24. 09. 17

TIhožitje zadnje septemberske nedelje

ko je vreme tipično septembrsko
ko pada dež in se ne vidi ne neba, ne hribov,
ko začutim, da na drugi strani vpije glavobol,
in se delam, da ga ne slišim.

DSC_2930

19. 09. 17

Goran Dragić in njegova, naša Zmaga

V četrtem razredu je za svojo športno aktivnost izbral košarko in pripravil govorni nastop in plakat svojega najljubšega športnika - Gorana Dragića. Takrat sva skupaj preguglala vse o njem, kako je Gogi začel igrati najprej fucbal, šele kasneje košarko, o NBAju, familiji,  starših, otrocih, dobrodelnih delih, poštenosti, delavnosti, srčnosti in to, da ga denar ni pokvaril.
Mislim, da je naš fant prav takrat postal veliki fen Gorana Dragića. Začel me je celo žicati, da naj zrihtam da bi mi zamenjali našo hišo za kakšno hišo v Miamiju in bi si lahko ogledali košarkarsko tekmo Miami Heatsov in bi on dobil od Gogija podpis. Ojej.
Poleti se je začelo govoriti o Evropskem prvenstvu in o tem, da bo v njem zaigral tudi Goran Dragić.
Kupili smo karte za zadnjo pripravljalno tekmo in Tamali je že kmalu  pripravil svoj zeleni dres, ki mu ga je zapustila sestra. Pri sebi sem malo kovala načrt, kako bi mogoče lahko Dragića zamenjal Dončić, vendar me je stalno prepričeval, da ga ni človeka, ki bi zamenjal Dragića, da je najboljši in oh in sploh,... ni bilo govora, da bi ga prepričala v kaj nasprotnega.

Med zadnjo pripravljalno prijateljsko tekmo v stoženski dvorani me je ob vsakem dobrem metu in akciji Dragića ruknil s komolcem in pomignil: " A vidiš, da imam prav, najboljši je, boljši od tvojega Dončića."
Ob koncu prijateljske tekme s Hrvati smo kar nekaj časa stali ob robu dvorane, da bi dočakali fante za podpise in fotografiranja. Uspel nam je selfi s Čančarjem, dobil je nekaj drugih podpisov, Goran je medtem podajal intervjuje novinarjem.
Ob robu igrišča opazim, da je na igrišču precej otrok okrog Dragića, ki jim namenja svojo pozornost in podeljuje avtograme.  Zdi se mi, da je bila to skupina mladih košarkašev, ki so imeli srečo, da so jim trenerji zrihtali vstop na igrišče.  Bila sva tik ob vratih vstopa in naenkrat ugotovim, da se jih čisto komot odpre. Varnostnik se obrne stran, odprem vrata in potisnem skozi sina ter mu velim, naj gre naprej, naprej do Dragića. Dobro nama je uspelo, pomislim.

Potem ne morem verjeti svojim očem. Tamali stoji pred gručo otrok kot lipov bog, popolnoma v šoku in se ne premakne. Tamala hčera bi se že stokrat pomešala mednje in si elegantno utrla pot. Naglas ga začnem klicati, kriliti z rokami, naj se že premakne... nič, popolnoma nič. Z rokama drži zeleni dres in obnemelo strmi. Še bolj kričim, artikuliram, ...kot da govorim v prazno, ne premakne se. Čakam s fotoaparatom,.. in jezna pofotografiram in na glas rečem: "boš imel pa le takšen spomin na tvojo največjo šanso in neumnost..." Čez nekaj časa varnostnik stopi do otrok in jih napoti nazaj na tribuno. Našega fanta malce čudno gleda, še vedno stoji in strmi v prazno, kot da bi se počutil krivega, ker ne spada zraven.


O kako sem bila besna in jezna, hudo sem ga nadrla:" Pa madonasveta, pa zakaj se nisi premaknil, stal si tam kot kup nesreče, ne bu ne mu,.. ma katastrofa... Veš kaj,  čisto sam si si kriv! Nikoli več ne boš imel tako edinstvene priložnosti. Nikoli. To je njegova zadnja slovenska tekma na domačih tleh. Poslavlja se od reprezentance in to bo njegovo zadnje prvenstvo."
Mali je bil  bled, ni mogel spregovoriti, en velikanski cmok v grlu in steklene očke... obrne se stran in hudo zajoče,... jaz medtem še zmeraj po malem udriham, kaj da je zamudil. Čez nekaj časa, ko zadiham ugotovim, da  mu je res zelo zelo hudo in  kako močno je jezen sam nase. Zaveda se,  da si je sam kriv,  a si res ni mogel pomagati. Pa tako močno si je želel podpis Gorana Dragića.

Pričelo se je evropsko prvenstvo in našim je šlo vedno bolje. Iz tekme v tekmo so bolje igrali, premagovali vse po vrsti, Grke, Francoze. Tamali me vpraša: "Mami, a res ti misliš, da Dragić ne bo več nikoli igral v Sloveniji?" in jaz bleknem  "edina možnost je, da letos ne dobijo medalje in bi medalja še naprej ostala izziv za Gogija. On želi medaljo, veš. "
In veste kaj se je zgodilo potem? Medtem ko smo mi navijali, je on trepetal in po tihem upal, da bi končno zgubili...  :o  Hudo. Bila sem zaprepadena, ko sem ugotovila kaj se motovili po fantovi glavi. Sploh se ni veselil, ni mogel verjeti svojim očem, kaj se dogaja, kako fantje zmagujejo. Čisto resno sem ga vprašala ali to resno misli, "da bi zgubili".  "Ja, pravi,..saj si ti tako rekla,.." :o

Ko smo prišli v finale sem spet bleknila: " Veš kaj, če pa res dobimo to zlato medaljo, bo pa mogoče Gogijev nov izziv da enkrat premagamo vse tiste Američane..."
Bingo. Uspelo. Pričel je navijati, šele v finalu. Za veliko zmago. Oja. In ko je Nikolič izvajal ene zadnjih prostih metov, me je ruknil s komolcem. Pogledala sem ga in z iztegnjenimi rokami mi je pomignil. "mama, dej, saj veš kaj moraš,...pri tebi zmeraj pomaga, začaraj, da gre žoga v obroč". Stegnila sem roke in zavibrirala in....Ommmmmm in sveta pomagalka, bogpomagi in ne vem kaj še,...oba koša sta bila dosežena. Zmagali smo.



17. 09. 17

ZLATA!

To je objava, ki jo pripravljam že mnogo prej -  pred tekmo, na dan nedeljskega jutra, sprožila pa jo bom pozno zvečer, takoj po zmagi.  :)

Ker vsi verjamemo v zmago, v zlato.

To je  bila vročica 3/3 in po tisti tekmi z Latvijo smo vsi rekli: "Če smo premagali Latvijce, bomo tudi Špance in še magari Srbe na koncu!"

Spomnim se, ko sem nekega vročega poletnega dneva sredi avgusta poklicala moža in mu naročila naročila naj se ustavi na črpalki in  kupi družinski paket kart za prijateljsko tekmo Slovenija - Hrvaška. Nekaj časa smo vse skupaj skrivali pred Tamalim (prvotno smo nameravali pripraviti presenečenje), nakar je pa on sam začel sitnariti, da moramo tudi mi kupiti karte, saj bo šel na tekmo ta in drug, in še tretji sošolec... Organizatorji takrat niso številčili sedežnega reda,  očitno so bili tudi oni takrat čudnega mnenja, da reprezantanca pač ne laufa, da niso uigrani in da ne bo nič..., da ne bo moč prodati vseh kart... Pa vendar je bila takrat  stoženske dvorana razprodana.
Mnogi smo verjeli in sanjali. Naveza Dragić-Dončić ni kar tako, to je zgodovinska naveza, ki jo mogoče nikoli več ne bo moč videti. Najbolj od vseh nas v familiji je navijal Tamali, ki je veliki fen Dragića, jaz pa seveda postajam fenica Dončića in mnogokrat sva se kar ornk sporekla kdo je boljši.

Uf, ma na koncu so blesteli prav vsi. Navdušeni smo vsi in se veselimo z njimi, nikoli ne bomo pozabili prav posebnih akcij, trojk, pikenrola, banan,... BRAVO, BRAVO, BRAVO! Vsi smo verjali in dihali z našimi košarkaši, enih 6000 jih je poletelo v Turčijo, novinarji pišejo članke vnaprej, fotografi naredijo take fotke, da se jim narišejo tiste hude mišice, muzičarji pesnijo take in drugačne himne vnaprej, na koncu tudi jaz to objavo. Ziher se bo končala, tako kot sem zapisala v naslovu!

Slovenia  - Best of Eurobasket 2017

Update 17.9.2017 - ob 22.32 Hudooooooo, kar jokamo od sreče, kakšna zmaga, Mali je dal gor komad We are the champions, ki ga je aktiviral ravnokar. Tooooooooo! Imamo to!

10. 09. 17

5b2vt4c


Naša zašifrana šolska kombinacija letos je:  5b2vt4c.
Pomeni to, da se je v petem treba že kaj več učiti, ker peti razred pač ni več krneki hojladrija. Drugi vetejevci se veselijo prakse v živalskem vrtu in v šolski ambulanti, podčrtana štirica pa pomeni Maturantko z veliko začetnico. Maturanti si to pač zaslužijo.

Za malega šolarja, ki hodi v vrtec sem sešila eno manjšo peresnico in ruksak na špage. Ooo, kako vsi ti mali otroci radi povedo, da hodijo kar v šolo in da je njihov vrtec v bistvu šola in da mu prav komot lahko rečemo kar tako kot tavelikim - šola.
DSC_2844


DSC_2843

Še to: Ker se mi druga anonimna komentatorica ni oglasila, sem obljubila da bom čiračaraabrakadabra vizualizirala eno drugo dobitnico nagrade. Drugo bonus toaletko dobi Margi.

4. 09. 17

srečen komad

Šalehar je v petek  v  Spetku gostil Vaska Atanasovskega. Muzičarja. Podobno kot Šalehar o njem nisem imela pojma, sem pa že slišala zanj in sem podobno kot avtor oddaje mislila da je to prileten gospod, ki špila saksofon in pač poje v srbohrvaškem jeziku tako jazzovsko balkan muziko. Ma figico, Vasko je mlajši od mene in Mihija in njegova muzika sploh ni vsa taka.

Potem sem jo našla -Muziko z veliko začetnico - Vasko Atanasovski trio.
Od petka naprej kar naprej poslušam njegovo muziko.

Vasko Atanasovski - Nožici (The Scissors) acoustic version Vasko Atanasovski - saxophone




Oglasila se je Klara iz slovenske Obale, dobitnica toaletke s pikicami. Izbirala je prva.  Odgovoriti je morala na par vprašanj, da jo vsaj malo spoznamo:
- Kaj je tvoj največji hobi, kaj najraje počneš v prostem času - takrat ko je sonce in drugič, ko je dež
- Tvoja najljubša barva in zakaj prav ta.
- Kaj bi se rada naučila ali naredila, izvedla, dosegla,... v bližnji ali daljni prihodnosti.

Poleti svoj prosti čas najraje preživljam na plaži (posledica kraja bivanja ;)) ali pa na kolesu. Če je dež, pa lepo na toplem, berem kakšno dobro knjigo ali gledam kakšen film. Ob vsakem vremenu pa druženje s prijatelji :)
Moja najljubša barva je rdeča, ker je močna in zame preprosto lepa.
V bližnji prihodnosti bi rada uspešno zaključila študij (še malo mi manjka) in se naučila še kakšnega tujega jezika.
Zanimiva vprašanja, predvsem to zadnje mi je dalo malo za mislit, glede mojih ciljev. 
Druga anonimna nagrajenka se še ni oglasila. Počakam še do polne lune, če se mi slučajno javi, sicer pa določim čiračaraabrakadabra eno drugo srečnico. 

30. 08. 17

O srečki in koncu zabave

Tudi poletne rože bodo odcvetele. Žurke bo prav kmalu konec.

Počitnice so pri kraju. Selitev v Ljubljano obeh punc in vstop v 5.b razred, kar je zelo pomembno. V petem razredu v centralno šolo vstopijo še podružnični otroci iz Dežele pod Krnom, Sončne strani Soče in Kota. V petem se tako delijo na ajevce in bjevce. In ker sta bili obe punci iz bja  je zelo pomembno da je v b tudi Tamali. "Samo da sem v Bju, " je bil prav res srečen. :)

Sedaj pa k obljubljenemu darilcu - vijoličasti toaletki. Hvala vsem za vaše komentarje. Tokrat ne bom žrebala.  Rekla sem si, da si bom pravilo določila kar sama, naknadno ali pa zadnji moment. Odločila sem se, da bom obdarovala eno od anonimnih komentatork. Ti sta tokrat dve:

Velikokrat me pot zanese na tvoj čudoviti blog. Z velikimi očmi opazujem vse te izdelke, ki nastanejo izpod tvojih rok, res so fenomenalni. Ob blogarskem rojstnem dnevu, pa želim, da bi še veliko let z veseljem ustvarjala z nitkami. 

Vedno z radovednostjo preberem objave na blogu in občudujem kaj vse zmorejo ustvariti pridne roke. Čestitam in želim še veliko ustvarjalnega navdiha :)

Tista, ki se mi prva oglasi na email sporočilo - objavljen desno na blogu, bo glavna dobitnica vijoličaste toaletke, druga pa dobi eno,... zaenkrat še darilce presenečenja. Kdo sta dobitinici vam bom povedala in vam jih predstavila. Res me zanima od kod sta in kdo sta,... jap, prav "anonimnost" je bil glavni vzrok, da bo ena od njih srečnica, druga pa malo manjša srečnica ;)

Jutri vam želim en lep zadnji avgustovski dan. Jutri bo še 34 stopinj, pravijo,...višek žurke, potem pa začne druga štorija,... čas za dan potem, en mačkasti vikend, pač.






28. 08. 17

Ruksak - zatega - verzija 0

Poskusna verzija.

Ruksak ima vse kar imajo "veliki": naramnice, ki se lahko daljšajo in krajšajo, močan ročaj, skrivni - hitri žep na zadrgo na hrbtišču, notranje žepe,  velik zunanji žep, dve zategi zunaj in znotraj, s katerima sem se hecala in grrrjezila... zato ruksak potrebuje izboljšavo, nove poskuse.

DSC_2858


DSC_2859


DSC_2861


DSC_2862


DSC_2854




DSC_2856