kolesarski giro dopust

Ooo, kako je to letelo po dolini, po ozkih ulicah in pravoktnih križiščih, skozi vasi, v breg, proti Nebesom, proti vrhu Kolovrata. Familja se je raztresla na mnogo točk, od središča placa, do Nebes, kjer so kolesarji v bregu hudo trpeli, je napisal moj brat, veliki kolesarski navdušenec.  Kasneje smo si skupaj z domačimi v zamiku pogledali televizijski posnetek in bili navdušeni nad helihopterskim posnetkom doline, ki zgleda kar malo divja, tako prvinsko naravna zelena in modra v svoji globoki soteski. Naš mali kraj so čudovito posneli in napis na našem malem stadionu je dobro zgledal. 

 

Giro ob Soči

Na našem malem stadionu piše Soča Valley, I feel Slovenia. Vidno z drona in helihopterja, jutri, ko pride giro v kraj. Prometni zastoji vsenaokrog že danes, jutri nas zaprejo že od zgodaj dopoldan. Reka kolesarskih zanesenjakov bo prišla jutri na svoj račun. Tam okrog treh popoldan bomo na teveju, eurosportu, na koncertih in žurih zvečer. Veliko nas bo.

 

V rozaste barve odeta dolina Soče

Naš kraj, naša dolina se vedno bolj odeva v roza barve. Giro d'Italia bo namreč zavil v Slovenijo preko Učeje, Žage pri Bovcu naprej do Kobarida, potem pa v breg. Rozasta kolesa, ki so navešena vsepovsod, balone po drevesih, trakove pri hišah, zastavce nad cestami in ulicami, vam pokažem še enkrat do petka. Na ta dan bom kolesarje gledala kar z balkona, ko bodo naredili ovinek mimo hiše. Glavnina gledalcev bo šla navijat v najhujši breg na livško stran, do vrha Kolovrata, kjer se bodo kolesarji ponovno spustili na italijansko stran. Dolina bo na dan petka od Kobarida proti Bovcu tako rekoč popoldan neprevozna, vse bo zastalo, še v službi so nam razpisali kar kolektivni dopust. Obeta se takšen prazničen kolesarski dogodek.

 

Prvomajske

Prvomajske počitnice so pri kraju. Minile so v pravem pomenu besedu, s krajšim oddihom na morju, ki mu je po vrnitvi domov sledilo kresovanje z živo glasbo in pivom. Vsak na svojem koncu, vsak v svoji družbi. Ooo, po dveh letih je bilo to nekaj posebnega. Oči domačinov so se iskrile in med nami ni bilo več nobene razdalje in distanc, vse pozabljeno, vse mimo. Hčera, ki je šla na svoj kres in koncert je naslednji dan razlagala in se čudila - da kako je mogoče, da jim ob enajstih zvečer zmanjka piva...

Ob morju je vedno lepo. Tisti vonj morja tako obožujem. Temperature vode in zraka so bile še konkretno pomladanske in niti enega pogumneža nisem videla, ki bi se slučajno kopal v morju. Tudi temeperatura zraka je bila le tam okrog dvajset stopinj, zato pa je bilo sončno sevanje toliko bolj blagodejno in prijetno, ravno prav toplo, nič prevroče. Ves čas je po malem pihala burja, vreme se je po dnevih dežja začelo postavljat na svoje mesto.

Okrog Rovinja sva izbrala dve pešpoti in eno kolesarsko turo ob morju. Vse poti so krožne in lepo urejene, vzorno označene. Izbarala sva si razgled nad Limski kanal in razgledno točko nad vasjo Bale, zaključila pa ob morju v Premanturi. Nevihte, ki so bile tisti dan le še na celini je veter odvračal stran in dajal kuliso za čudovite razglede naokrog. Naenkrat je bilo temno, zapihal je veter, ki je odganjal temino in čez slabe pol ure se je prikazalo kristalno modro nebo.

Drugi dan sva najela kolesa in se odpravila na celodnevni izlet po eni od lažjih poti, ki je tekla tik ob morju, čez vinograde in oljčne nasade. Privoščila sva si piknik, kavo, brioš, jafa kekse,... vedno vse te reči tovoriva s sabo in se ne ozirava na čas, uro in na količino oddelanih kilometrov. 

Rovinj je čudovito mestece, ki sva ga vsak večer obiskala z vedno drugo promenadno potjo. Do cerkve navkreber, po skritih ulicah ali skozi mondeno marino. Nastalo je veliko spominov na razglede na Rovinj v večernih barvah, po odhajajočih nevihtah v smeri celine, v jutranjem soncu, ob sončnem zahodu. 

Srebrni olimpijski dnevi

Imam kar nekaj dogodkov, pohodov, štrikanj in šivanj nabranih v neobjavljenih osnutkih, ampak ker gre ta olimpijada tako zmagoslavno naprej, nadaljujemo z medaljami, da bo vse nabrano skupaj pri kraju. Za spomin in zgodovino. 

Šesta in sedma medalja - ZOI Peking, Kitajska, 2022.

Včeraj zjutraj na nedeljsko jutro bolj pozno vstanemo. Ob kavi rešujem svojo besedo dneva na Besedlu in zraven gledam TV ekran. Veleslalom za moške je na sporedu, druga vožnja. Naš po prvi vožnji na osmem mestu.  Na Kitajskem sneži in tekma se zavleče. Kaj niso rekli, da tam nikoli ne sneži in je ves sneg umeten? Tam baje že 11 let ni snežilo. Besedl odprem z besedo ZMAGA. Potem kmalu se zašteka. 

Smučanje se prične in naš Žan Kranjec pride v cilj druge vožnje z neverjetnim časom. Vsi obstojimo za ekranom. Potem samo še vpijemo, ploskamo in vriskamo. Zbudi se še starejša mladina. Nič ne benti, da smo preglasni, samo "Uau" rečejo. Beseda dneva je dokončo rešena enkrat v petem poskusu med kuhanjem nedeljskega kosila.

Danes poslušamo skoke po radiu. Dobro je, srebrni orli, bravo naši!

 

Medalje na pladnju

Iz pladnjev so si postregli svoje medalje. Zasluženo, ponosno, ganljivo.

Ekipna mešana skupina v smučarskih skokih bi zmagali v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo zloglasnih kvalifikacijah zaradi prevelikih dresov enakih favoritov kot so bili naši. Deskarja sta nas danes zjutraj presenečeno prikovala za TV ekrane in kar nismo mogli verjeti, da jima je tako noro dobro in lepo uspelo! 

ŽIVE naj vsi slovenski športniki!

 

Naše orlice

 B R A V O ! Urša Bogataj zlata in Nika Križnar bronasta!

Solze sreče za vašo zmago, tudi pri nas doma. Super tekma, super zmaga!

 

Skavtski izziv do 22022022

V nedeljo popoldan smo jo s hčero in sinom mahnili na Ozben, do vzletišča padalcev, razgledne točke nad dolino. Skavta sta imela prav posebno nalogo.

Skavti v februarju obeležujejo dan spomina, rojstni dan njihovega ustanovitelja Roberta Baden-Powella.

Po celi Sloveniji so označili preko 100 točk. Te čakajo, da jih odkrijejo skavti ali vsi drugi, ki to želijo. Ni nujno biti skavt, da se podaš na dogodivščino. Naš fant se je že zaobljubil, da si bo prislužil nov skavtski našitek, jaz bom šla z njim, za dober namen, v spomin in za spomin.

Več o dogodivščini si lahko preberete na skavtskih straneh Dan spomina- Izzivaj Uživaj. Zanimivo bi bilo pokukati še kam na kakšen drug bližnji konec in ga obiskati.  Vse točke so lahko dostopne za družine. Tudi do naše na Ozbenu se najlažja pot izpred Drežnice začne po gozdni poti, ki sicer padalce pripelje do vzletišča. Lep razgled je na Kobarid, našo dolino. Ko smo dosegli vrh je bila ta že v senci in v mrču. Na drugi strani neba se je v soncu bohotil Krn na plavem nebu.

 

Sončno in toplo zgodnje jutro

Še nikoli doslej ni bilo tako toplo ob sončnem vzhodu na Matajurju v dneh ob prelomu leta. Kar tradicionalno, če so le razmere primerne, grem na Matajur zgodaj zjutraj, da na vrhu ob cerkvici počakamo sonce. Zgodaj zjutraj je bilo v dolini minus štiri, na parkirišču na italijanski strani sedem. Na vrh sva prišla brez kape in rokavic, toplejša oblačila so ostala v ruksaku. Na vrhu je bilo že nekaj obiskovalcev, ki so imeli enake namene kot midva. 

Čaroben sončni vzhod je bil to. Tako zelo sončen, poln zanosa, optimizma in pozitivnega občutja. Oblačnost se je bohotila na morju in le najbolj globoko ob rekah v dolini.

Srečen in varen korak v novem letu!

 

Dopustniški smučarski dnevi

Prvotno je bilo načrtovano, da bomo smučali že na začetku decembra, a smo zaradi avstrijskega lockdowna termin prestavili. Tri polni smučarski dnevi brez oblačka na nebu, s prvim in petim dnevom za prihod in odhod so nas dodobra odklopili od običajnega vsakdana. Smuka je bila v času temperaturne inverzije fantastična. Proge so bile vzorno urejene, brez gneče in bolj ali manj prazne, smuka po naravnem snegu pa je seveda vredne desetke. Osojščica je prijetno smučišče nedaleč odtod, s čudovitimi razgledi na vse gore naokrog. Zadnji dan je zavel mrzel veter in prinesel nižje temperature tudi v višave. To je bil pravi zimski dan, uradni dan zime na zimski sončev obrat. Takrat zemeljski pol doseže svoj največji naklon stran od sonca.