Z mojim velikim ponijem naokrog

Kot v  časih svoje mladosti, sem šla s ponijem skozi drevored skoraj do Nadiže. Cesta je v času vikendov, visokega poletja polna  prometa, zato je kolesarjenje po glavni cesti nevarno.  Dva avtomobila plus kolesar se namreč ne morejo hkrati srečati.
Cesta v času medobčinske karantene sameva,  bilo je le nekaj par avtomobilov in precej kolesarjev. Za vasjo Staro selo sem zavila na makednamsko pot, ki je hkrati tudi zaledna kolesarska pot. Pri Sužidu sem ponovno zavila na glavno cesto in se vrnila skozi drevod na naš samotni kobariški trg.
Za trenutek sem na kolesu, z nogo na klopci postala  na sredini trga. Tam kjer stoji drevo. Bila sem sama na placu. No, še  moj pony zraven.  Dobro mu je šlo. Tudi sedež je  kar udoben. V breg malo pocvili in zavore bo potrebno malo poštimat. Moj pony je sicer kolo, ki je namejen le za pot do hiše mojih staršev, do trgovine, v šolo in na pošto. Prikladno kolo za poti na kratki relaciji. Ker je večjega formata gre tudi kar hitro, saj ni tisti običajni tamali pony.

Mladi kostanj je zacvetel, spomnila sem se na leto 2o16, ko so  posekali veliko a bolno drevo  .
Spomnila sem se vseh kostanjev v drevoredu, ki jih  požagajo po vetrolomu, žledu, povodnji. Mnogokrat se katero tudi poskuši, odmre. Drevodred je že star,  posajen v čast obiska Musolinija v Kobaridu. Takrat je bil na italijanskega neslavnega gosta izveden neuspešen atentat.

Sem vam že povedala, da je ura v zvoniku na placu tako lepo prebarvana? Nazaj so prišli tudi sveže obnovljeni in prebarvani  urni kazalci.  Naša ura v zvoniku vedno natančno kaže čas, na vseh 4 straneh. Tudi v teh korona časih zvoni. Tudi ob nedeljah zjutraj in kasneje dopoldan. Tudi v času, ko so cerkvena vrata zaprta.