Adijo leto!

Odhaja leto. Leto v numerično simpatično lušnih številkah, ki pa si ga ne bomo zapomnili kot ravno tako.

Zapomnila si ga bom po letu vojne. Pomnila bom, da je bilo to 24. februarja - ko sem šla smučat na Kanin in po spletu naključij do zgodnjega dopoldneva nisem pregledala spletnih novic in sem ob pitju čaja kar potiho naglas zaklela, "omg, ta tip je res en norc". Korona je prešla in osvobodili smo se v političnem in prenesenem pomenu. Pomlad leta dvaindvajset je bila tako burna in vesela. Poletje prevroče, utrujajoče, morje še vedno glavni smisel tega letnega časa. Jesen je bila v znamenju velike spremembe v domačem okolju, ko so vsi tri otroci šli od hiše in sva čez teden ostajala sama, s tremi mačkami. Vmes je prišla draginja, katere besedo lahko izgovorim točno in natančno tako kot naš novi primorski premier. Ne vem, ali sem lahko ponosna na to, ampak okej...(včeraj sem na petkov kupon kupila paket mleka in se na koncu s prodajalko malo grdo pogledala, da mi ni računala popusta, pa mi ga je, le alpsko mleko stane že skoraj 1.7 Eura...) 

Do zime in praznikov sem odštevala čas, ko smo se za Božič ponovno zbrali. Pred tem je stopil v veljavo tisti nebodigatreba zakon -  ko je najmanj treba, da se kaj zgodi: ravno za prihod hčere iz Lizbone, je korono staknil glava družine. Ni mu bilo prav nič hudega kot smrkanje in poležavanje, pa vendar sva se za zaščito vseh praznovanj izloirala in tako napotila hčer direktno v Ljubljano. Za Božič je bilo vse uredu, vsi smo bili skupaj, ob ognju in s tremi mačkami, ki jim tudi topla zima ne pride do živega, da bi zato kaj manj jedli in se morda kaj več gibali. Spekla sem potico, baklave, čokoladne ježke, ki si jih je zaželela slavljenka in torto po novem receptu. Ko je šlo vse praznovanje že skoraj mimo, sem zbolela. Čez noč, na hitro. Bruhanje in vročina - 24 ur, potem je prešlo. Dan prej sva šla na sprehod do slapa Kozjak in res sem bila tako močno žejna, da sem morala popiti dva požirka vode iz potoka in vem, da sem takrat pomislila - "upam, da me kaj ne zašraufa". Mogoče je bilo prav to vzrok, kaj pa vem...noben drugemu ni bilo nič.

Ob koncu leta je vse uredu. Konec dober, vse dobro. Otroci so na svojih lokacijah, ena nazaj na Portugalskem, druga na Hrvaškem v jacuzziju z ducat sošolci in prijatelji, tretji s prijateljicami in prijatelji. 

Čas gre svojo pot. Je neodvisna spremenljivka, ki stoji sama zase in se ne spreminja zaradi ostalih vplivov. Jutri ga presekamo, izbrišemo, obrnemo,... v novo leto!

SREČNO!

Čas je - Avtomobili

 

Erazmusova Lizbona

O, pa jo že pošteno pogrešamo, našo veliko punco, hčero, najstarejšo. Odštevam dneve do dvajsetega in zadnje dneve se mi kar malo smili, ko na familjarno skupino napiše: "js sm mogla spat v puloverju, trenirki in stumfih, kr je tkaj mraz notr." Pokličem jo in vidim, da je vse v redu. Zadnje čase ima več študijskih obveznosti in zaključevanja predmetov. Uči se portugalščine. Pravi, da je izgovorjava težka in da portugalci lahko razumejo Špance, medtem ko Španci Portugalce nikakor ne. Včasih si pomaga tudi po špansko.

Fotografira s starim a zelo kakovostnim analognim fotoaparatom. Ja, to pomeni, da kupuje filme, tiste stare, v črnih škatlicah, barvne in črno bele. Te potem po starem razvije pri fotografu,  - razvitke pa ne dobi v papirnati obliki ampak v digitalni.  Pohvalim njeno fotografiranje, da pa dobro piše, mi popravlja kdaj vejice in obrača stavke, to že vem.

Prosila sem jo za en zapis in dovolila je, da ga delim z vami. K njemu je pripela nekaj fotografij. Na koncu branja njenega zapisa dobim še enkrat cmok v grlu in zaroseno oko. Kot bi pisala pismo domov. Za spomin na ta čas, na njeno prvo a ne zadnjo študijsko izmenjavo, pravi. 

Ko sem v začetku septembra pristala v Lizboni, me je bolj kot katero koli drugo čustvo prevzemalo vznemirjenje. Tega dneva sem se veselila že odkar sem v srednji šoli šla na enotedensko Erasmus+ izmenjavo v Francijo. Načrti, da grem že na dodiplomskem študiju na izmenjavo, so splavali po vodi, v letu 2022 pa sem vedela, da prav ničemur ne bom dovolila, da mi prepreči izmenjavo - ker je to izkušnja, za katero vem, da bi mi bilo neskončno žal, če je ne bi dala skozi.

Lizbona pravzaprav sploh ni bila na mojem seznamu prijav, ko sem decembra oddajala vso potrebno papirologijo za izmenjavo. Na prvem mestu je bila Praga, na drugem Alcalá pri Madridu, vendar sem po spletu okoliščin pristala na Lizboni. Prago sem odstopila drugi študentki, ko pa sem izvedela, da Alcalá ni podaljšala pogodbe z Ljubljano, sem bila že tako pripravljena na to, da bom zimo preživela nekje, kjer je (vsaj zunaj) bolj toplo, da druge izbire kot Lizbone pravzaprav nisem imela. Ampak, kot klišejsko, osladno in pocukrano se to morda sliši, je bila tale Lizbona namenjena prav posebno zame.

Ko pride do urejanja dokumentacije, lovljenja letal, rokov in podobnih stresnih situacij, sem po navadi kar živčen človek. Tako je bila ležernost in počasnost Portugalcev, ki me je pričakala v Lizboni, pravi kulturni šok. Za urejanje mesečne vozovnice za javni prevoz sem porabila cel teden, ker na spletni strani nikjer ne piše, kaj vse moraš imeti s seboj, na postaji pa lahko čakaš v vrsti tudi do štiri ure, samo da ti uslužbenec reče, da nimaš pravih papirjev in moraš naslednji dan ponovno skozi vse čakanje. Mislila sem, da me bo pobralo - kaj se je pletlo po glavah šele mojim nemškim prijateljem, ki sem jih spoznala v prvem tednu. Kmalu sem ugotovila, da se je v Lizboni popolnoma brezveze sekirati - sploh, ko pride do urejanja dokumentacije. Tudi na fakulteti so si v mednarodni pisarni vzeli ogromno časa, da so zgolj podpisali nek papir, ki sem ga nujno morala poslati nazaj na domačo univerzo. Še dobro, da so v Ljubljani tako razumevajoči in vejo, da grejo te stvari pri južnih narodih bistveno počasneje.

Čeprav smo s predavanji začeli že v drugi polovici septembra, sem imela občutek, da sem še kar na počitnicah in da bo poletje tu trajalo večno. Na vsak prost dan smo šli na plažo, se preizkušali v surfanju, sončili, pili panache in cider, ob vikendih smo se zapeljali na jug Portugalske in raziskovali Algarve. Še v novembru smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah, ob večerih pa je bil pulover več kot dovolj. Ko pa je prišel december in so mi od doma začeli pošiljati posnetke, kako v kaminu lepo gori ogenj, mačkonarji pa so večino dneva v hiši, je v Lizbono prišel mraz. Za Slovenijo to ni zares mraz - zunaj je še vedno prijetnih 10 do 15 stopnij, čez to se prav nič ne pritožujem - manjka pa toplina doma. Centralnega ogrevanja v Lizboni pač ni. S tem sem bila seznanjena, že preden sem šla od doma, saj so mi vsi, ki so bili pozimi kdaj tu, rekli, naj nujno vzamem s sabo vsaj kak debel pulover, ker je pozimi noter pač mraz - in še kako prav so imeli. Zdaj že res pogrešam občutek, ko doma iz mraza na ulici stopim v toplo garažo in se lahko odvijem iz vseh plasti bund in šalov. Tu sem v stanovanju oblečena približno isto, kot tudi zunaj. Lepo bo, ko bom za božič vsaj za deset dni lahko uživala ob topli peči.

Tale decemberski mraz v stanovanjih pa je pravzaprav edini minus, ki sem ga doživela. Lizbona mi paše. Všeč mi je, da kava stane samo en evro, da so profesorji na faksu bolj odprti in se hočejo pogovarjati s študenti, da imam ocean in bučanje valov le pol ure stran, da lahko surfam, da lahko tudi decembra cel popoldan ležim na plaži (sicer zavita v šal) in berem, da Portugalci vsakič, ko pozdravijo, vprašajo tudi "Tudo bem?" (=Vse v redu?), pa čeprav samo iz navade, da sem se nalezla njihove sproščenosti, in da sem spoznala tako carske ljudi in dobila prijatelje, ki bodo ostali z mano še dolgo.

Ne bi rekla, da te izkušnja izmenjave spremeni. Zdi se mi samo, da ti pokaže, kakšen si v resnici, kaj ti je zares pomembno, in kaj te zares veseli. Takšna je vsaj moja izkušnja. Ko sem prišla, sem bila popolnoma sama, morala sem se znajti, sama vprašati neznance za pomoč, stokrat povedati, kdo sem, s kje sem in kaj študiram, preden sem našla tistih nekaj prijateljev, s katerimi smo res kliknili in se nam je zdelo, da se poznamo že od nekdaj. In ko se je to zgodilo, nisem bila več sama - imela sem svojo Erasmus družinico, s katero smo počeli največje neumnosti, se pogovarjali celo noč, skupaj poskušali vstajati na surfu in jokali, ko je bilo težko. In že zdaj vem, da bo grozno, ko bo prišel 31. januar in bom morala nazaj domov, vendar bo hkrati izjemno lepo, ker bom cenila izkušnjo, ki sem jo imela, ker vem, da mi je dala več, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala, in ko bom pristala na domačem letališču in spet videla svoje domače, bom samo iskreno srečna in hvaležna.

 

spominjanja na oktober

Spomini vedno stremijo k temu, da ostanejo v naših srcih le tisti najlepši, pomembni, ganljivi in srečni. Baje se človekov spomin loči od strojnega prav po tem. Zna luščiti pomembno od nepomembnega, enako tudi slabe reči obrambno umakne, odstrani in se jim izogne, preskoči.

Mineva čas prelepe jeseni, nje dogodke podajam v spominsko knjigo tega časa. 

Spomnim se sprehoda na Mengore pri Tolminu, bilo je nenavadno oblačno ta dan do poznega popoldneva, kapelice ob poti so čudovito poslikane v mozaiku. 

Ne bom pozabila na srečanja s sestro, bratom, sestričnami in bratranci in vse popito pivo, ducat nas je bilo, to je uganila tetka na whatsupu. 

Pomnila bom petkovega pobega iz službe po malici - na pohod ob Soči - bilo je poti ravno do konca šihta, da je sodelavka prišla ob času domov. Pobeg bova zagotovo še ponovili. 

Spomin se tiste nedelje hladne in deževne Savinjske doline, kjer smo se srečali z voditelji Jamboreeja 2023, ki bo življenski dogodek za našega fanta. Seveda niso manjkali krofi iz Trojan, nakupili smo jih še za fantove cimre v dijaškem domu.

V zadnjem tednu sem šla kar dvakrat čez Vršič. Mama je končno dočakala poseg na kolenu v jeseniški bolnišnici. Lačno in žejno, tešč in čakajoč na pozen popoldanski poseg smo jo zapeljali še do Zelencev. Prvič je bila tam. Vršaci so bili ob zgodnjem dopoldnevu še v oblakih. Vršič je bil čudovit, takrat le z nekaj par avtomobili gor in dol. Macesni so bili nepozabno lepi, zlati.

V Ljubljani mi je vedno prijetno. To mesto mi je vedno močno ljubo. Rada se sprehodim po centru. Prvič sem obiskala obnovljeno Cukrarno. Mogočna in povedno lepa. Moderna, v pomenu zgodovinskega pomena besede naših največjih modernistov.

Sprehodi ob Soči so v teh časih za domačine drugačni. Radi zavijemo mimo gradbišča in preverimo kako napreduje gradnja ceste proti Bovcu, visoko in strmo nad Sočo. Obvoz je po spodnji cesti, tik ob vodi. Mnogo turistov in obiskovalcev se v teh dneh zgublja in išče pravi smerokaz skozi Log, mimo pokopališča po ovinkih do semaforja.

 

Nepozabni umetnik

Danes je odšel.  Tokrat čisto zares. Tja gor, k Feotu.

Marko Brecelj (1951-2022)

Marko Brecelj - Alojz Valček

Njegova glasba ostaja z nami. Njegovi umetniški performans v našem kulturnem domu bo ostal nepozaben, prav tako njegov osel in zgodba o tistih koprskih zvonovih, ki so mu butali po glavi. 

Spomnim se njegove poezije, pesmi Nebitnica, ki jo je ob odprtem grobu prebral ob zadnjem slovesu svojemu prijatelju, našemu domačinu, Feotu. To je tisti, ki mu na nagrobniku na našem pokopališču piše "Najlepša jutra so zjutraj". Danes sta tam gor gotovo vesela drug drugega.

"Umetnik provokacij, ki je umetnost živel.",  je nocoj o njem povedal Andrej Karoly in poskrbel, da sem ponovno slišala njegovo poezijo. Večkrat sem si jo počasi prevrtela in jo izpisala tu spodaj. 

Nebitnica (Marko Brecelj)

Pospravil nas bo bog,

življenje naokrog,

življenje bo končano,

odšli bomo v neznano

Odšli bomo v nič

k očetom in  k dedom,

tja kjer nihče ne čaka

tja kjer se ne mudi

tam ni luči, ni teme, vročine, niti mraza,

tam kjer  nihče ne čaka, ni zmage, ni poraza.

 

tam kjer se ne mudi

nikoli je za zmeraj,

pojutrišnjem je mimo, zgodil pa se bo včeraj.

Dan ko sredi zime žaluje jesen

O, kako hudo dobri so bili žuri, koncerti skupine Parni valjak.
Navadno se je končalo s poslednjim  "...jesen u meni  tuguje", ko so bile vse roke gor in so se zibale sem in tja, peli smo na vse grlo. 

Danes, sredi zime, ponovno, spet. Odšel je njegov značilen glas, ki smo ga poznali od frontmana skupine Parni Valjak. 

Aki Rahimovski, počivaj v miru,"...rano moja hej."

 

Vse njene knjige in njeni bralni izzivi

Prelistujem  svoj blog in svoje objave iz zgodovine. Zanimivo mi je to početi, se spominjati. Naletim na pravzaprav zelo dobro postarano objavo iz gimnazijskega leta najstarejše hčere. Njeni bralni izzivi in seznami knjig so bili to. Kmalu potem je bila stara Sedemnajst, ko sem v svojem zapisu na blogu navrgla: Stalno bere. In zbira knjige.

 

Danes je absolventka primerjalne književnosti in angleškega jezika. 

In še vedno kar naprej bere, zbira knjige in piše. 

Piše o knjigah. 

Na Koridorju -  križišču umetnosti  (spletna kulturna platforma, ki se posveča ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja) je objavljena že njena peta recenzija. Tokrat je bila to Brina Svit - Ne želi si lahke poti. 

Nedavno je bil v tiskani in v digitalni obliki v Delu, v sklopu rubrike Mlado pero, objavljena njena recenzija del mlade slovenske pisateljice:  Absurd vsakdana: O prozi Sare Štern. 

 

Še sama ni mogla verjeti, da je dobila tako priložnost. 

Vsi smo bili ponosni in tako zelo veseli zanjo.

 

 

med 40 in 80

Letos bi bil J. Lennon star 80 let in 8. decembra mineva 40 let, ko je leta 80  preminil pod streli, star 40 let. Spomnim se tistih dni, ko so ta prave pubertetnice, kar nekaj par let starejše od mene jokale in mi kazale slike izrezkov iz časopisov. Moja draga tetka letos,  8. decembra  praznuje svojih okroglih 60. Ob čestitki jo bom vprašala, če se spomni svojega 20. tega.

(Just like) starting over

(Ultimate Mix, 2020) - John Lennon (official music video HD)

 

O vseh zamujenih objavah - Berlin

Odločila sem  se, da bom cel teden objavila en zapis.
Kar tako.
Ker sem prej zabušavala. 
Ker je oktober recimo moj mesec. 
Ker se je nabralo kar nekaj zamujenih objav in imam kar nekaj novic.

Nocoj sem se spomnila intervjuja s hčero in njeno dobro prijateljico, ko sem ju za objavo  London v avgustu 2o15 vprašala, zakaj v London in ne v Berlin.

V letošnjem septembru se je tokrat s fantom odpravila v Berlin. Intervjuja z njima nisem naredila, mogoče ju še prepričam in naredim update k objavi :)
Sledi nekaj fotografij, ki sem jih dobila, samo zato ker sem sitnarila, da bom naredila kratko objavo.

V spomin na hiške in cerkev ob morju in betinske gajete

Sešila sem etui, v katerega sem pospravila poletne spomine. Nekaj letakov, kamenčkov in prospektov iz letošnjega poletja. Maja je takoj vedela, kaj skrivam in spoznala betinske gajete. Tudi ona ima zelo lepe spomine na otok Murter in Betino, na hiške in cerkev ob morju. Tudi ona zelo rada šiva, zelo lepi izdelki nastajajo izpod njenih rok.
Poskusila sem se v risanju s šivalnim strojem. Slikice so začetniškega formata, a tudi to fazo je potrebno preiti. Tako sta nastala dva etuija, še eden za Majo in za njen spomin na mojo igrico in na najino poznanstvo.

Prvoseptemberski spomin na avgustovsko morje

Poslovili smo se od poletja. Dovolj je bilo. Lepo je bilo.
Spomini ostajajo. Listam med fotografijami iz telefona. Zagledam njene nogavice v teniskah, ko je bilo že ob desetih zjutraj tik pod trideset stopinj in se je nona oh in sploh na veliko zgražala, da zakaj ima telovadne copate in dolgo flanelasto srajco sredi najbolj vročega poletja.
Spomnim se popolno mirnega in toplega morja na Cresu. Še nikoli ni bilo morje na Cresu tako zelo toplo. Spomnim se ribiške fešte in odličnih rib za katere smo pokorno in mirno čakali v dolgi vrsti. V začetku avgusta smo se skupinice staršev, mladih parčkov in pubertetniške mladine na našem otoku izmenjevale na vsake tri do štiri dni.
Z mamo sva  hčero s prijateljico peljali do mesta Cres,  na katamaran do Reke. Tamala je dala navodilo, da lahko spijeva kavo na pomolu, da se lahko tudi sprehodiva tak okrog in počakava katamaran,...če že morava,.. da se pa morava delat in sprenevedat, da se med sabo ne poznamo,.. da smo tam vsak zase, posebej :)
Potem ko sem jo od daleč še poslikala in me je zagledala,  se je postavila v svojo pozo, glavo v luft iz nje pa zaveje tisti globoko frekfenčni zvok iz dna duše... "ma mamaaaaa, ne, no..." :)

Njeno značilno udrihanje, ko sklene glavo v zrak, na pol zatuli in zajoče,  se je zgodil tudi včeraj, na zadnji počitniški dan,  ko se ji res še ni ljubilo v šolo, v Ljubljano,... ko je začela na veliko razlagat in pojokavat, da se je ravno lepo navadila biti doma, ko je bil ves life tako miren in lep...

Dve dobri mačji leti

Naš mačkon Karl je konec aprila dopolnil dve leti. Kar dobro se drži pri naši hiši. Ime je dobil po lastniku, ki nam ga je dodelil, rojstni dan, po hčeri lastnika. Ime mu dobro pristoji in rojstni dan v času počitnic je super.
Danes ima več kot 6 kil in je ta pravi mačo. Uživač. Precej neaktiven. Na počasi. 
Pred dnevi je dobil ampulo proti bolham. Potem je bil cel dan malo zadrogiran.  Držali smo ga v hiši, da se mu kaj ne pripeti. Šele proti večeru naslednjega večera je oživel in šel malo naokoli.  In potem je ob enih ponoči praskal po šipi, da naj mu odpremo, da je prišel k sebi in je lačen. Ojej! Naš mačji otrok.

Prvega

Kot vsako leto,  vedno znova: Živel 1. maj!

Že peto leto zapored, od danes naprej, cel maj  - majski rokenrol

S spomini na prvomajska jutra in vse druge majske dni. 

Srečno, maj!

O poletju in švicu

Debata med njima:

M: ... ma jst mam dost tega poletja, naj bo že enkrat konc.

T: Ja, maš kar prav... a veš tisto, ko se ti švic baše na drug švic,...najprej sam sebi malo smrdiš, potem pa kmlau več nič ne vohaš, ... in se baše nov švic na švic, ves se limaš, vse je lepljivo, ne smeš se sam sebe več dotikat,... pa se na momente spet zavohaš...kmalu sicer nima več kaj švicat,... ker ne more,... ker je plast predebela in šivc ne more več ven,..

In na koncu,... da boš domov prišel čeden in tako kot je treba, smo se najprej vrgli v morje in potem še pod tuš, da ne bomo slani in da bomo vsi nanovostuširani prišli domov,..šele potem,... kak užitek je imela koža spet švicat, katastrofa in potem spet jovonanovo smrdiš..."

M: Ja, saj ti pravim, jst mam res dost tega poletja in vse te vročine in take kože. 

dve razglednici, fotki Tavelike skavtinje, ki so se v najhujšem vročinskem valu s kombijem  podali na potep po Balkanu, Bosni, Sarajevu, Međugorju  in se nazadnje še par dni kopali v hrvaškem morju. Bilo je fantastično, pravi.

proti koncu šole

Drvimo proti koncu pouka. O ja. Ob obilici učenja, vsemogočih projektnih nalogah je bilo sitnosti in slabe volje veliko. Danes je ta dokončno izvenela. Padla je zadnja ocena. Zelo dragocena petka pri anatomiji.
Prihaja čas, ko bo taglavna muzika, pa še kakšen film zraven, yutuber, serija, Nadiža.
Tavelika je za rojstni dan od svojih ljubih cimer in prijateljev dobila gramofon. Iz podstrešja sta privlekli veliko kartonsato škatlo najinih gramofonskih plošč. Spomnim se kako zelo so bile drage in dragocene vse te plošče, spomnim se trgovine s ploščami v podhodu Nazorjeve in tiste pri Maxiju. 
V škatli je bil en sam dober rokenrol,  nekaj je bilo plošč klasične glasbe, ki sem jih "ukradla" očetu. Spomin se časa, ko smo se vselili v novo hišo v začetku osemdesetih in je bilo poleg sedežne garniture in kuhinje na sredini dnevne sobe le ojačevalec in gramofon in zvočniki, nič drugega. Mama je še dolgo časa moledovala, koliko šoldov je šlo v vse to. Ma nam je bilo pa fajn. Fajn muzika. Pomaga in premaga tudi slabo voljo in moledovanja.

Sončni cirkus

Najslavnejši cirkus na svetu pravzaprav ni cirkus. Ne vključuje živali, ima pa zato vrsto vrtoglavih akrobatskih točk. Prav poseben cirkus, artistična atrakcija. Prvič sem ga videla že pred mnogimi leti, ko ga že običajno pokažejo tudi na TVekranih, vedno okrog novega leta. Oče ga je takrat posnel na stare video kasete in res je bila predstava vredna ogleda tudi večkrat. 
Tokrat smo imeli priložnost Cirkus de Soleil v živo doživeti v Ljubljani. Tamali je bil tisti, ki je najbolj pazil, da slučajno ne zamudimo ponovno kupiti karte, potem ko so predstavo jeseni odpovedali in preložili.
Navdušen je bil in med predstavo mi je stalno govoril "ma, veš to so tapravi profesionalci". Najbolj so ga fascinirale luknje v tleh, ki so se stalno odpirale in zapirale iz njih so lezli igralci in padali artisti, vulkan je bruhal meglo iz njih, deli odra so se vrteli, nad njim pa se je sploh stalno nekaj dogajalo. Dvoje gugalnic ob koncu predstave pa je bilo tudi zanj kar hudo napeto, tako da vmes nismo uspeli niti ploskat več.
Meni je bila zelo všeč glasba, ki jo je ansambel in pevci v živo igral in pel, mogočni kostumi, dinamika, med točkami sem mnogokrat odprtih ust na momente kar zamižala.
Lepo je bilo, čarobno, pravljično, dihjemajoče.

od osemnajst do tisoč let

osemnajst let nazaj, leta 1999, ki ima na Wikipediji, že svojo zgodovino, sem bila v porodnišnici in med kar ornk popadki hodila gor in dol po hodniku in zraven v veliki avli gledala in poslušala evrovizijo. Za nas je v finalu pela Darja Švajger pesem - Še tisoč let -  For a thousand years.
Naslednji dan, po dolgih 12ih urah se je rodila naša Tavelika punca, ki danes praznuje svoj osemnajsti rojstni dan. Pomemben, ponosen, polnoleten rojstni dan.

Spomine na njene dogodivščine danes delim z vami.
ninđa na kontrolki je bila njena velika atrakcija tudi na temu blogu.
Še kot mladoletna je šla s še eno nepolnoletno prijateljico na potovanje v London, ki ga je kmalu ponovila samo zaradi nadaljevanja Harry Potterja v gledališču.
Knjige in bralni izzivi  so njena velika ljubezen, v zadnjem času tudi poezija, gledališče. Na petje z lončkom jo moram spet kaj spomniti, v šoli v petju uživa  v velikem zboru . Obožuje umetnost, slikarstvo, riše akvarele in  je seveda pristašica rockenerola. 

Leonard

Njegov globok glas je utihnil v objemu svoje melanoholije.

Za njim ostaja njegova čudovita glasba, poezija. 

 Vesela in zadovoljna, da sem ga pred leti v živo poslušala v Ljubljani.  Bilo je lepo.

Leonard Cohen (1934 – 2016)

 RIP