom in hrani mnoga umetniška dela in v kateri so na ogled bivalni prostori velike familije si nisva ogledala. Sonce in toplota je bila preveč vabljiva, da je ne bi izkoriščala.

 

Muzej - Salvatore Ferragama - Firence (2)

V enem od vodičev sem našla namig za obisk zanimivega muzeja v Firencah.  Je manjše sorte, neoblegan in nekaj posebnega. Ko sem možu omenila, da je to nek muzej mode in modnega oblikovalca je malo čudno pogledal, da le zakaj bi naju to zanimalo,... Muzej se nahajal v kletnih prostirih prestižno urejene, moderne in dizajnrsko drage trgovine modnega oblikovalca Salvatora Ferragama, za katerega nisem še nikoli slišala. Pred vhodom v prostore muzeja, ko sva čakala enajsto uro, da se muzej odpre, je dragi samo zmajeval z glavo, da le kam midva rineva, v tevicah in da naju ne bodo spustili notri...  A sva na koncu šla in tudi moška duša je bila takoj navdušena in potolažena, da je vse čisto okej. Kmalu za nama sta prišla še dva mlada popotnika z ruksaki, tako da nisva bila čisto sama.  Eden od moškega dela slovenskih obiskovalcev je v knjigi vtisov na spletni strani muzeja napisal: "Very attractive even for a men who doesn't know anything about fashion".

Zanimiv je svet oblikovanja, rojevanja idej, malih namigov iz narave, barvnih kombinacij in porajajočih se miniaturnih vzorčkov. Včasih so to samo navadne leteče gosi upodobljene na starinski sliki in kasneje idejno preslikane kot vzorec na moški kravati. Le kako so umetnika šele navdihovale vse velike mačke in afriške zveri, ki jih je bilo tako veliko poslikanih na svilenih rutah. In vse rože in botanična rastlinja katerih skice z odpirajočimi cvetovi  na koncu muzeja v video animaciji, skupaj z metulji v glasbi in barvnimi soji svetlobe, dokončno prevzamejo gledalca na svojo stran.