5. 12. 22

Erazmusova Lizbona

O, pa jo že pošteno pogrešamo, našo veliko punco, hčero, najstarejšo. Odštevam dneve do dvajsetega in zadnje dneve se mi kar malo smili, ko na familjarno skupino napiše: "js sm mogla spat v puloverju, trenirki in stumfih, kr je tkaj mraz notr." Pokličem jo in vidim, da je vse v redu. Zadnje čase ima več študijskih obveznosti in zaključevanja predmetov. Uči se portugalščine. Pravi, da je izgovorjava težka in da portugalci lahko razumejo Špance, medtem ko Španci Portugalce nikakor ne. Včasih si pomaga tudi po špansko.

Fotografira s starim a zelo kakovostnim analognim fotoaparatom. Ja, to pomeni, da kupuje filme, tiste stare, v črnih škatlicah, barvne in črno bele. Te potem po starem razvije pri fotografu,  - razvitke pa ne dobi v papirnati obliki ampak v digitalni.  Pohvalim njeno fotografiranje, da pa dobro piše, mi popravlja kdaj vejice in obrača stavke, to že vem.

Prosila sem jo za en zapis in dovolila je, da ga delim z vami. K njemu je pripela nekaj fotografij. Na koncu branja njenega zapisa dobim še enkrat cmok v grlu in zaroseno oko. Kot bi pisala pismo domov. Za spomin na ta čas, na njeno prvo a ne zadnjo študijsko izmenjavo, pravi. 

Ko sem v začetku septembra pristala v Lizboni, me je bolj kot katero koli drugo čustvo prevzemalo vznemirjenje. Tega dneva sem se veselila že odkar sem v srednji šoli šla na enotedensko Erasmus+ izmenjavo v Francijo. Načrti, da grem že na dodiplomskem študiju na izmenjavo, so splavali po vodi, v letu 2022 pa sem vedela, da prav ničemur ne bom dovolila, da mi prepreči izmenjavo - ker je to izkušnja, za katero vem, da bi mi bilo neskončno žal, če je ne bi dala skozi.

Lizbona pravzaprav sploh ni bila na mojem seznamu prijav, ko sem decembra oddajala vso potrebno papirologijo za izmenjavo. Na prvem mestu je bila Praga, na drugem Alcalá pri Madridu, vendar sem po spletu okoliščin pristala na Lizboni. Prago sem odstopila drugi študentki, ko pa sem izvedela, da Alcalá ni podaljšala pogodbe z Ljubljano, sem bila že tako pripravljena na to, da bom zimo preživela nekje, kjer je (vsaj zunaj) bolj toplo, da druge izbire kot Lizbone pravzaprav nisem imela. Ampak, kot klišejsko, osladno in pocukrano se to morda sliši, je bila tale Lizbona namenjena prav posebno zame.

Ko pride do urejanja dokumentacije, lovljenja letal, rokov in podobnih stresnih situacij, sem po navadi kar živčen človek. Tako je bila ležernost in počasnost Portugalcev, ki me je pričakala v Lizboni, pravi kulturni šok. Za urejanje mesečne vozovnice za javni prevoz sem porabila cel teden, ker na spletni strani nikjer ne piše, kaj vse moraš imeti s seboj, na postaji pa lahko čakaš v vrsti tudi do štiri ure, samo da ti uslužbenec reče, da nimaš pravih papirjev in moraš naslednji dan ponovno skozi vse čakanje. Mislila sem, da me bo pobralo - kaj se je pletlo po glavah šele mojim nemškim prijateljem, ki sem jih spoznala v prvem tednu. Kmalu sem ugotovila, da se je v Lizboni popolnoma brezveze sekirati - sploh, ko pride do urejanja dokumentacije. Tudi na fakulteti so si v mednarodni pisarni vzeli ogromno časa, da so zgolj podpisali nek papir, ki sem ga nujno morala poslati nazaj na domačo univerzo. Še dobro, da so v Ljubljani tako razumevajoči in vejo, da grejo te stvari pri južnih narodih bistveno počasneje.

Čeprav smo s predavanji začeli že v drugi polovici septembra, sem imela občutek, da sem še kar na počitnicah in da bo poletje tu trajalo večno. Na vsak prost dan smo šli na plažo, se preizkušali v surfanju, sončili, pili panache in cider, ob vikendih smo se zapeljali na jug Portugalske in raziskovali Algarve. Še v novembru smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah, ob večerih pa je bil pulover več kot dovolj. Ko pa je prišel december in so mi od doma začeli pošiljati posnetke, kako v kaminu lepo gori ogenj, mačkonarji pa so večino dneva v hiši, je v Lizbono prišel mraz. Za Slovenijo to ni zares mraz - zunaj je še vedno prijetnih 10 do 15 stopnij, čez to se prav nič ne pritožujem - manjka pa toplina doma. Centralnega ogrevanja v Lizboni pač ni. S tem sem bila seznanjena, že preden sem šla od doma, saj so mi vsi, ki so bili pozimi kdaj tu, rekli, naj nujno vzamem s sabo vsaj kak debel pulover, ker je pozimi noter pač mraz - in še kako prav so imeli. Zdaj že res pogrešam občutek, ko doma iz mraza na ulici stopim v toplo garažo in se lahko odvijem iz vseh plasti bund in šalov. Tu sem v stanovanju oblečena približno isto, kot tudi zunaj. Lepo bo, ko bom za božič vsaj za deset dni lahko uživala ob topli peči.

Tale decemberski mraz v stanovanjih pa je pravzaprav edini minus, ki sem ga doživela. Lizbona mi paše. Všeč mi je, da kava stane samo en evro, da so profesorji na faksu bolj odprti in se hočejo pogovarjati s študenti, da imam ocean in bučanje valov le pol ure stran, da lahko surfam, da lahko tudi decembra cel popoldan ležim na plaži (sicer zavita v šal) in berem, da Portugalci vsakič, ko pozdravijo, vprašajo tudi "Tudo bem?" (=Vse v redu?), pa čeprav samo iz navade, da sem se nalezla njihove sproščenosti, in da sem spoznala tako carske ljudi in dobila prijatelje, ki bodo ostali z mano še dolgo.

Ne bi rekla, da te izkušnja izmenjave spremeni. Zdi se mi samo, da ti pokaže, kakšen si v resnici, kaj ti je zares pomembno, in kaj te zares veseli. Takšna je vsaj moja izkušnja. Ko sem prišla, sem bila popolnoma sama, morala sem se znajti, sama vprašati neznance za pomoč, stokrat povedati, kdo sem, s kje sem in kaj študiram, preden sem našla tistih nekaj prijateljev, s katerimi smo res kliknili in se nam je zdelo, da se poznamo že od nekdaj. In ko se je to zgodilo, nisem bila več sama - imela sem svojo Erasmus družinico, s katero smo počeli največje neumnosti, se pogovarjali celo noč, skupaj poskušali vstajati na surfu in jokali, ko je bilo težko. In že zdaj vem, da bo grozno, ko bo prišel 31. januar in bom morala nazaj domov, vendar bo hkrati izjemno lepo, ker bom cenila izkušnjo, ki sem jo imela, ker vem, da mi je dala več, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala, in ko bom pristala na domačem letališču in spet videla svoje domače, bom samo iskreno srečna in hvaležna.







 



17. 11. 22

etui za 3 tehnične svinčnike

Sine, dijak prvega letnika je že dobro in uspešno zagrizel v šolske obveznosti. Strojništvo, mehanika in fizika mu postajajo vedno bolj všeč. Dal mi je prav posebno nalogo. Sešiti etui za 3 tehnične svinčnike. Prvič sem slišala, da obstajajo v 3 različnih debelinah konic. Potrebuje jih za tehnično risanje in razne načrte. En tehnični svinčnik mi je pustil doma, da bom natančno izdelala dolžino, širino in debelino etuija. Naredila sem kar nekaj prototipov, ki jih je v pretežni meri skritiziral. Izkazalo se je namreč, da medvloga, ki izdelek ojača naredi pregib predebel, tako da se zatič svinčnika ne natankne enostavno in komot. Želel je, da bo za gumb večji pritiskač in jezik je moral biti ravno prav dolg, da se je etui popolno odpiral. Na koncu je zbral etui iz debelejšega jeansa, ta je bil brez medvloge še najbolj popoln. Eh, ne vem zakaj je pomembno, da so svinčniki v etujiu zataknjeni. Moje kvačke in mogoče še kakšni svinčniki ipd. bodo najbrž v enem od ostalih kar več ali manj natlačeni.


 

16. 11. 22

Po haloških gričih

Prejšni teden sva vse tja do veselega mu konca na dan svetega Martina, vandrala po drugem koncu Slovenije. Obkrožena sva bila z griči vinske trte, svetlimi kostanjevimi gozdovi, vse naokrog so cerkve na gričih. En dan sva preživela na bazenih, jakuzijih in savnah. Prijazen dopustniški čas je bil to, v še ravno prav toplem jesenskem času, ko se megla ob jutrih ni hotela več kar tako razkaditi. Naredila sva 16 kilometrski pohodniški krog po Halozah. Občudovala sem trte in njih vjuge v strminah. Na dnu le teh so se marsikje pasle ovce. Vmes so prepredeni gozdovi kostanjev, bukev, macesnov in tudi visokih borovcev. 

Ptuj je lepo mesto. Sprehodila sva se ob Dravi, čez most na drugo stran in nazaj, ter se povzpela do vrha gradu. Lep razgled po vsem Podravju. Želim si, da bi mesto enkrat obiskala med kurentovanjem. Ljudje tukaj so prijazni in veseli.

Iz haloških gričkov je lep razgled na osrednjo cerkev v dolini. To je Ptujska gora, mogočna gotska cerkev z lepim in zanimivim oltarjem Marije s plaščem, pod katero je upodobljeno več kot 80 ljudi. Bila sva sama v cerkvi, mračilo se je že, dnevi postajajo vedno krajši. V hiški na gričku sva zakurila v peči in spekla nekaj kostanjev. Domačini so nama pustili sladko mlado vino.

Martinovanje je veliki praznik v teh koncih. Že dopoldan 11.11. ob 11.11.  je bila svečana otvoritev praznika. Po dveh koronskih letih, ko je martinovanje odpadlo, so si vsi dali duška in bili tako veseli in srečni. Vinska kraljica je predala krono svoji naslednici. Vino je dobro, z veliko sladkorji in manj kisline pravijo, zagotovo bo to vrhunska letina. 


















7. 11. 22

Torbe XXL - jesenski modeli

Te velikanke XXL torbe so med najbolj priljubljenimi sortami torb. Prostorne in trpežne. Sešila sem že več poletnih kosov in takih namenjenih za plažo.  Z njimi je kar nekaj dela, a ob mnogih različicah sem se že dodobra naučila, da mi gre vse skupaj sprejemljivo hitro in ne delam več usodnih napak. No ja, res je, da sem ravno pred kratkim sešila ročaj v defektu, ki sem ga potem popravljala tako, da sem ga ob paranju nekam zapravila in ga potem iskala tako dolgo (našel se je šele čez dva dni), da sem morala sešiti še enega novega. 

Torbe imajo po dva žepa, enega z zadrgo drugega kar tako. Lepo se jih nosi na ramenu in zmorejo kar veliko težo. Zmožne so prosto stati kot cekar, saj je notranjost ojačana s kompaktno in debelejšo medvlogo.









1. 11. 22

spominjanja na oktober

Spomini vedno stremijo k temu, da ostanejo v naših srcih le tisti najlepši, pomembni, ganljivi in srečni. Baje se človekov spomin loči od strojnega prav po tem. Zna luščiti pomembno od nepomembnega, enako tudi slabe reči obrambno umakne, odstrani in se jim izogne, preskoči.

Mineva čas prelepe jeseni, nje dogodke podajam v spominsko knjigo tega časa. 

Spomnim se sprehoda na Mengore pri Tolminu, bilo je nenavadno oblačno ta dan do poznega popoldneva, kapelice ob poti so čudovito poslikane v mozaiku. 

Ne bom pozabila na srečanja s sestro, bratom, sestričnami in bratranci in vse popito pivo, ducat nas je bilo, to je uganila tetka na whatsupu. 

Pomnila bom petkovega pobega iz službe po malici - na pohod ob Soči - bilo je poti ravno do konca šihta, da je sodelavka prišla ob času domov. Pobeg bova zagotovo še ponovili. 

Spomin se tiste nedelje hladne in deževne Savinjske doline, kjer smo se srečali z voditelji Jamboreeja 2023, ki bo življenski dogodek za našega fanta. Seveda niso manjkali krofi iz Trojan, nakupili smo jih še za fantove cimre v dijaškem domu.

V zadnjem tednu sem šla kar dvakrat čez Vršič. Mama je končno dočakala poseg na kolenu v jeseniški bolnišnici. Lačno in žejno, tešč in čakajoč na pozen popoldanski poseg smo jo zapeljali še do Zelencev. Prvič je bila tam. Vršaci so bili ob zgodnjem dopoldnevu še v oblakih. Vršič je bil čudovit, takrat le z nekaj par avtomobili gor in dol. Macesni so bili nepozabno lepi, zlati.

V Ljubljani mi je vedno prijetno. To mesto mi je vedno močno ljubo. Rada se sprehodim po centru. Prvič sem obiskala obnovljeno Cukrarno. Mogočna in povedno lepa. Moderna, v pomenu zgodovinskega pomena besede naših največjih modernistov.

Sprehodi ob Soči so v teh časih za domačine drugačni. Radi zavijemo mimo gradbišča in preverimo kako napreduje gradnja ceste proti Bovcu, visoko in strmo nad Sočo. Obvoz je po spodnji cesti, tik ob vodi. Mnogo turistov in obiskovalcev se v teh dneh zgublja in išče pravi smerokaz skozi Log, mimo pokopališča po ovinkih do semaforja.

 















31. 10. 22

Pogled na Jalovec

Izkoristili smo čudovit dan in zadnji dan oktobra zabeležili v čast nenavadno toplemu vremenu, na soncu in jesenski toploti, tudi visoko v gorah. Bilo je okrog 20 stopinj tam zgoraj med 1611 metrov na Vršiču in vrhom Slemenove špice na 1911 nadmorske višine. To ni bil čisto pravi planinski pohod, bil je bolj turistične narave, kajti pohodnikov je bilo ogromno. Zgodaj dopoldne še ni bilo pretirane gužve, ob povratku pa se je vila kolona takih in drugačnih obiskovalcev gora, od dojenčkov v nahrbtnikih do vsemogočih pasem psov.

Oktober je bil čudovit, nepozaben, topel, v čudovitih razgledih in trenutkih, od prvega do poslednjega podaljšanega vikenda tega jesenskega meseca. Nabralo se je veliko nepozabnih fotografij, ki jih zabeležim enkrat kmalu - oktobru 2022 v nepozaben spomin.