11. 10. 21

Pisana otroška krpanka iz ostankov

Spomin na šivanje prešite odeje iz časov poletnih dni.  Nastala je iz ostankov otroških prevlek, starejših otroških pižam in rjuh, tudi predpasnik s srčki je bil zraven. Odejo sem prešivala z vozlički, saj je ta tehnika dovolj enostavna in varna, če se uporabi debelejše polnilo, odeja pa je tako lepo puhasta.





10. 10. 21

Vikend z Abrahamom

Včeraj v soboto je godoval sam Abraham, vsaj tako je bilo napisano na koledarju. No, midva sva se prvič srečala že dan prej. Spomnila sem se vseh srečanj s tem očakom mojih staršev, tete in še koga. Tako kar malo v letih so se mi takrat vsi zdeli. ;)

Sem najstarejša vnukinja, nečakinja v familiji, po obeh straneh žlahte. Zato je bil to za vse nas "ta mlade",  kar poseben dogodek, ko bodo od mene naprej v ta leta stopali ostali po vrsti, brat, ljuba sestrična in tako naprej do sestre in četice bratrancev in sestričen. Ja, "staramo se in v leta gremo" ene druge generacije staršev.

Lep vikend je bil, veter nam je prinesel jesen. Po tem, ko so danes odšli še zadnji gostje iz hiše, sem šla na sprehod čez hrib do reke.

Čisto sama. Samo jaz in veter.



7. 10. 21

Baby odeja krpanka za punčko

Iz ostankov blaga, iz kvadratov, zelo rada šivam otroške odejice. Nekako pritiče,.. vsaj pravijo tako, da mora biti otroška baby krpanka ravno iz kvadratov. Vzpostavila sem logičen sistem šivanja po vrstah, ki je dobro funkcioniral, da je vse skupaj šlo hitro in enostavno.

Oh, te otroške baby odejice, tako rada jih šivam in tako vesela sem bila, ko sem izvedela, da je noseča in da je punčka.







 

3. 10. 21

Neskončne plaže pri Benetkah za konec dopusta v septembru (7/7)

Za zaključek septembrskega dopusta se za nekaj dni ustaviva še ob morju pri Benetkah. To ima dvaindvajset stopinj, zrak prijetnih 27.  Pričakava hčerko, ki se je vrnila iz potepanja v Stockholmu. Medtem starejša hčera v enem kosu skupaj z dvema prijateljicama v desetih dnevih obhodi malce skrajšano verzijo Julijanine poti.

Ob morju je bil sledil nekaj dnevni popolni počitek. Do konca sem prebrala svojo drugo knjigo, malo sem štrikala in kvačkala. S kolesi se odpravimo do izliva reke Piave v morje. Ob morju prijetno piha, plaže postajajo vedno bolj prazne, delavci s traktorji vzdolž cele obale pospravljajo dežnike, ležalnike, čistijo pesek. Na drugo stran konca plaž nismo prišli, saj je bilo za to preveč kilometrov, kolesa pa so nam bila oskrbljena bolj za silo. Ne predstavljam si tukaj dopusta ob morju v poletnih mesecih. Lahko bi uporabila besedo brutalno, tako grdo surovo zgleda vse skupaj. Neskončne plaže, povsod sama mivka, dežnik pri dežniku, ležalnik ob ležalniku, ob vrstah množice takšnih in drugačnih hotelov, eni z bazeni, drugi brez, tudi kamp je blizu in prestižne mobilne hiške ograjene z visokimi ogradami.

Izven sezone, v tem poznem septemberskem času je tukaj dovolj prijetno za krajši oddih. Narava, morje  in ljudje se podajamo v drugačen mir, sonce je vedno bolj utrujeno. Zaključujemo dopust, hčera se ob morju pogreje in obseva na soncu, potem ko je občutila pravo severnjaško jesen ob jutranjih nekaj stopinj nad nulo in dnevnih okrog deset. Veliki finale študentskih počitnic je tako pri kraju. Niti niso bile tako slabe, na koncu smo celo potovali v tujini. Vsi tri se zadovoljni vrnemo domov, da se s snidemo s hčero, ki jo še vedno malo bolijo noge od hribov. Sine pravi, da se je imel super, skrbel je za mačke in zaklepal je hišo.  Dva dni, ko ni bilo none,  si je skuhal sam svoje kosilo in baje eksperimentiral s kitajskimi rezanci in neko vzhodnjaško omako.






2. 10. 21

Čez reko Arno, čez stari most v Firencah - dopust v septembru (6)

Reka Arno izvira v Apeninih in najprej teče proti jugu, potem spremeni smer pri mestu Arezzo in teče skozi Firence ter se po 241 kilometrih malo naprej od znamenite Pise izlije v Ligursko morje.

Ponte Vecchio je tako zelo očarljiv most čez reko Arne v Firencah. Iz bližnjega mosta Santa Trinite je lepo viden, všeč mi je njegova rumena, gorčična barva, takšna prava toskanska  - tako sem jo kar sama poimenovala. Hišam v Toskani lepo pristoji takšna rumena in veliko hiš je odetih prav v to barvo. Na mostu je mnogo trgovinic, predvsem zlataren, gneča ljudi čezenj, pa me je spomnijala na katerega od obelaganih mostov v Benetkah. Iz mostu je lep razgled na reko in pročelja hiš ob reki, na most Sante Trinite. 

Čudovit pogleda na most je tudi iz bližnjega največjega muzeja Uficci. Tako zelo je blesetel v soncu. 

Poslednji večerni sprehod ob reki je lep in prijetno topel, več kot dvajset stopinj je pred zadnjim septemberskim vikendom v italjianskem mestu. Vsi smo oblečeni v poletna oblačila in najlahkotnejšo obutev. Iz mostu odmeva glasba italijanskih melodij, približava se in poslušava. Obiskovalci ploskamo in vsi radodušno mečejo drobiža v kitarski kovček. Nerodno nama je, ko ugotoviva, da sva drobiž pustila doma, zato od glasbenika kupiva CD, ki ga naslednji dan poslušava celo pot do naslednje točke oddiha najinega dopusta. Glasbe je veliko, več kompilacij skupaj, dovolj,  da nama čas ob prometnih zamaških, nesrečah in zoožanih avtocestnih odsekih mine prijetno in ne preveč tečno. 




1. 10. 21

Veliki Uficci - Firenze (5)

Odločila sva se, da bova največji muzej v Firencah obiskala zgodaj dopoldan. Karte nisva rezervirala, prepustila sva se občutku, da ob desetih dopoldan ne bi smelo biti preveč ljudi.Vrsta na drugi strani, kjer so stali tisti z rezerviranimi vstopnicami je bila že hudo dolga, naša pa presenetljivo -  je sploh ni bilo. 

V vseh galerijah, celo zunanjih vrtovih, notranjosti gostiln vsi dosledno preverijo green pass (covid QR kodo). Preverijo jo z aplikacijo, v kateri se nariše kljukica in se prikaže ime in priimek. Enkrat so nama preverili celo osebni dokument, ugotovila sva, da to naredijo naključno pri vsakem desetem. Nihče od obiskovalcev se ne razburja, vsem je vse samoumevno, vsi imamo zadeve pripravljene pri roki, na telefonu in za vsak slučaj še na papirju v torbici. Na zunanjih prostorih gostiln in kafičev green passa ne preverjajo, medtem ko je to obvezno v notranjosti, kjer te najprej prijazno vprašajo, če imamo green pass, ki ga potem pred naročilom tudi preverijo. V notranjosti muzejev je zavezano nositi masko, v gostilnah, na zunanjih površinah ne.

Po tem, ko gre množica obiskovalcev iz več čakajočih vrst še skozi varnostno kontrolo rentgena vstopimo po mnogih hodnikih in zelo strmih stopnicah v muzej. Ta je pravi renesančni leksikon, ki se začne z Giottom, nadaljuje z Botticelijem, Leonardom da Vincijem, Michelangelom, Raffaellom, Tizianom,..  

Po dobrih treh urah sprehoda po galerijah se odpovčijeva na terasi muzeja, kjer spijeva najdražjo kavo v mestu (5 EUR). Še vedno premišljujem o vseh zakladih umetnosti in neprecenljive vrednosti za umetnostno zgodovino časa. Kako pomembno je, da je imela zgodovina takšne ljudi, kot so bili Medičejci iz katerih so izšli tudi mnogi papeži tedanjega časa.  Nisem se preveč poglabljala v vse potankosti -  bom pa še rada še kdaj  pokukala na spletno stran Uficci - kjer so posamezne slike podrobno opisane. Na obhodu po muzeju namreč nisva vzela slušalk za predstavitev del,... potem bi obhod trajal več kot 6 ur.

Meduza - Caravaggio

 
Venerino rojstvo (Botticelli)
 

Pomlad (Botticelli)
Nedokončano delo Leonarda da Vincija - kaotični Poklon kraljev



Eno prvih del vsestranskega Leonarda da Vincija - Oznanjenje
V glavnem hodniku v obliki črke U je mnogo klasičnih kipov, večine rimskih kopij grških izvirnikov.

Urbinska Venera - Tizian - je močno vplivala na poznejše slikanje aktod vse do Maneta....
Tribuna- obloćena z biserovinao, pot tleh je tehnika pietra dura, sobo je zgradil Francesco I. medici, da bi razstavil Venero in druge klasične kipe v družinski lasti. Strene krasijo mnoge slike portretov.

Dvojni portret vojvoda in vojvodine Urbinske - Federico in Battista. Federico je imenovan tudi "Luč Italije, ki je v svojem zasebnem skriptoriju angažiral najboljše prepisovalce in ustvaril najobsežnejšo knjižnico zunaj Vatikana.





30. 09. 21

Po cesti S222 do Siene - dopust v septembru (4)

Od Firenc do Siene je okrog petdeset pravljičnih kilometrov. Ni lepše poti do Siene, kot je cesta S222- Chiantigiana.  Strma, valovito gričevnata pokrajina,  z mnogimi oljčnimi nasadi, z gradovi z obzidij in živahnimi ljubkimi mesteci v okolišu Chianti, je najbolj poznana po svojem rdečem vinu. Sprehodiva se skozi eno od vasi, ne vem točno imena, vem, da se je imenovala "nekaj in Chianti".  Na poti skozi vas naju ob robu ulice na pločniku v košari zamoti zajčja družina ki prosi miloščine. Dobila je drobiža od nas,  kakopak drugače!  V vaški gostilni, ki je bila pekarna, delikatesa in gostilna hkrati se ustaviva, da nekaj pojeva. Vse skupaj je miniaturno majhen prostor, le nekaj malih mizic z nekaj stoli. Pašta z debelimi, nič votlimi špageti v čudoviti paradižnikovi omaki je bila hudo dobra, Dragi je preizkusil več vrst sirov in salam, zraven sva  pila rdeče vino. Po kosilu se ustaviva v oljčnem nasadu, kjer sva na kratko zadremala in uživala ob še eni dozi kave iz termusa. Dospela sva do Siene, mesteca na hribu in avtomobil pustila pri romanskih vratih Porte Romano. Siena je po mojem mnenju najlepše mesto v Toskani ali pa vsaj mesto z najzanimivejšim trgom. Trg ima obliko polmeseca, je nagnjen in na njem dvakrat na leto priredijo konjsko dirko Palio. Tako zelo bleščeča v soncu je tudi glavna cerkev v mestu, mogočna gotska stolnica. Nazaj grede sva se malo zgubila in mesto skoraj obhodila po strmih ulicah in stopnicah okrog in okrog. V eni od ulic opazim mlajšega fanta, ki vadi vajo z zastavo, kmalu naprej  v drugi skriti ulici, opazim dva fanta, ki prav tako vadita vajo z zastavami v paru. Končno najdeva Porto Romano,  kjer sva parkirala. 

Na poti domov, proti Firencam,  se zapeljeva še do enega čudovitega  in poznanega kraja - San Gimignano delle Belle Torri - San Gimignano z lepimi stolpi -  Štirinjast stolpod od prvotnih 70, se dviga proti nebu. Med njimi je cerkev in manjši trg na katerem ulični umetnik otrokom predstavi vitežko zgodbo v lutkovni izvedbi. Ob poslušanju srednjeveške glasbe, se postaviva v vrsto turistov,  ki v bližnji slaščičarni čakamo na svojo porcijo najboljšega sladoleda na svetu.  Slaščičarna je namreč dobila vrsto svetovnih odličij v pripravi najboljšega sladoleda.  Izbrala sem pistacijo in robidnico. Ooo, kako je bil noro dober. Najboljši na svetu!