21. 08. 19

Poletna torba

Torbo sem sešila in fotografirala že v začetku poletja. Lepo se nosi in čeprav je pisana, v rožah, se lepo nosi. Pravzaprav je model enak kot je  pomladna v lanenem platnu ali tista prva, ki paše k sivemu zimskem plašču. Enaka je zato, ker je primernih dimenzij, da gre vanjo A4 format, manjši laptop, flaša vode, po potrebi velika in mala toaletka, po novem tudi očala, ki so vedno pospravljena v enem od notranjih žepov na elastiko. Znotraj je še en dodaten žep na zadrgo za skrivne reči, usb ključe in podobne pomembnosti. Torba je podložena, ojačana in sama od sebe stoji.
Rada imam dovolj velike prostorne torbe, na eni strani z velikim žepom, na drugi strani z žepom na zadrgo za telefon in druge nujno potrebne reči, ki morajo biti blizu, pri roki.








20. 08. 19

Na Krnu v avgustu, prvič zanj

Vsako leto mu obljubljam, da bova šla na Krn.
Na najvišjo goro doline, katere vrh lahko vidi skozi okno svoje sobe.
Letos se je izšlo.
Prvič zanj, pa ima že dvanajst let.
Visoko nad oblaki. Ob postanku klepetamo, da je podobno najbrž v nebesih.
2245 nad morjem. Ker se pritiče vedeti, poznati našo goro. 
In prav zato mu pritiče tudi pravi planinski krst. Kot enkrat moj, v mojih začetniških planinskih časih.






6. 08. 19

poletne sieste


Veliko je letošnjih poletnih siest. Počitkov zgodaj popoldan. 
Kmalu po kosilu. 
Pritičejo. 
Brez slabe vesti. 
 

1. 08. 19

Z ladjo proti vetru v avgust

Iščem glasbo za prvi avgustovski dan.
Takšno, da paše.
Danes. Ta trenutek.
Ko se poletje preveva v drugi del.
Med pesmimi izbiram,... tiste z ladjami,
ker je poletje - morje,
ker so na morju ladje,
ker so ob ladjah valovi,...
in ker se v avgustu še bolj obračamo proti soncu
tudi ob večerih, ki sonce jemljejo.
Vedno bolj
v vse nadaljne avgustovske dni.
"...ni več dvoma, ni strahu,..."
Ker danes ne more biti konec poletja.
Prvega avgusta smo. 
Plujemo med valovi, v sanjah, v pesmi.

Lamai - Proti vetru


28. 07. 19

Julij in morje

Prva asociacija na mesec julij je zagotovo morje, sonce in požirki hladne vode.

Že kar nekaj časa je, ko smo zaključili naš dopust na Jadranu. Bilo je to konec prvega tedna julija, ob koncu letošnjega drugega vročinskega vala. Do danes je bila vmes občutna ohladitev in tretji vročinski val, ki je postavljal rekorde povsod po Evropi. Jadransko morje se je pregrelo do 29 stopinj, kar je ob udaru spremembe vremena ta vikend povzročilo vrsto nevšečnosti prav na morju. Tvorile so se vodne trombe, močni sunki vetra in velikansko število nevihtnih strel.

Danes se julij skoraj poslavlja.  Zaključujem reportažo iz našega letošnjega dopusta.

Spominjam se vseh oleandrov ob hiši in starejšega moža-oskrbnika, ki je vsako jutro zgodaj zjutraj pometel vse liste in cvetke ob hiši. Spominjam se zadnjega kolesarskega izleta ob morju, ko sva se ob enem od pomolov ohladila v morju, ki je imelo takrat prijetnih 25 stopinj. Spominjam se dišečih  cvetkov grma, ki mu ne vem imena. Dragi je odščipnil vejico ali dve in ju doma posadil v lonec.   Spominjam se, kako je sonce okrog 11h postajalo vse močneješe, bilo je vroče. Ustaviva se ob pomolu in se napijeva hladne vode, ki jo imava v ruksaku. Kmalu dospeva do hiše z oleandri, ki rastejo v obliki dreves. Pod drevesi je že nekaj novih listkov. Za možakarjev ritual naslednjega jutra.








24. 07. 19

o ribah na morju

S kolesi se peljeva do Zadarske tržnice, ki se nahaja čisto blizu obzidja. Ribja tržnica ima svoj velik prostor, hladilnico, kjer s šlaufom vode močijo po tleh, kjer čistijo pravkar nakupljene ribe in tolčejo školjke.  Zgodaj zjutraj je tam kaj videti.
Brancine in orade nabasava v zmrzovalno srebrno vrečko, nakupiva še domači česen, paradajz, mlado blitvo in marelice. Ruksak je kar težak. Peljeva se ob morju, mimo marine, mimo mestnih kopališč, do roba mesta. Sonce že kaže svojo moč.
Oče je poskrbel za vino. Mama poskrbi za fanta, ki ne mara rib.
 Zvečer smo imeli najboljšo večerjo daleč naokrog.











23. 07. 19

Dalijeva razstava

Dali v Zadru.
Dali je tisti umetnik z dolgimi zavitimi brki in vražjim pogledom.  To je tisti slikar katerega hišo smo si ogledali na maturantskem izletu v Španijo davnega leta 1989. Pojma nismo imeli, da je to Katalonija. Bili smo  eni prvih mladih jugoslovanov na zahodu :)
Tam je bil tudi tisti rdeči fotelj, katerega verzija je bila razstavljena tudi v atriju galerije v Zadru.  Nosu, ure in slik za oči  iz njegove sobane seveda ni bilo.
Občasno Dalija  pomešam s Picassojem. A ta nima brkov in zgleda mnogo bolj resen kot Dali.  Res je, da sta oba Španca, čeprav bi me marsikdo hudo pokregal. Ne vem ali se je imel Dali za Španca ali Katalonca. Zagotovo se je imel za umetnika, ki je znal gojiti kult o svojem lastnem geniju. Tako pravijo.

Vsakič ko si ogledam kakšno slikarsko razstavo bilo katerega avtorja, je potem prav ta slikar za nekaj časa moj najljubši slikar.

Do nadaljenega naj bo to Salvador Dali.