Najbolj nasmejane in srečne oči

Olimpijada na Japonskem: Tokio 2020 je napisano na vseh panojih naokrog, na trakcu na medaljah in gravuri medalje. Posebna, zgodovinska olimpijada, se odvija v letu 2021, koronskem drugem letu,...za vedno jo bomo pomnili. Tekmovalci in zmagovalci z maskami gor in dol,.. na odru lahko malo dol, potem spet gor. Gledalci zremo v njihove oči, direktno vanje.

Oči zmagovalcev. 

Primož Roglič - zlata, 

Benjamin Savšek -zlata, 

Tina Trstenjak - srebrna, 

Tadej Pogačar - bronasta.

 

Danes je bilo še posebej ganljivo v kolesarskem kronometru. Njegovo življensko zgodbo je na enem od blogov Jaša Lorenčič lepo opisal v članku -  Vožnja na večnost in na koncu dodal "odrgnjeno meso, nikdar srce." 

Navijamo še naprej! Za vse iskrice sreče in veselja  v očeh naših zmagovalcev. Veselimo se z njimi.

(fotografije - zajema zaslona)

 

To je naša voda!

Včeraj sem bila drugič letos v Nadiži. Sprehodila sem se naprej od glavnega kopališča, do drugih lepih bazenov, ki so letos spremenili lokacijo, postali večji, lepo globoki za plavat. Voda je topla in ima skoraj 23 stopinj.  Lep miren prostor se nahaja pod vasjo, kjer se je rodil moj oče. Prostor ob reki,  si  potihem in vedno bolj na glas lastijo samo lokalni prebivalci dveh bližnjih vasi. Že 6 kilometrov oddaljeni Kobarici, smo nezaželjeni, odveč,..." ta Nadiža tu, ni vaša,...". Ko sem prišla do bazena sem okrog mene poslušala opazke najbolj nestrpnih, ki so se hiteli pogovarjat, da bodo vse nagnali, da bodo postavili rampo, če ne bo drugega... 

 

Kar jezna sem postala. Takoj sem pomislila na najbolj aktualno temo in pomembno aktivacijo v naslednjih dneh:  

...da nam ob morju, ob rekah in jezerih ne postavijo kontejnerjev, mobilnih hišk,... da bogataši ne pozidajo vil in restavracij ob neposredni bližini voda,  da ne bo tako kot ob avstrijskih jezerih, ko ne moreš do vode in ima vsaka parcela svoj pomol iz katerega skačejo in konec koncev tudi zato, da si ne bodo lokalci izmišljevali, da je reka bolj njihova kot moja,.... tako kot na koncu tega videospota :)

V nedeljo je potrebno oddati glas za vodo, glas PROTI zakonu!

To je naša voda!

 

 

 

V Dalmaciji

Dopust v dvoje postaja najina realnost, tudi najstnik noče več z nama na morje, zato sva se odločila da kreneva še pred koncem šole. To je bilo sicer najhujše izpitno obdobje obeh študentk, pri čemer jima pa tudi ne moreva kaj dosti pomagati, kot držati pesti, pošiljati pozitivno energijo in misliti nanju.

Ko sva načrtovala dopust v Dalmaciji, sva računala na dobrih petindvajset stopinj, kakšen pohod na bližnji hrib, izlet po celini, sem pa tja kakšno kopanje. Obrnilo se je drugače in tako sva letošnji zgodnji junijski dopust v pretežni meri preživela v vročinskem valu številka ena tega poletja. V bistvu je bil to dopust z veliko začetnico. Vreme sončno in vroče, morje toplo, turistov tako rekoč ni bilo - le nekaj Poljakov, Čehov in nekaj čudno govorečih -  za te se je izkazalo da so iz baltskih držav tam zgoraj.

Dopust v apartmaju v bližini Splita sva imela v dobrem še od izmenjave pred dvema letoma, ko sem pri nas doma gostila starejši par iz Nizozemske. Prikupno stanovanje čisto blizu morja, med mnogimi domačini, kafiči in restavracijami vzdolž morja.

V prvih dneh dopusta, ko je bilo vreme še zračno in sprejemljivo za izlete,  sva šla na Brač in se na praznem Zlatem ratu sprehodila gor in dol po pesku,  ter se vrgla v turkizno morje. Ker imava rada  skrite kotičke na morju, take bolj divje sorte sva se pod strmo vasico naprej od Bola spustila strmo navzdol do morja. Prav tam, skoraj na koncu sveta sva na parkirišču v vasici videla tri avtomobile s slovenskimi tablicami, sicer pa celih deset dni nisva slišala slovensko govorečih.

Pomnila bom skrito malo plaže tam spodaj, ko so veje borovca segale skoraj do vode, ki je dišalo v vetru in v malih valovčkih pljuskalo v prod.

 

Trogir, Split in Solin so kraji, katerih glavne znamenitosti spadajo v Unescovo kulturno dediščino. Ozke ulice, Deoklecijanova palača in park z najstarejšimi ostalinami v Solinu so pustile pečat in spomin. Ne bom pozabila vsega belega kamna, malih trgovinic in barov, ki so že zgodaj dopoldan ponujali zajtrke in čakali na obiskovalce. Turističnega vrveža ni bilo. Naredila sva krajši izlet do Primoštena, ki se je od daleč lesketal in bohotil v svoji lepoti na svojem otočku, zraven peščene plaže z marelami.  In ja, da ne pozabim - za vedno si bom zapomnila, da je Hajduk doma iz Splita, napisi v modro rdečem so bili vsepovsod.

Na otoku Čiovo, ki je pri Trogirju povezan z mostom sva našla svoj kotiček pri morju za celodnevno poležavanje ob prodnati plaži, v senci pod borovci. Ob morju vedno tako prijetno pihlja, da je tudi vročina, ki je krepko presegala trideset stopinj znosna, morje je postajalo vedno bolj toplo. Prebrala sem dve knjigi,  kvačkala kuhinjske prijemalke in baby mokasine. Dve prijemalki sem v zameno za razbit krožnik pustila v apartmaju. Pogrešala sem  jih, ko sem morala ocediti makarone, ki sem jih pripravila z odlično svežo paradižnikovo omako. Vsak drugi dan sem obiskala tržnico in pri najsterejši gospe na tržnici nakupila paradajzov, paprike, kumar, čebule, mladega krompirja, marelic. Dragi je enkrat spekel ribe, ki sva jih dnevno svežih nakupila v ribarnici, parkrat sva šla tudi na večerj na terese restavracij ob morju. Cene so bile primerljive našim ali mogoče celo nižje. 

 

Za zadnji dan dopusta sva se s turistično ladjico odpeljala na celodnevni izlet, na tri otoke, eden izmed njih je bila tudi Šolta. Plavali smo v modrih zalivih otokov. Vino, voda in rakija je bila v ceni vključena all inclusive, neomejeno, kolikor gre. Za kosilo smo dobili ribo ali meso na žaru. Ker se nam je edini hudo starejši Američan na eni od postaj malo izgubil, smo ribo na koncu pojedli kar med vožnjo. Žurka na ladjici je bila do popoldneva popolna, Poljaki so držali družbo, ko smo na koncu vsi še zadnjič kar iz ladjice poskakali v morje.  Večina od nas žensk smo opazovale Švicarko iz Hercegovine in mladega mornarja na ladjici, ki sta se s pogledi zaljubljala, se vedno več pogovarjala in si bila vidno naklonjena. Bilo je skoraj tako, kot bi gledala nadeljevanko, serijo iz poletnih dni, dogajalo se je že od zgodnjega jutra, ko smo ob devetih zapustili Trogir. Z eno Romunko sva se na koncu, ob slovesu in pozdravu spogledali, si pomežiknili in prikimali: uspelo je, Hercegovka, ki je bila na ladjici sama  in mornar sta si izmenjala telefonski številk. Z barke je punca v rumeni široki oblekci stopila zadnja. Fant ji je ponudil roko in jo poljubil.  Rada bi videla nadeljevanje poletne zgodbe,.. ta  film še naprej,… naprej v letošnje poletje, ki stopa strumno, v zanosu naprej.