31. 8. 14

Adijo avgust, zbogom počitnice!

Zadnji avgustovski dan, zadnji počitniški in zadnja nedelja v mesecu. 
Konec je igric, brezskrbnih druženj s prijatelji, klepetov na plaži, ribic na torbah in v morju. 
Nič več izležavanj na kavču in svobode brezdelja.  
Ozimnica je pripravljena, pridelki poznega poletja in jeseni pred vrati. 
Narava bo novi čas poslikala v nove, njej ljube barve. Tako kot jo poslikajo slikarji. In zraven bo veter in dež igral svojo glasbo, kot jo je mesecem v čast zapisal Tchaikowsky
V avgustu je še posebej čarobna in hitra.


Otroška počitniška velika pričakovanja so se uresničila. Tudi tabor je uspel. RazBURJAla jih je pesem, glasba, pohodi, ples, veliko dobre volje, nova prijateljstva, sestrska sloga in skrivnostni pogledi. 
Punci sta dobili vsaka dva para novih kratkih hlač, z žepi. En par v poskusni, drugi v pravi različici. 
 In Malemu se je uresničila velikanska želja. Ko je kot že dolgo obljubljeno (..."enkrat do konca počitnic..." ) dobil svoj prvi Legotehnik avto. Sam je povedal da bo dovolj velikega števila mojih obljub, pospravljanj, pridnosti, pospravljanj igrač, pravih odločitev, zaradi katerih je bil še posebej pohvaljen od staršev.
Konec je poletnih počitnic, z rekordno malo kopalnimi dnevi Nadiže, zato pa več druženj s prijatelji, kartanja in klepetanja. In nono je popravil in obnovil noni kolo in sedaj popravlja še vsa naša poni kolesa. 
In midva sva šla čisto sama v hribe. Na Stol.
Bilo je NEPRECENLJIVO, tako kot piše na najljubši skavtski majčki z zvezdo na hrbtu. 
Še zadnji poljubček in mms za spomin. Zbogom avgust, čao počitnice!
















30. 8. 14

DAJMO NAŠI!

Danes navijamo. Ker imamo radi košarko,  ker smo "MI SLOVENCI", ker skačemo, ker "KDOR NE SKAČE NI SLOVENC", ker imamo v svojih mlajših družinskih vrstah velike fenice Dragićev in vseh ostalih košarkašev.
Soboto nazaj smo bili na zadnji predstavitveni, prijateljski tekmi z Litvo v Stožicah. O ja.  Zmagali smo, za las je šlo, dobro je bilo! Bili smo čisto blizu, v drugi vrsti, tako rekoč na parketu in Tamala mi ne verjame, da me je Dragić gledal direkt v uč ;). Ona pa potarna, da se za las ni dotaknila žoge, ki je podrla vse kokice, s katerimi se je basal Tamali.
Letos nisem nič zgrešila in zamudila in zato takoj ob začetku prodaje, v prvih dneh avgusta nabavila komplet družinskih kart. Jap, dobili smo skoraj "vip" sedeže, z majčkami vred :). Tako sva bila navijaško opremljena tudi midva z možem in danes smo za prvo tekmo svetovnega prvenstva tako vsi pripravljeni, vsi v zelenem, vsi na svojih položajih  in v pričakovanju zmage. DAJMO NAŠI!






28. 8. 14

Načrt za kuhinjske prijemalke


Guglbrskanje: načrt za kuhinjsko prijemalko,...
Na mojem blogu je lahko brskalec našel take in drugačne prijemalke, ki pa so pri meni vedno v istem načrtu, najljubšem, najbolj kompaktnem in praktičnem.
Načrt je v modri knjigi Kvačkanje in je zelo enostaven in meni zabaven. Lahko ga naredimo v originalni varianti, ko vbadamo v vsaki drugi vrsti le v zadnji členek spodnjih petelj ali po po enostavni varianti, običajno vbadamo.  Na osrednjem vogalu vedno dodamo tri goste petlje in tako zarotiramo kvadrat v romb.



Potrebujemo: bombažno prejo,  kvačko št. 3
  • Naredimo 12 verižnih p. in sklenemo krog.
  • 1 krog; v krog 18 gostih petelj.
  • 2. vrsta: (delo obračamo) 1 verižna p., 4 goste p; za ogel 3 goste p. v 1 spodnjo petljo, 4 goste p.
  • 3. vrsta: 1 verižna p., 5 gostih, 3 goste p. v ogelno petljo, 5 gostih p.
  • 4. vrsta: 1 verižna p, vbadamo samo v zadnji členek spodnjih petelj, 6 gostih p., 3 goste p. v ogelno petljo, 6 gostih petelj.
  • Ponavljamo 3. in 4 vrsto in v oglih po 3 goste p. v eno petljo
Gosta petlja; vbod, ovijemo nit in jo pritegnemo skozi člene v zanko, spet ovijemo nit in jo potegnemo skozi obe zanki na kvački.

oz. po moje na kratko: vbod, ovoj, povlek (dve na kvački), ovoj, povlek skozi obe zanki na kvački. 

Gosti petlji se po angleško reče double crochet (dc), po ameriško pa single crochet (sc).


Ker so prijemalke iz 100 % bombažne preje, jih lahko vedno operemo pri najvišji možni temeperaturi. Na tak način se izdelek še dodatno skrči in postane še bolj kompakten in prijazen za svoj namen. Običajno jih tudi sama zato "skuham" v pralnem stroju skupaj z belim perilom, ki ga običajno perem na najvišji temperaturi.




24. 8. 14

Ninja puščice

Najprej so bile "samo" mačje puščice. Potem je prišel Ninja maček in je rekla Tamala, da bi morali biti mačkoni v "ta pravih barvah" in da črn trak ni nobeden tapravi trak... In mi je razložila kdo so bili: Donatelo, Leonardo, Michelangelo in Rafaelo. No, to so bile v bistvu želve, saj veste,...  ninja želve. In Tamala potoži, da že dolgo ni gledala te risanke (:o,.. dvanjast let je stara) in začne razlagat sedemletnemu bratcu kdo so to bili... Donatelo (z vijola trakom) je bil pameten, Leonardo (ta moder) je bil vedno ta glavni, Michelangelo (oranžni trak) je bil vedno "otrok" in to je bila vedno ona, ko so se igrali (skupaj s fantovsko družbo), Rafaelo (ta rdeči) pa bi bil vedno rad najmočnješi...
Mali je navdušen in iz predala pod TV sprejemnikom mu že išče DVD risanke junakov. Že gledata!

Puščice za nove male junake... za šolo... juhuhu - še malo, pa bo tu!
DSC_9436


DSC_9441


DSC_9438


DSC_9437


DSC_9440

21. 8. 14

Kobariški Stol

Nedelja je bil čudovit dan, ki je bil končno pisan za hribe. Dan, ko ni bilo nobene možnosti, da bi nas že zgodaj popoldne presenetila (ta za letošnje poletje sicer ni prava beseda)  ploha in nevihta, kar je bilo pravilo za ves teden pred nedeljo.
Veliki pohod, ki sem ga načrtovala že par let, pa kar ni bilo pravih pogojev, časa in prilike. Kobariški Stol (1673 n.m), katerega pot sva prehodila se razteza od Kobarida, do krajnega roba Slovenije na zahodu, v Breginjski kot in mnogi mu pravijo tudi Breginjski Stol. Sicer pa je greben Stola v celoti (do Humina-Gemone v Italiji) najdaljši greben v Julijskih Alpah in je dolg 34 kilometrov.

Kobariški plac sva zapustila nekaj minut pred osmo zjutraj in se na izhodiščno točko v Kobarid vrnila ob šesetih zvečer.
Oba se sicer strinjava, da je časovnica okrog 4 ure za tovrsten podvig prekratka časovnica ali pa pisana bolj za profesionalce kot običajne rekreativne pohodnike. To so pisali tudi v komentarjih na Hribih.  Najino časovnico sva tako predvidevala kot daljšo in na koncu dosegla cilja v obe smeri skladno s pričakovanji: deset ur hoje in noge niso bile še nikoli tako utrujene...

Kobarid je  kraj med mnogimi hribi in gorami. Na južni strani je  Matajur, ki ga po italijanski - najkrajši možni poti dosežem običajno pozimi ob koncu leta in iz katerega je čudovit razgled čez kotlino na drugo stran, na drugo goro, pogorje, na Stol. Najveličastnejši in najvišji je seveda Krn in blizu tam nekje vstane zjutraj sonce. Na Krn se je v nedeljo odpravila mlajša hčera s prijateljico in njenim očetom. Glavna novica in odgovor na vprašanje "kako je bilo",  je bila velikanska množica turističnih pohodnikov, ki so v tankih majčkah zmrzovali na vrhu Krna. V letošnjem avgustu so v gorah tako rekoč zimske temperature, ki ob vetru še bolj pokažejo svojo neizprosnost.

Iz Kobarida se najprej pot močno dvigne do Prdel - Babe, ki so krajevni hrib mnogih občanov, ki v povprečno slabi uri  dosežemo točko na višini okrog 800 n.m. Do vrha Huma (1015 n.m), je še zelo strmo a kmalu potem se začne čudovita meditacijska hoja, brez velikih vzponov. Vso pot so naju spremljali mnogi padalci, ki jim je Stol nad Breginjem še kako pri srcu.
Cilj - TV oddajnik na vrhu,  je bil pretežni del poti zelo daleč, tako da je bil komaj viden.
Na planini Bošca sva natočila sveže vode in naredila zadnji horuk (1 h) do vrha.

Razgled je bil čudovit. Proti zahodu, ...na mogočni greben Stola naprej v Italijo, na drugo stran na Bovško, na pogorje Kanina, na Julijce (le Triglav je bil v oblakih), preko Soče na Krasji vrh, do Krna, pa spet preko Soče okrog do razsežnega Matajurja, daleč do morja, preko Nadiže do Mije nazaj do našega oblaka in nekaj pohodnikov, ki smo se zbrali na vrhu. 

Božansko... in Angležinja, ki je bila z nama na vrhu je bila tako vidno srečna...

Na vrhu je bilo kar hladno in potrebno se je bilo dodatno obleči, še posebej zato ker je velikanski oblak zagotavljal še lepšo, bolj čarobno svetlobo.
Odpravila sva se nazaj. Brezskrbno. Imela sva čas, nikamor se nama ni mudilo. Dan je bil še dolg, vreme zagotovljeno, dobra volja tudi.  Ob poti sva nabrala neke vrste divjo kumino, ki je močno dišala in jo pospravila kar v večjo vrečke za sendviče, ki sva jih pojedla za popoldansko malico. 
Ko sva dospela na točko, od koder se že lepo vidi na Kobarid, sem Dragemu rekla, da "sem mislila, da bo bolj hudo in naporno...". Ko sva se počasi spuščala v Kobarid po eni sami veliki strmini, ki ji je zimski žled zadal hud udarec sem mu odvrnila, da vzamem izjavo z vrha Huma nazaj. To je bil moj najhujši povratek v dolino, ko so noge in kolena hudo zapekla in povrhu tudi zrak ni bil več tako bister in svež kot na višini 1200 metrov.

Lepo je v hribih, lepo je biti visoko nad vsakdanjimi stvarmi, ko si bližje oblakom, kjer moja hčera verjame, da so nebesa. Gotovo je nekaj na tem. Človek se višje in bližje oblakom počuti res tako lepo, božansko. 

Pogled iz grebena Stola proti vzhodu, proti Krnu in Soški dolini.

Nadiža, ki se vije okrog Mije, proti Italiji
Na Starijski planini
Čudovit in vremensko varen dan za pohodništvo
Na planini Bošca, pogled proti Kaninskemu pogorju
Tako blizu oblakov
Še urco do vrha, do (polovice) cilja
Greben Stola se nadaljuje naprej v Italijo
Na planini Bošca
Soška dolina in pogled na Bovško stran, proti severu
Stol je tudi raj za gorske kolesarje
Pogled iz  Starijskega vrha po Soči, proti Tolminu, desno Kolovrat.
Mogočno in razsežno pogorje Matajurja
Sladka in dišeča kumina
Bivak Hlek za katerga lepo skrbijo Krejci (vaščani Kreda ob Nadiži)
Pogled na pogorje Krasjega vrha (ki skupaj s Sočo meji Bovško in Kobariško), proti Julijcem.

Čudovite rožce povsod

Pogled, ki seže od Nadiže,..do morja
Tik pred končnih ciljem, nazaj doma, kjer je najhujša strmina in so vidne posledice moči narave.
Greben Stola, ki sva ga prehodila.



in najin nedeljski vrh.