Po haloških gričih

Prejšni teden sva vse tja do veselega mu konca na dan svetega Martina, vandrala po drugem koncu Slovenije. Obkrožena sva bila z griči vinske trte, svetlimi kostanjevimi gozdovi, vse naokrog so cerkve na gričih. En dan sva preživela na bazenih, jakuzijih in savnah. Prijazen dopustniški čas je bil to, v še ravno prav toplem jesenskem času, ko se megla ob jutrih ni hotela več kar tako razkaditi. Naredila sva 16 kilometrski pohodniški krog po Halozah. Občudovala sem trte in njih vjuge v strminah. Na dnu le teh so se marsikje pasle ovce. Vmes so prepredeni gozdovi kostanjev, bukev, macesnov in tudi visokih borovcev. 

Ptuj je lepo mesto. Sprehodila sva se ob Dravi, čez most na drugo stran in nazaj, ter se povzpela do vrha gradu. Lep razgled po vsem Podravju. Želim si, da bi mesto enkrat obiskala med kurentovanjem. Ljudje tukaj so prijazni in veseli.

Iz haloških gričkov je lep razgled na osrednjo cerkev v dolini. To je Ptujska gora, mogočna gotska cerkev z lepim in zanimivim oltarjem Marije s plaščem, pod katero je upodobljeno več kot 80 ljudi. Bila sva sama v cerkvi, mračilo se je že, dnevi postajajo vedno krajši. V hiški na gričku sva zakurila v peči in spekla nekaj kostanjev. Domačini so nama pustili sladko mlado vino.

Martinovanje je veliki praznik v teh koncih. Že dopoldan 11.11. ob 11.11.  je bila svečana otvoritev praznika. Po dveh koronskih letih, ko je martinovanje odpadlo, so si vsi dali duška in bili tako veseli in srečni. Vinska kraljica je predala krono svoji naslednici. Vino je dobro, z veliko sladkorji in manj kisline pravijo, zagotovo bo to vrhunska letina. 

Čisto na jugu Istre in še naprej

Konec letošnjega vročega poletja sem preživela na morju. Ker se to za letošnje poletje spodobi in je vredno takšnega zaključka. Po datumih, ko so mnogi turisti aktivno pričeli pakirati, prazniti kampe in plaže in par dni pred novim šolskih letom, na koncu avgusta. Na morje sva šla sama. Sine se je po intenzivnem prvem študentskem delu petnajstletnika v kuharski opremi raje odpočil doma. Ker biti sam doma je tako carsko. V družbi sester in svojih prijateljev.

Čisto na jugu Istre, na krajnem jugu je Kamenjak, ki ima čudovite poti, plaže in razglede. Prekolesarila sva ga v obsegu okrog 30 kilometrov, ob tem pa se ustavila in kopala v mnogih čudovitih zalivih. Morje je bilo toplo, vreme lepo, okrog trideset stopinj je bilo ravno prav. 

Prijeten dopust od ponedeljka do ponedeljka, ki si ga bom zapomnila tudi po tem, da je Dragi na polici doma pozabil denarnico in tako sva sedem kilometrov pred hrvaško obrnila in se vrnila nazaj v našo dolino (dve uri in pol od meje gor in dol) na kosilo (odtajana lazanja iz avta) in po nesrečni njegov pozabljen taccuin... 

Dopust si bom zapomnila po divjih prašičih, ki sva jih hodila gledat vsak večer ob rob turistično zelo živahne Premanture. Bili so na pol udomačeni, gotovo niso imeli stare zraven, domačini so jim dajali hrane pod bližnjim drevesom. 

Slabe pol ure hoda sva rabila do lepega koščka obale Kamenjaka, kamor sva se hodila vsak dan kopat in poležavat v sence nizkih borovih dreves na polotoku, skozi katere je vedno prijetno pihljalo. 

Dopust si bom zapomnila tudi po posebno zanimivem baru-gostilni na koncu rta Kamenjak v safari stilu. Tam sva jedla sardele, sir in olive in pila rdeče in belo vino. Miza je bila kos masivnega kamna in strehe so bile iz bambusovih vej in v obliki indijanskih šotorov.

Ne bom pozabila vseh visokih skokov iz velikanskih čeri, kjer se je trlo obiskovalcev narodnega parka Kamenjak. Ooo iz kakšnih višin so to skakali. 

Na neobljudenem koncu rta, kjer skalnate plošče poševno ležejo v morje so gnezdili ali mogoče samo počivali galebi. Bilo jih je veliko in niso se me bali, da bi zbežali. Hodila sem previdno in počasi mimo njih.

Lep konec sveta je bil to, tam na jugu, tam na morju, za spomin na nepreklicen konec letošnjega vročega poletja. Dragi je prebral dve knjigi  - To noč sem jo videl in Dnevnik srbske gospodinje. Pohvalno zanj. Jaz sem prebrala le prvo in potem še nekaj časa brskala po spletu o knjigi, gradu in glavni protagonistki literarnega dela velikega slovenskega pisatelja Draga Jančarja.  Kvačkala sem, štikala in pletla. Veliko reči.  Miren dopust je bil to, za nabor energije v drugačne čase.

Poletje in morje

Prva moja asociacija na poletje je seveda morje. Ni pravega poletja brez morja. Letošnji sicer le enotedenski dopust sem tradicionalno preživela na Cresu v izmenjajoči družbi staršev, moža, hčere, vsakega po malo za nekaj dni. Eno noč in skoraj dva dneva sem bila sama. 

Mir, počitek, veter v laseh, sonce, voda, slana koža, potop v vodo vedno ko skočim v morje, galeb ki krade, kormoran ki drvi po vodi in se potaplja na dolg vdih, leteče ribe ob večerih, sladoled, hladno pivo, promenada, jahte na pomolu, klapa Burin, ooo, kako dišijo ribe iz restavracije,  burja v sunkih ponoči, škržati začnejo drsat svojo melodijo točno ob petih zjutraj, kava ob šestih petnajst, dobre baklave iz marketa v kampu, poslala sem jih sinu domov,... čakam hčerin katamaran na vročem že večernem soncu na Cresu, privoščiva si odličen sladoled na vodni osnovi. Prve dni je morje toplo tja do skoraj 26 in zelo ledeno nekaj dni kasneje, ko ga premeša burja. Kvačkala sem, štrikala v bombažu, vezla enostavne podobe in zato letos nisem prebrala niti ene knjige. Popoln odklop malo drugače. Sedeti na modrem stolu v senci ob morju je tako prijetno lepo.  Ooo, kako obožujem tak dopust.  

 

Muzikal

Da si bom ta kratek "še lanski dopust" zapomnila, sem si zadala,  da moram v tem času obiskati še kakšen kulturni dogodek. Na spletu sem preiskala dogodke v Ljubljani v teh dneh in naletela na zanimivo predstavo - Muzikal - v okviru Festivala Ljubljana v ljubljanskih Križankah. Še nekaj prostih mest je bilo na voljo in s hčero sva se dogovorili, da si dogodek skupaj ogledava.

V Ljubljano sem šla kot en pravi turist, z avtobusom. Več kot 3 ure traja pot s postanki. Prepustila sem se dnevu, dremala celo pot, ko je od Idrije do Ljubljane lilo kot iz škafa. Večer je bil tako prijeten svež, lažje se je dihalo. Ob Ljubljanici sva si privoščili vrček piva in hamburger, kmalu potem se je ob devetih zvečer odvil dogodek dneva. Preden sva vstopili na prizorišče sva si v Križevniški cerkvi ogledali steklene oblake Tanje Pak. Neverjetno lepo, lebdeče, prosojno. 

Prvič sem si ogledala muzikal. Navdušena sem bila nad akterji, ki so tako peli kot noro plesali, igrali v dramatični zgodbi. Več pesmi mi je bilo že poznanih, prave zimzelene melodije so to skladatelja Bernsteina. Izvirna postavitev muzikala Zgodba z zahodne strani je na ameriškem Broadwayu doživela veliko različic. V glavni vlogi fanta bi moral po prvotni zamisli avtorja muzikala nastopiti James Dean, a je kmalu potem tragično preminil. Eden najbolj znanih muzikalov vseh časov je bil nedavno uprizorjen tudi na filmskem platnu, pod taktirko režiserja Spielberga.

Gledalci smo v razprodanih Križankah - skoraj do polnoči s krajšim odmorom - uživali v glasbi in plesu in bili na koncu ob tragični dramatični zgodbi, kar malo osupli, ganjeni.  Zanimivo, lepo, nepozabno.

 

 

 

skok v morje

Drugi dan "lanskega" dopusta:  malo šopinga, malo Ikeje in malo morja. Konec koncev je od nas do morja le slabo uro in pol vožnje, iz Gorice pa smo do italijanskega morja tik tak. Zadnji trenutek sem tako v avto vrgla še brisači in kopalke. Ooo, kako je dobro delo, toplo morje, miren vetrič, morski vonj in slana koža. 

Sonce in vse vode

 v rumenih, sončnih barvah, iskajoč vodo in ohladitev, je danes ta svet. 

Kočujem patchwork prevleko za kavč. V poletnih barvah, sončni rumeni, spominjajoč na vodo in morje, kakšno uvelo vrtnico ali jadro na morju,.. na vse to me spominjajo bloki v patchwork moderni crazy tehniki.

Imam nekaj dni dopusta, poletno navdihajočega, domačega, z nič preveč plani naokrog. Pa vendar bi si rada zapomnila te dni.

Včeraj sem bila prvič na Nadiži. Proti večeru, ko so ostali zapuščali bazene, ki vidno izgubljajo vodo sva se odpravila. V koritih je vode dovolj. Prijetnih in toplih 23 stopinj so rekli domačini, da je. Zaplavam in se potopim z dolgim vdihom. Idilično.

Idila, današnja beseda dneva v spletnih besedle aplikaciji.  Iz SSKJ -

mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:

stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:

 Ubrano naprej v poletne vrhunce. Med soncem in vodo bomo.

Prvomajske

Prvomajske počitnice so pri kraju. Minile so v pravem pomenu besedu, s krajšim oddihom na morju, ki mu je po vrnitvi domov sledilo kresovanje z živo glasbo in pivom. Vsak na svojem koncu, vsak v svoji družbi. Ooo, po dveh letih je bilo to nekaj posebnega. Oči domačinov so se iskrile in med nami ni bilo več nobene razdalje in distanc, vse pozabljeno, vse mimo. Hčera, ki je šla na svoj kres in koncert je naslednji dan razlagala in se čudila - da kako je mogoče, da jim ob enajstih zvečer zmanjka piva...

Ob morju je vedno lepo. Tisti vonj morja tako obožujem. Temperature vode in zraka so bile še konkretno pomladanske in niti enega pogumneža nisem videla, ki bi se slučajno kopal v morju. Tudi temeperatura zraka je bila le tam okrog dvajset stopinj, zato pa je bilo sončno sevanje toliko bolj blagodejno in prijetno, ravno prav toplo, nič prevroče. Ves čas je po malem pihala burja, vreme se je po dnevih dežja začelo postavljat na svoje mesto.

Okrog Rovinja sva izbrala dve pešpoti in eno kolesarsko turo ob morju. Vse poti so krožne in lepo urejene, vzorno označene. Izbarala sva si razgled nad Limski kanal in razgledno točko nad vasjo Bale, zaključila pa ob morju v Premanturi. Nevihte, ki so bile tisti dan le še na celini je veter odvračal stran in dajal kuliso za čudovite razglede naokrog. Naenkrat je bilo temno, zapihal je veter, ki je odganjal temino in čez slabe pol ure se je prikazalo kristalno modro nebo.

Drugi dan sva najela kolesa in se odpravila na celodnevni izlet po eni od lažjih poti, ki je tekla tik ob morju, čez vinograde in oljčne nasade. Privoščila sva si piknik, kavo, brioš, jafa kekse,... vedno vse te reči tovoriva s sabo in se ne ozirava na čas, uro in na količino oddelanih kilometrov. 

Rovinj je čudovito mestece, ki sva ga vsak večer obiskala z vedno drugo promenadno potjo. Do cerkve navkreber, po skritih ulicah ali skozi mondeno marino. Nastalo je veliko spominov na razglede na Rovinj v večernih barvah, po odhajajočih nevihtah v smeri celine, v jutranjem soncu, ob sončnem zahodu.