31. 07. 20

Še zadnji pogled na Julijanino pot

Julij se poslavlja.  Včeraj sva se poslovila od najine dopustniško poletne poti, jo sklenila v krog. Posebej zanjo, sem vse etape  opisovala v mesecu juliju zaporedno, brez drugih objav. Tako ostaja neomadeževana z drugimi dogodki, ki so se seveda zgodili in bili še kako pomembni.

Naj ob zaključku navržem še nekaj zadnjih misli in morda nasvetov za še koga, ki se bo odločil, da se odpravi na pot. Naj bo to Pot v pravem pomenu besede - saj poznate tisto Nejčevo: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot  bo cilj vedno nosil v sebi."(Nejc Zaplotnik). 
Zato na poti UŽIVAJTE! V razgledih, v mislih, v molitvah, v klepetu o vsemogočem, za kar morda nikoli ni bilo časa. Veliko časa ste lahko tudi enostavno tiho, tišina na poti mora biti in je zelo blagodejna. Ne kontolirajte časa na morda športni uri, niti ni potrebe da se hrana in pijača nadomešča z enertgetskimi geli in ploščicami v zameno za malo težji ruksak na rami.  Moje osebno mnenje je - "cedevita in frutabela".

Ko pomislimo na daljšo hojo in pot je seveda najbolj pomembna obutev, ki jo je potrebno že predhodno preveriti. Zelo pomembne so kvalitetne, ojačane pohodniške nogavice, ki preprečijo marsikateri žulj in naredijo čevelj še bolj udoben. Pohodne palice so zelo pomembne. Le nekaj etap je takšnih, kjer so res nepotrebne. Ni takšen problem, da jih ob neuporabi zložimo in zataknemo za ruksak. Na glavi je zelo pomembno pokrivalo, lahka kapa s šilcem in sončna očala. V ruksaku je potrebno imeti kremo za sončenje, prvo pomoč, nož, v času korone masko, robčki, WCpapir. V ruksakih sva prevažala tudi teva copate, ki so bile parkrat "klic v sili", ko so se stopala "osvobodila". Imela sva dve pelerini in dva najlažja zložljiva dežnika.
S seboj sva imela tudi lep kuhinjski prtiček, na katerem sva pripravila "piknik" na koncu katerega je vedno sledila kava iz termusa z jafa piškoti. S seboj sva imela tudi eno tako steklenico, ki se je lahko odvijala dvojno na veliko in z manjšim zamaškom. V tem sva mešala cedevito, ki je najboljša, da je sveže zamešana. Dostikrat sva  za na pot nabavila tudi kokakolo, ki kar čudežno poživi, ko pride do krize in večje utrujenosti.  V dveh plastičnih flašah sva točila vodo, ki se je lahko v večini primerov našla sproti, ponekod pa je bilo potrebno imeti kaj več zaloge. Jedla sva sendviče, rio mare, dateljne, suhe slive in banane, jogurte in frutabele, enkrat dnevno pa sva si vedno privoščila topel obrok.
Priporočljivo je, da se glede nočitev že vnaprej dogovorite in omenite, da ste pohodnik in da se lahko prihod zamakne za kakšen dan. Pri nobenem od ponudnikov glede tega nisem imela težav, le dan prej sem potrdila, da sem na poti in da vse štima t.j. kot prvotno dogovorjeno. Zaradi dežja sva morala dve nočitve zamikati in ni bilo težave.

V opisih poti, reklamah, promociji je zapisano, da naj se na poti obrnemo k izvirnosti in preprostosti življenja, da je to pot osebnega romanja k sebi, k prvinski naravi in njeni čudežni lepoti, opazovanju krajinske in biotske raznovrstnosti, k skritim možnostim za meditacijo ter iskanje kotičkov z magično močjo.
Ko se danes obračam nazaj, ko prelistujem fotografije in zapise vsega julija najdem mnogo zgoraj naštetega. In na Pot morda od danes naprej gledam drugače.




30. 07. 20

Juliana Trail - etapa (12 ) MOST NA SOČI - TOLMIN


Vse podrobnosti o poti:

TOLMIN - KOBARID


Sama to etapo poimenujem:
Julijana Nazaj v planinski raj

četrtek, 3o.7.

Zadnja etapa je domača pot, po sončni strani Soče, katere razglede poznam in so mi še kako domači. Najlepši je prav ta, ko se naprej od Tolmina odpre svet vse tja do roba Stola na Kobariško kotlino. Ta razgled je še kako lep, ko se vračam z dopusta, s potovanja, od nekod daleč.
Za zaključek sva izbrala čisto navaden dan med tednom, ko je imel avto dogovorjen servis v Tolminu. Logistično zelo ustrezno. Rezervne ključe smo mehaniku pustili že prejšni dan. Vstala sva ob 4h zjutraj, kot običajno vsakič skuhala kavo za termus, pripravila dva mala sendviča.  Četrt čez peto sva izpred Avto servisa štartala na drugem koncu Tolmina in tako naredila še dobra dva kilometra več. Jutro je bilo zelo toplo in nisva si predstavljala, da bi bila na poti sredi vročih pasjih dni, ki so nam naklonejene v tem tednu.
Pot do vasi Gabrje pelje ob porečju Soče, od tam naprej do Kamnega pa po lokalni cesti, ki ji domačini rečemo - sončna stran. Srečala sva mnogo kolesarjev, ki zelo radi uporabljajo to pot, saj je druga na drugi strani reke preveč prometna. Pri Kamnem naju prvič obsije sonce, še bolj postane toplo, čeprav je ura šele devet. Od cerkvice Svetega Lovrenca je  lep razgled daleč naokoli. Tam tudi vedno za trenutek postojim ob Gregorčičevem spomeniku, ko se mi prične porajati njegova poezija, od tiste "Krasna si bistra hči planin,.. do "Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!" Še tri kilometre hoda do Kobarida, ko prečiva naš domači Napoleonov most pri Soči in po dobrih treh urah sva doma. Na koncu poti. Ustaviva se pri starših, ki naju na klopci pred hišo pogostita s šilcem žganega, za srečen konec poti. 











29. 07. 20

Juliana Trail - etapa (11 ) MOST NA SOČI - TOLMIN

Vse podrobnosti o poti:

MOST NA SOČI - TOLMIN

Sprehod ob Soči se je zgodil ob zaključku blejskega cikla, po zaključku sedmih zaporednih pohodniških dneh.

Sama to etapo poimenujem:
Julijanine energije ob vodi

1.7. 2o2o

Etapa je zelo zelo kratka, le 5 kilometrov dolga, zato sva jo naredila ob koncu večdnevnih zaporednih pohodov, tik pred večdnevni napovedi slabega vremena. Od železniške postaje sva krenila kar direktno navkreber, preko Stopce do Modreja in zaobšla center Mosta na Soči. Pot se vije ob vodi, ob zeleno modri reki ob akumulacijskem jezeru za hidroelektrarno Doblar. Pot je lepa, široka, sprehajalna, le majcen delček poti gre po asfaltu oz. kolesarski stezi. Ob poti so postavljene energetske točke, o katerih je zanimivo tudi prebrati, lahko na kratko posedeti ob njih.  Pred Tolminom prideva do sotočja Soče in Tolminke, starem žur placu, ki je sedaj vzorno urejen za mnoge aktivnosti. Nadaljujeva naprej, ob travnikih in parcelah, ki so običajno vsako poletje namenjene velikemu Metal kampu in podobnim koncertnim dejavnosti poletja v Tolminu. Na nemškem britofu sem nazadnje pri svojih dvajsetih letih, ko je bil to le en kup podrtije kamenja, danes pa je vzorno in lepo urejen. Prispeva do nekdanjih "kasarn", kakor domačini imenujemo danes trgovski centru pod Tolminom. Prav tam nekje se prične zadnja etapa,  poslednja pot ob reki, za sklenjen Julijanin krog.






28. 07. 20

Juliana Trail - etapa(1o ) GRAHOVO OB BAČI - MOST NA SOČI

Vse podrobnosti o poti:


Še isti dan, na dan nedelje 26.7. nadaljujeva najino pot od od Grahovega dalje.

Sama to etapo poimenujem:
Julijanin prelaz na Tolminsko

2. del poti
nedelja, 26.7.

V Grahovem se v bližnji gostilni ustaviva, popijeva naročeno pijačo in prisluhneva zgovornim domačinom. Pot nadaljujeva v popoldanski čas nedelje, ko se iz vasi Grahovo povzpneva visoko do osamljenih kmetij in naprej do vasi Temeljine. To je čudovita vasica, do katere vodi še bolj čarobna mehka in svetla gozdna pot. Strmo se spustiva do Kneže, vasice ki loči Baško grapo na približno polovico. Pot se nadaljuje po lokalni a vselej asfaltirani cesti navkreber vse tja do Ljubinja že skoraj na Tolminsko stran. Pot se kar vleče in na živce mi gre, ko po asfaltu ne morem uporabljati palic. Te namreč tako grdo ropotajo in škrtajo po asfaltu, ki ga večkrat po malem prekolnem. V senci ob slapu Sopota imava še zadnji počitek. Namešava cedevito, pojeva banane in suhe fige, ter ostanke mojega drugega sendviča.  Odločiva se, da bova slap Sopota obiskala enkrat drugič. Pri Ljubinju zavijeva na široko in lepo speljano gozdno pot do razgledišča nad Mostom na Soči. To je zagotovo mostarski hišni hrib mnogih domačinov. Čudovit razgled na Tolmin in na drugo stran na Most na Soči ter na  modrozeleno lenobno Sočo ob njem. Dragi mi pokaže kolovozno pot ob robu Tolmina, kjer bova štartala naslednjič, zadnjič na daljinski poti Julijane. Najkrajšo etapo Julijane  od Mosta na Soči do Tolmina imava namreč že v dobrem.
Približuje se nedeljski večer, ko kreneva v dolino, v dobre pol ure sva na Postaji  na Mostu na Soči, kjer sva pred šesto zjutraj pustila avto. Oba sva prijetno utrujena. Dan je bil dolg a lep. Zadovoljna sva, da nama je lepo uspelo.







27. 07. 20

Juliana Trail - etapa(9) PODBRDO - GRAHOVO OB BAČI

Vse podrobnosti o poti:

Za naju dva, na zadnjo julijsko nedeljo tokrat "dve v enem", dupla etapa Baške grape skupaj z naslednjo do Mosta na Soči. Najin rekord Julijane v dnevnih kilometrih, višincih gor in dol, števcu prehojenih korakov. Celodneva etapa, skupaj s počitki, pikniki, tudi krajšim dremežem na poti je trajala 12 ur.

sama to etapo poimenujem:
Julijana Na svoji zemlji

Nedelja, 26.7.2o2o

Julij in Julijanina pot se bliža koncu. Prihajava  počasi nazaj domov in glavno Baško etapo zato lahko poimenujem kar  filmsko - "Na svoji zemlji". Vasi Koritnica in Grahovo sta namreč prizorišči prvega celovečernega filma Na svoji zemlji. Po delu poti vodi tudi tematsko povezana pot, ki nas spominja na film in razgled in uvod v filmu »Stane, lej jo, našo Grapo,« dahne partizan Sova.
Prvotno sva nameravala na etapo na dan sobote, vendar  je oranžno rdeči meteo alarm na dan petka uresničil napoved, ko je padlo veliko dežja. Počakala sva, da se svet vsaj malo ocedi in predahne. Nedelja je bila tako ravno pravšnja za veliki podvig, dve etapi v enem dnevu. Vreme je bilo delno oblačno, ravno pravšnje za pohodništvo, ko je tudi pozni popoldan obetal stabilnost.
Preko hude strmine Trtnika nad Podbrdom se spustiva med čarobne gorske vasi nad Baško Grapo. Srečava kar precej pohodnikov, katerih cilj je osvojitev Črne prsti. Preideva skozi vasico Stržišče, kjer zgodaj dopoldan prepevajo mladi v bližnjem župnišču. Nad vasmi Kal, Stržišče sva še posebej pozorna. Sodelavka, ki ima korenine odtod vedno pravi, da je tirolske krvi, saj so te vasi naselili Nemci, od tod tudi imena tod okrog, Rut, Grant, tudi Nemški rovt na bohinjski strani. Kapelice na poti so res videti drugačne, štirikapne, takšne malo avstrijske.
Pot je lepa, svetla in polna grap. Grape so vse povsod, ob Koritnici, ob mnogih drugih vodah, ki se iztekajo v osrednjo Baško grapo. Prispeva do Grahovega, pot vodi ob koncu etape ob Bači, kjer slediva tablam, ki vodijo skozi epizode omenjenega prvega slovenskega filma. Pot nama gre dobro od nog, odločiva se, da uresničiva plan A in greva naprej, do Mosta na Soči, železniške postaje, kjer sva pustila avto.  Ker sem vstala že ob pol petih zjutraj, postajam popoldansko zaspana in na bližnji klopci čisto zares zaspim. Rabim četrt ure spanca. Spet sem tako bila taprava, kot nova. Pot nadaljujeva, dan je lep.
(se nadaljuje)










24. 07. 20

Juliana Trail - etapa(8) BOHINJSKA BISTRICA - PODBRDO

Vse podrobnosti o poti:

BOHINJSKA BISTRICA - PODBRDO

sama to etapo poimenujem:
Julijanina Grapa

četrtek 9. julija

Dan je bil kot narisan, tako je bil lep. Vstaneva zgodaj in se z jutranjim vlakom peljeva do Bohinjske bistrice. Slediva smerkazom, ki jih je ob poti dovolj, tako da nimava težav. Povzpneva se do vasi Nemški rovt, od koder je čudovit razgled na Triglav. Pokrajina je lepa, mila, zelena, s svetlimi gozdovi in modrim nebom. Zmotijo naju le roji velikih muh, obadov, ki se jih kar ne moreva rešiti. Šele ko zapustiva zeleni travnik ob stoječi vodi,  se jih končno znebiva. Čeprav je pisana časovnica za etapo dolga in pot velja glede na višince kot težka, z njo nimava težav. Dokaj hitro doseževa vrh Bače od koder je edinstven razgled na Baško grapo, veliki in raztegnjen Porezen na drugi strani ter vse hribovje naokrog. Na sedlu ob Vrhu je mogoče videti bunkerje in utrdbe. Tod je namreč bila nekoč italijanska meja in gorski prelaz. Spustiva po se po dokaj široki, še vedno zaznamovani nekdanji gorski cesti strmo navzdol v Podbrdo, ki ga danes od Bohinjske bistrice loči šest kilometrski železniški predor, sicer pa vijugasta pot čez hribe preko Sorice oz.  čez Petrovo Brdo do Železnikov na Gorenjsko. Presenetljivo hitro sva dospela do Baške grape, tako sva ujela že opoldanski vlak do Mosta na soči. Ko sva čakala na vlak sva v prostorih železniške postaje ogledala več zanimivih fotografij gradnje predora, ki je za vse domačine Baške grape za povezavo z gorenjsko stranjo zelo pomemben.