Od Kambreškega, čez Kolovrat do Livka (Julijana 18. in 17 etapa)

Bila je najbrž najlepša jesenska nedelja, vreme sončno, suho in primerno toplo za pohod. Zadnji krak podaljšane Julijanine poti sva spomladi zaključila v vasi Kambreško nad Ročinjem. Nadaljujeva do zaključka, pravzaprav v drugo smer; iz Kolovrata ne greva v Tolmin ampak zavijeva proti domu. Podrobnosti, prerezi in opis lahko najdete v 18.etapi  in 17. etapi.

Ni se nama mudilo, hodila sva počasi, skoraj pohajaško in ob poti ves čas pobirala kostanj. Vse naokrog so bile sledi divjadi, najbrž divjih prašičev, ki jih je vsepovsod ogromno. Naletiva na lovca, s katerim malo poklepetam. Pravi, da ne moreva naprej, saj je po sredi najine poti pogon divjadi. Pozanimam se malo, kako vsa stvar poteka. Več kot štirideset lovcev s psmi naredi obroč okrog divjadi, veliko je prašičev in jelenov pravi. Namesto skozi gozd, čez greben Globočaka  morava naokrog po poti, po robu obroča, kjer srečava še nekaj lovcev. Malo se jim je zavleklo pravijo, veter je pričel pihati in slabo kaže. Ko obhodiva obroč, se povzpneva v breg proti vasi Srednje zaslišiva tri poke. 

Ruksaka sta vedno bolj težka od kostanjev. Doma ga zvagava več kot šest kilogramov.  Kostanjem se res ne moreva upreti, da ne bi polnila žepov z njimi. V planinskem domu pod Ježo si privoščiva manjši prigrizek, sladico, kavo in čaj, kreneva strmo navzgor na vrh Ježe in s potem še malo navkreber do Kolovrata in vse do vrha najvišjega hriba1100 metrov nad morjem. Razgledava se naokrog, pogled seže v Benečijo, v daljavi se sveti morje. Povzpneva se še na Kuk, domači hrib nad livškimi vasmi in Sočo. Stopiva direktno navdolg po najbolj strmem bregu kar sem ga kdaj hodila, tresejo se mi noge, ki so že utrujene. Skoraj stopnice so vklesane v hrib od Nebes. Prideva do ceste ki vodi do Livka in se odločiva se, da očeta počakava kar na bližnji klopci, ki je še v soncu.  Zjutraj, ko sem odšla na pot, sem se zaklela, da bom cel dan hodila in uživala, vse dotlej dokler bo sijalo sonce.  Dolini pod nama so hribi takrat že naredili senco. 

Na Korado in naprej do Kambreškega (Julijana 19. in 18. etapa)

Nadaljevala sva z podaljškom Julijane in sicer pot na Korado (19.etapa) in pretežni del 18.etape. Nazadnje sva končala v Vrhovljah pri Kojskem. Tokrat sva štartala kar od Soče spodaj v Plaveh, kamor sva se ob osmih zjutraj pripeljala z vlakom. Pot na Korado sva tako naredila po drugi, pravi planinski poti. Na Koradi je pri cerkvi Sv. Genderce lep razgled na Soško dolino, na Skalnico - Sveto Goro, Novo Gorico. Videlo se je vse do morja, čeprav je bil dan hladen, z visoko oblačnostjo, brez pravega sonca.  Na vrhu Korade je pihalo, oblekla sva vsa oblačila in se pokrila s kapo, bilo je le dobrih nekaj stopinj nad ničlo. Pot sva  nadaljevala po trasirani Julijani poti naprej do cerkve Sv. Jakoba nad Debenjem in romarskega središča Marijino Celje v Ligu. Tam je prvič in edinokrat posijalo sonce. Pot je lepa, skozi kostanjeve gozdove z veliko svetlimi brezami ob poti, z mnogimi razgledi na obe strani meje. Lepo je odkrivati bližnji svet, kjer še nikoli nisem bila, pridobivati orientacijo preko hribov in kotlinah rek. Tod vodi povezovalna romarska pot treh svetišč - Svete Gore pri Gorici,  Marijino Celje nad Kanalom in Stare Gore pri Čedadu (Castelmonte). 

Zgodaj popoldan prispeva na Kambreško, kjer v daljavi sredi belega dne poslušava lajanje jelenov v bližnjem gozdu.Tam naju že čaka hčerka. Volan prevzame glava družina, saj se odloči, da nas zapelje nazaj po drugi poti, čez strmo vijugasto cesto čez Kolovrat, preko Livka domov. Prav tod blizu okrog ob tej poti, bova drugič dokončala podaljšano pohodniško pot Julijana.

 

Od Sabotina do Brd

Pred novim zaprtjem države, ki sem ga mnogim napovedovala že tri tedne nazaj sva si omislila dopust, ki bi se moral prvotno dogajati na malo bolj oddaljenem koncu države.  Po sredinem vladnem sestanku je vse skupaj padlo v vodo. Goriško in Koroško so zapečatili v rdečo regijo iz katere ne moreš - kar tako - ne noter, ne ven,...

Na hitro sva za dan četrtka sprejela plan B. Obetal se je lep dan in odločila sva se, da podaljšek Julijane v 4 etapah pričneva od njenega podaljšanega konca, od Solkana nazaj. Priskrbela sva si prevoz do železniške postaje Most na Soči, od koder sva z vlakom krenila do Solkana. 

Kmalu preko solkanskega mosta čez Sočo, sva krenila strmo navzgor, visoko nad Solkan in Novo Gorico, na Sabotin. To je tisti hrib, na katerem piše TITO, če kdo ne ve.  Še danes se napis dovolj dobro vidi, lepo skrbijo zanj. To je napis, ki mi je že od mladih nog dal vedeti, da smo na poti od morja vedno  bližje domu, da vstopamo v Soško dolino. Tik pod vrhom sva šla mimo gmot kamenja v oblikah štirih črk. Na prvem vrhu je cerkev Sv. Valentina, medtem ko je vrh Sabotina še malo naprej, mimo mnogih gosto postavljenih mejnih kamnov. Pot nadaljujeva naprej po celotnem pobočju Sabotina, ki se kar vleče in vleče. Strmo desno navzdol je prepadno in strmo, v soteski sta le reka Soča in soška cesta. Na drugi strani nad Sočo je kot na dlani Sveta Gora, v daljavi zreva v Krn in na vse Alpe, vse tja do Triglava. 

Kmalu se pot obrne v levo, skozi gaje in gozdičke prispeva v Goriška Brda. Vas Kojsko je čudovita vasica iz katere so prelepi razgledi. Koliko cvetja, koliko urejenih dreves, ki čakajo na svoj čas.... češnje, breskve, fige, kaki, da ne govorimo o vseh trtah. Povzpneva se na ragledni stolp v Gonjačah, do katerega vodi 145 stopnic v krogu strmo navzgor. Prelep razgled na vasico Šmartno, kjer se ta etapa konča oz. uradno začne. Pot nadaljujeva še naprej do vasice Vrhovlje pri Kojskem, kjer sva dogovorjena s hčero, da naju pride iskat. V Plaveh je zavila čez Sočo, strmo navzgor do vasice. Naslednjič od tu naprej kreneva na Korado.

Še zadnji pogled na Julijanino pot

Julij se poslavlja.  Včeraj sva se poslovila od najine dopustniško poletne poti, jo sklenila v krog. Posebej zanjo, sem vse etape  opisovala v mesecu juliju zaporedno, brez drugih objav. Tako ostaja neomadeževana z drugimi dogodki, ki so se seveda zgodili in bili še kako pomembni.

Naj ob zaključku navržem še nekaj zadnjih misli in morda nasvetov za še koga, ki se bo odločil, da se odpravi na pot. Naj bo to Pot v pravem pomenu besede - saj poznate tisto Nejčevo: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot  bo cilj vedno nosil v sebi."(Nejc Zaplotnik). 

Zato na poti UŽIVAJTE! V razgledih, v mislih, v molitvah, v klepetu o vsemogočem, za kar morda nikoli ni bilo časa. Veliko časa ste lahko tudi enostavno tiho, tišina na poti mora biti in je zelo blagodejna. Ne kontolirajte časa na morda športni uri, niti ni potrebe da se hrana in pijača nadomešča z enertgetskimi geli in ploščicami v zameno za malo težji ruksak na rami.  Moje osebno mnenje je - "cedevita in frutabela".

Ko pomislimo na daljšo hojo in pot je seveda najbolj pomembna obutev, ki jo je potrebno že predhodno preveriti. Zelo pomembne so kvalitetne, ojačane pohodniške nogavice, ki preprečijo marsikateri žulj in naredijo čevelj še bolj udoben. Pohodne palice so zelo pomembne. Le nekaj etap je takšnih, kjer so res nepotrebne. Ni takšen problem, da jih ob neuporabi zložimo in zataknemo za ruksak. Na glavi je zelo pomembno pokrivalo, lahka kapa s šilcem in sončna očala. V ruksaku je potrebno imeti kremo za sončenje, prvo pomoč, nož, v času korone masko, robčki, WCpapir. V ruksakih sva prevažala tudi teva copate, ki so bile parkrat "klic v sili", ko so se stopala "osvobodila". Imela sva dve pelerini in dva najlažja zložljiva dežnika.

S seboj sva imela tudi lep kuhinjski prtiček, na katerem sva pripravila "piknik" na koncu katerega je vedno sledila kava iz termusa z jafa piškoti. S seboj sva imela tudi eno tako steklenico, ki se je lahko odvijala dvojno na veliko in z manjšim zamaškom. V tem sva mešala cedevito, ki je najboljša, da je sveže zamešana. Dostikrat sva  za na pot nabavila tudi kokakolo, ki kar čudežno poživi, ko pride do krize in večje utrujenosti.  V dveh plastičnih flašah sva točila vodo, ki se je lahko v večini primerov našla sproti, ponekod pa je bilo potrebno imeti kaj več zaloge. Jedla sva sendviče, rio mare, dateljne, suhe slive in banane, jogurte in frutabele, enkrat dnevno pa sva si vedno privoščila topel obrok.

Priporočljivo je, da se glede nočitev že vnaprej dogovorite in omenite, da ste pohodnik in da se lahko prihod zamakne za kakšen dan. Pri nobenem od ponudnikov glede tega nisem imela težav, le dan prej sem potrdila, da sem na poti in da vse štima t.j. kot prvotno dogovorjeno. Zaradi dežja sva morala dve nočitve zamikati in ni bilo težave.

V opisih poti, reklamah, promociji je zapisano, da naj se na poti obrnemo k izvirnosti in preprostosti življenja, da je to pot osebnega romanja k sebi, k prvinski naravi in njeni čudežni lepoti, opazovanju krajinske in biotske raznovrstnosti, k skritim možnostim za meditacijo ter iskanje kotičkov z magično močjo.
Ko se danes obračam nazaj, ko prelistujem fotografije in zapise vsega julija najdem mnogo zgoraj naštetega. In na Pot morda od danes naprej gledam drugače.

Juliana Trail - etapa (12 ) MOST NA SOČI - TOLMIN

Vse podrobnosti o poti:

Daljinska pot Juliana

TOLMIN - KOBARID

Sama to etapo poimenujem:

Julijana Nazaj v planinski raj

četrtek, 3o.7.

Zadnja etapa je domača pot, po sončni strani Soče, katere razglede poznam in so mi še kako domači. Najlepši je prav ta, ko se naprej od Tolmina odpre svet vse tja do roba Stola na Kobariško kotlino. Ta razgled je še kako lep, ko se vračam z dopusta, s potovanja, od nekod daleč.

Za zaključek sva izbrala čisto navaden dan med tednom, ko je imel avto dogovorjen servis v Tolminu. Logistično zelo ustrezno. Rezervne ključe smo mehaniku pustili že prejšni dan. Vstala sva ob 4h zjutraj, kot običajno vsakič skuhala kavo za termus, pripravila dva mala sendviča.  Četrt čez peto sva izpred Avto servisa štartala na drugem koncu Tolmina in tako naredila še dobra dva kilometra več. Jutro je bilo zelo toplo in nisva si predstavljala, da bi bila na poti sredi vročih pasjih dni, ki so nam naklonejene v tem tednu.

Pot do vasi Gabrje pelje ob porečju Soče, od tam naprej do Kamnega pa po lokalni cesti, ki ji domačini rečemo - sončna stran. Srečala sva mnogo kolesarjev, ki zelo radi uporabljajo to pot, saj je druga na drugi strani reke preveč prometna. Pri Kamnem naju prvič obsije sonce, še bolj postane toplo, čeprav je ura šele devet. Od cerkvice Svetega Lovrenca je  lep razgled daleč naokoli. Tam tudi vedno za trenutek postojim ob Gregorčičevem spomeniku, ko se mi prične porajati njegova poezija, od tiste "Krasna si bistra hči planin,.. do "Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!" Še tri kilometre hoda do Kobarida, ko prečiva naš domači Napoleonov most pri Soči in po dobrih treh urah sva doma. Na koncu poti. Ustaviva se pri starših, ki naju na klopci pred hišo pogostita s šilcem žganega, za srečen konec poti. 

Juliana Trail - etapa (11 ) MOST NA SOČI - TOLMIN

Vse podrobnosti o poti:

Daljinska pot Juliana

MOST NA SOČI - TOLMIN

Sprehod ob Soči se je zgodil ob zaključku blejskega cikla, po zaključku sedmih zaporednih pohodniških dneh.

Sama to etapo poimenujem:

Julijanine energije ob vodi

1.7. 2o2o

Etapa je zelo zelo kratka, le 5 kilometrov dolga, zato sva jo naredila ob koncu večdnevnih zaporednih pohodov, tik pred večdnevni napovedi slabega vremena. Od železniške postaje sva krenila kar direktno navkreber, preko Stopce do Modreja in zaobšla center Mosta na Soči. Pot se vije ob vodi, ob zeleno modri reki ob akumulacijskem jezeru za hidroelektrarno Doblar. Pot je lepa, široka, sprehajalna, le majcen delček poti gre po asfaltu oz. kolesarski stezi. Ob poti so postavljene energetske točke, o katerih je zanimivo tudi prebrati, lahko na kratko posedeti ob njih.  Pred Tolminom prideva do sotočja Soče in Tolminke, starem žur placu, ki je sedaj vzorno urejen za mnoge aktivnosti. Nadaljujeva naprej, ob travnikih in parcelah, ki so običajno vsako poletje namenjene velikemu Metal kampu in podobnim koncertnim dejavnosti poletja v Tolminu. Na nemškem britofu sem nazadnje pri svojih dvajsetih letih, ko je bil to le en kup podrtije kamenja, danes pa je vzorno in lepo urejen. Prispeva do nekdanjih "kasarn", kakor domačini imenujemo danes trgovski centru pod Tolminom. Prav tam nekje se prične zadnja etapa,  poslednja pot ob reki, za sklenjen Julijanin krog.