2. 05. 22

Prvomajske

Prvomajske počitnice so pri kraju. Minile so v pravem pomenu besedu, s krajšim oddihom na morju, ki mu je po vrnitvi domov sledilo kresovanje z živo glasbo in pivom. Vsak na svojem koncu, vsak v svoji družbi. Ooo, po dveh letih je bilo to nekaj posebnega. Oči domačinov so se iskrile in med nami ni bilo več nobene razdalje in distanc, vse pozabljeno, vse mimo. Hčera, ki je šla na svoj kres in koncert je naslednji dan razlagala in se čudila - da kako je mogoče, da jim ob enajstih zvečer zmanjka piva...

Ob morju je vedno lepo. Tisti vonj morja tako obožujem. Temperature vode in zraka so bile še konkretno pomladanske in niti enega pogumneža nisem videla, ki bi se slučajno kopal v morju. Tudi temeperatura zraka je bila le tam okrog dvajset stopinj, zato pa je bilo sončno sevanje toliko bolj blagodejno in prijetno, ravno prav toplo, nič prevroče. Ves čas je po malem pihala burja, vreme se je po dnevih dežja začelo postavljat na svoje mesto.

Okrog Rovinja sva izbrala dve pešpoti in eno kolesarsko turo ob morju. Vse poti so krožne in lepo urejene, vzorno označene. Izbarala sva si razgled nad Limski kanal in razgledno točko nad vasjo Bale, zaključila pa ob morju v Premanturi. Nevihte, ki so bile tisti dan le še na celini je veter odvračal stran in dajal kuliso za čudovite razglede naokrog. Naenkrat je bilo temno, zapihal je veter, ki je odganjal temino in čez slabe pol ure se je prikazalo kristalno modro nebo.

Drugi dan sva najela kolesa in se odpravila na celodnevni izlet po eni od lažjih poti, ki je tekla tik ob morju, čez vinograde in oljčne nasade. Privoščila sva si piknik, kavo, brioš, jafa kekse,... vedno vse te reči tovoriva s sabo in se ne ozirava na čas, uro in na količino oddelanih kilometrov. 

Rovinj je čudovito mestece, ki sva ga vsak večer obiskala z vedno drugo promenadno potjo. Do cerkve navkreber, po skritih ulicah ali skozi mondeno marino. Nastalo je veliko spominov na razglede na Rovinj v večernih barvah, po odhajajočih nevihtah v smeri celine, v jutranjem soncu, ob sončnem zahodu. 






















21. 04. 22

Pred dežjem, v tišini, z glasbo

Iščem primerno glasbo za uverturo v melodijo prvih dežnih kapelj, v glasbeni album za deževno dobo, ki prihaja. Najdem ta novi komad, te mlade luštne skupine, ki mi je všeč že od prvega predizbora glasbenih evrovizijskih novincev. Ja, priznam, da rada poslušam glasbo najbolj svežih glasbenih skupin in sem fenica Joker Outov, Kokosov in LPS, seveda. 


LPS - Silence in my Head (live from Music Room)


 

 

18. 04. 22

Čez brzice v novi čas

Pomlad se vedno bolj bohoti, občasno veter sem pa tja visoko v zrak vrže dolgi rep stare zime. Iz pravkar končanih enih praznikov, brzimo proti drugim. Pokrajina postaja vedno bolj zelena in bujna. Pomladno cvetje se iz belih in rumenih barva v rdeče in vijolične, za slavo tulipanov in pomladanskih grmovnic. Tam v temnem kotu vrta čisto potihom v zelenem zanosu nastajajo nastavki socvetja šmarnic. Najlepša v teh dneh je naša reka. Njena voda je iz snežnice gora in milostnih padavin dežja. Ljudje se privajamo na običajne, normalne čase, brez mask in razdalj. Čez te brzice smo prišli potolčeni, te vožnje ne bomo nikoli pozabili. Ne vemo, kako bi se jih lotili naslednjič. Tokrat smo čez, v plitvini.



 

17. 04. 22

Praznično

Po dolgem času smo vsi skupaj ponovno doma. Zbrani, da nas je poln kavč in fotelj, noge pa obešamo naokrog drug drugemu v naročje.  Maček nas opazuje in izbira le h komu bi prišel, kdo bi bil najboljši za njegovo čohanje v naročju. Ja, takšna je njegova navada. Navadno sva midva dovolj dobra prijatelja, a tokrat si ga je seveda prisvojila Tamala. 

Konec tedna sem spekla potico, tisti dan sem prej prišla iz službe, saj sem bila s potico v delu od treh do desetih zvečer. Za zvijanje sem na pomoč poklicala mamo, to je moja šibka točka. Uspela je, dobra in lepa. 

 Letošnje pirhe sem barvala v gostem domačem refošku iz slovenske Istre. Lepo so se pobarvali, postali so indigo črne barve. Tradicionalno smo šli na kosilo k mami, kjer smo kot vsako leto jedli praznično - goveja juha z domačimi rezanci, kislo zelje, šunka in kobariški štruklji. Bila nas je velikanska polna miza, saj je bila na obisku še bratova družina, otroci pa sploh niso več majhni in pojejo seveda normalno odraslo porcijo. 

Pred kosilom je oče z bratom odšel na sprehod in ogled ob Soči. Čakali smo jih s kosilom, vrnili so se navdušeni. Oče pravi, da je v teh dneh reka najlepša, najbolj čudovita od vseh dni v letu. Narava ravno začne brsteti, voda letos še ni dobila pravega obilnega deževja, da bi se popackala in razbarvala.

Punci sta po več kot štirinajstih dnevih ponovno doma. Pravita, da kar naprej jemo. Pripravila sem sladice, rulade, narezke, solate in nabavila njim najljubče reči, kot so kajmak in okrogle mozarelce z drobnimi paradižniki. Jaz sem zmagala v svojem veganskem postu - od pepelnice do velike noči - in si danes privoščila prvi kozarec najboljšega refoška. Aleluja!


 

9. 04. 22

petnajst let

Petnajst let je baje že takšna starostna meja, da ima otrok že po definicijah družinskega zakonika več pravic in možnosti odločanja.

Za petnajst let si je zaželel, da gre na koncert. Da gresta zraven, da ga peljeta,... njegovi dve veliki sestri. In da zraven obišče še trift shop v Ljubljani, kjer je ta velika sestra tako zelo domača. Mlajša sestra namreč naslednji dan ni imela časa, saj je šla na kmetijski sejem s svojo študentsko klapo. Poslala nam je fotografijo z rozasto sladkorno peno v velikanski traktorski gumi. On pa je v trgovini našel dvoje levis kavbojk za dvanjast in šestanjst eurov.

Tisti večer, sem pozno zvečer dobila posnetek ravno moje pesmi, z mojim imenom, ko  je vsa dvorana pela."....všeč si mi". Vedela sem, da mi bodo poslali ravno ta posnetek in da ga ne bo dobil mož, nona ali nono, ki imajo ravno tako svojo pesmico, s svojim imenom. Eh, ti Kokosy so tudi vsem nam tako zelo simpatični.



 

4. 04. 22

Posebna kvačkana odeja zanj

 Ritual kvačkanih rožic je že nekaj časa pri kraju. V korona času dveh zim sem projekt spravila pod streho več kot pravočasno. Naš Tamali, ki sploh ni več mali, ampak me je že olala prerastel,... se je pred kratkim vpisal v srednjo šolo, v katero stopa v naslednjem šolskem letu.  Je vnet razredni organizator valete in vsega kar treba okrog tega pomembnega dogodka, zaključka osnovne šole.

Odeja kvačkanih rožic je dokončana. Zaključena je s polovičkami rožic in zaključnim robom. Oprana je z najboljšim praškom za volno, da je postala mehka in čista. Volneni ostanki so bili namreč čisto iz vseh vetrov in zelo starih zalog. Sestavljena je iz več kot 500 rožic. Niti dve nista enaki. Je nenavadno topla, tudi če je luknjasta. Tudi teža kvačkarije je v konkretni kilaži.

Zadovoljna sem, da sem izdelek zaključila, tako kot si je fant zaželel,... "da bo pravočasno dokončana do konca devetega razreda". Posebno leto je to, posebna odeja zanj. Za spomin na ta čas in to obdobje nepreklicnega konca otroštva.




7. 03. 22

Patchwork pomladne veternice

Moj ustvarjalni kotiček na robu kavča je dobil novo podobo. Že nekaj časa nazaj je, ko sem smreke in zvezde v rdeče zelenem, zamenjala v pomladanske oblike in barve. 

Zunaj je danes še kar mraz, sibirski mraz se je spustil nad naše kraje v začetku marca, mrzlo piha, a sonce daje drugačno podobo časa, ki se mu dnevi tako občutno daljšajo. Tudi v mojem punktu na kavču naj se začuti drugačno vzdušnje v barvah pomladnega časa,... tudi štrikarske volne bom kmalu zamenjala za bombaž. 

Patchwork odeja - podloga za na kavč je sestavljena iz ostankov bombažnih koškov. Ti so bili res majhni, nabrani v eni vreči ostankov. Pripravila in urezala sem jih za dokaj enostven blok, katerega navodila sem našla na yutubu, nekje pod nazivom pomladanskega navdiha -  "spring quilt".