28. 04. 21

Na Bled

Že več let imam željo obiskati Bled v nekem času, ko bo najmanj oblegan, ko bo najmanj gužve in turistov. Predstavljala sem si, da bo to enkrat pozimi, ko bi šla na krog okrog jezera, na grad in na kremšnito. 

Pretekli zadnji sončni vikend v letošnjem aprilu, takoj po odprtju regij in teras sva krenila za Bled. Kot prava turista. Strinjala sem se z željo moža, da greva z avtovlakom po Baški grapi do Bohinjske bistrice. Zanimiva izkušnja, ko sva se na koncu šest kilometrskega Bohinjskega predora v temi  hecala, da bova kmalu čisto zares videla, kako zgleda "luč na koncu tunela", o kateri je v teh časih toliko govora. 

Bled je bil minuli vikend res miren, spokojen, bilo je presenetljivo malo ljudi, zgleda da so vsi raje izbrali Obalo. Brez težave sva dobila prostor na terasi. V glavnem je bilo slišati gorenjsko govorico, sem pa tja nekaj vikendašev in celo nekaj parov tujih turistov.  

Nad Bledom sva obiskala vse tri razgledne točke, Ojstrico, Veliko in Malo Osojnico. Na vseh točkah so klopce in čudovit razgled na jezero. Na Veliko Osojnico sva lezla  - po pravici povedano, samo zato ker je tam prav posebna klopca zaljubljencev. Naredila sva krog okrog jezera, ki meri 6 kilometrov. Lepa pot, lepi razgledi, za na kartice.

Ogledala sva si sotesko Vintgar, ki je v neposredni bližini jezera. Zjutraj sva bila prva obiskovalca, ko je sonce ravno začelo oblegati sotesko. Nadaljevala sva do Svete Katarine na Homu, ki je oltar Gorenjske, kakor je rekel Prešeren. Ob robu pašnikov sva imela lep razgled na Alpe, na Triglav, na Bled in vse tiste vasice po imenih Spodnje in Gornje Gorje.

Na dan nedelje sva obiskala Blejski grad. Dopoldan nas je bilo skupaj enih deset obiskovalcev. Popoldan sva se zapeljala do Završniškega jezera ob vznožju Stola, ki sva ga ves čas opazovala iz Bleda in okolice. Poiskala sva teraso z nekaj postrežbe hrane. Uspela sva. Lepi so ti gorenjski konci. Na koncu sva zaključila s krajšim road tripom, do Planice, zašla v dolino Krme in se preko Radovne vrnila na Bled. 
















22. 04. 21

Pravljični grad Snežnik

Asociacija na  besedo grad, je pravljica. Ko sem se zazrla v zeleno vodo ob gradu Snežnik sem se spomnila Žabjega kralja, ki ga mora kraljična poljubiti, da se spremeni v princa. Mresta je bilo veliko. 

Spominjam se gradu Snežnik, ki sva ga obiskala že nekaj časa nazaj, ko sva utekla na izlet v drugo regijo in se odmaknila od zapečkarske domačije. Beli Snežnik se je svetil v soncu, ko sva se bližala kraju pod gozdom, kjer počiva ta notranjski biser. Skriti biser, ki ga tujci ne poznajo, ko pa naletijo nanj so očarani. "Čuvajte takšne skrite kotičke, ne razdajajte jih za horde turistov," mi je enkrat namignil novinar is tujine, ki išče skrivnostne kotičke, za katere turisti še ne vedo. Mnogo lepši in bolj doživet kot Blejski, ki ga na koncu ni obiskal, ker se je izgubil v prometnem kolapsu in iskanju parkirnega prostora.





12. 04. 21

Spomin na Notranjsko in njene jezerske izvire

Obljubila sem še nekaj fotografij in še kakšen zapis o najinem izletu na Notranjsko v tistem tednu, ko so bile tam odprte terase in kafiči in sva si tega tako želela, da sva ušla na potep. Ker smo bili takrat Severni Primorci iz Goriške rdeče obarvana regija, sva morala opraviti HAT test, da sva iz rdeče zaprte regije lahko izstopila. Toliko za zgodovino tega časa...

Nadejam se, da v naslednjem tednu povabim jaz Notranjce na Goriško, ko bo situacija morda obrnjena. No, najbolj bi bili vsi srečni in zadovoljni,  da bi bili v naslednjem tednu vsi regijci v večini na terasah in ne bi rabili testiranja za vstop iz nevarnih regij... Še ta dež in napovedan pomladanski sneg nr.2 jutri mine, pa bo...in le bogve kaj nam bo regijsko usojeno čez štirinajst dni.

Mogoče je prav zato še lepši spomin na odmik od vsakdana.  Moja draga blogerska prijateljica Ne-ja mi v komentarjih deli nasvete za potepe tam okrog in me vabi na kavo. Zahvaljujem se ji že vnaprej. V teh koncih je res pravljično lepo in gotovo še pridem.

Na spletnih straneh Notranjske, sva med pohodniškimi potmi izbrala Pot izvirov. Ko pridem naslednjič do Jerneje izberem še kakšno drugo.













 

11. 04. 21

Na Korado in naprej do Kambreškega (Julijana 19. in 18. etapa)

Nadaljevala sva z podaljškom Julijane in sicer pot na Korado (19.etapa) in pretežni del 18.etape. Nazadnje sva končala v Vrhovljah pri Kojskem. Tokrat sva štartala kar od Soče spodaj v Plaveh, kamor sva se ob osmih zjutraj pripeljala z vlakom. Pot na Korado sva tako naredila po drugi, pravi planinski poti. Na Koradi je pri cerkvi Sv. Genderce lep razgled na Soško dolino, na Skalnico - Sveto Goro, Novo Gorico. Videlo se je vse do morja, čeprav je bil dan hladen, z visoko oblačnostjo, brez pravega sonca.  Na vrhu Korade je pihalo, oblekla sva vsa oblačila in se pokrila s kapo, bilo je le dobrih nekaj stopinj nad ničlo. Pot sva  nadaljevala po trasirani Julijani poti naprej do cerkve Sv. Jakoba nad Debenjem in romarskega središča Marijino Celje v Ligu. Tam je prvič in edinokrat posijalo sonce. Pot je lepa, skozi kostanjeve gozdove z veliko svetlimi brezami ob poti, z mnogimi razgledi na obe strani meje. Lepo je odkrivati bližnji svet, kjer še nikoli nisem bila, pridobivati orientacijo preko hribov in kotlinah rek. Tod vodi povezovalna romarska pot treh svetišč - Svete Gore pri Gorici,  Marijino Celje nad Kanalom in Stare Gore pri Čedadu (Castelmonte). 

Zgodaj popoldan prispeva na Kambreško, kjer v daljavi sredi belega dne poslušava lajanje jelenov v bližnjem gozdu.Tam naju že čaka hčerka. Volan prevzame glava družina, saj se odloči, da nas zapelje nazaj po drugi poti, čez strmo vijugasto cesto čez Kolovrat, preko Livka domov. Prav tod blizu okrog ob tej poti, bova drugič dokončala podaljšano pohodniško pot Julijana.








 

1. 04. 21

Grad Hošperk

Ko sem kot otrok hodila na obisk k stari mami, sem vedela, da smo na cesti do Planine in ob razgledu na Planinsko polje,  že na tistem delu poti, ko se cesta zravna in mi ne more biti več tako slabo. Pri Planini pokrajina postane drugačna, ni več hribov in strmih pobočij, mirna voda daje pokrajini  mirnost in  čarobno pravljičnost. V ovinku na koncu Planinskega polja, večno pomnim mali kamniti ozek mostiček, ko cesta ostro zavije. Tam je od nekdaj stal grad, ki je bil pred mnogimi mnogimi leti popolna razvalina, odet v bršljan in v mojem spominu ostaja kot velik nekoč temačen grad, kjer gotovo še danes straši. 

Grad Hošperk danes stoji v lepo urejeni okolici. Zadnji potres na Hrvaškem mu je zadal hud udarec, zato je hoja v neposredni bližini prepovedana. Ob njem so lično urejena parkirišča, klopce za kratek oddih, velika in dolga gugalnica za otroke. Mimo gradu vodijo zanimive kolesarske poti. Z Dragim se pogovarjava, da bi bilo tod okrog lepo kolesariti. Tu ni klancev, samo naravnost, po ravnem, čez male hribčke gor in dol.