Največji tabor na svetu

 Jamboree, Koreja 2023

Vsi skavti, taborniki sveta so se zbrali v Južni Koreji na svetovnem skavtskem Jamboree-ju. Beseda jamboree naj bi izhajala iz jezika svahili, v katerem se beseda jambo uporablja kot splošen pozdrav. S tem pozdravom so menda sprejeli prve skavte na prvem svetovnem skavtskem jamboreeju. Sam ustanovitelj gibanja Robert Baden-Powell je ob tisti priliki dejal: »Od tega leta bo jamboree dobil poseben pomen. Povezan bo z največjim srečanjem mladih, ki se je kadar koli zgodilo.«

Mladi na kratko rečejo kar Jamm in prav od tod izhaja tudi lokalna Primorska Marmeljada, ki se je letos odvila ob Soči pri Tolminu. 

Fant je 3 tedne bil z doma in prav zato sem si v tem času privoščila skoraj tako dolg poletni morski dopust, da je čas hitro minil ;). Njegov življenska dogodoviščina, ki si jo je tako želel in se nanjo pripravljal dve leti. Sedaj snuje že nove plane in načrte, zagotovo pravi bi bil rad vodnik na naslednjem Jamboreeju na Poljskem čez štiri leta.

Še vedno so povsod po hiši našitki, suvenirji, rutke, ki jih je uspešno "trejdal". Še vedno je poln navdušenja, zaideva v debato o tem kako je lepa in pomenljiva korejska zastava. Bilo je peklensko fajn, tako kot so zapisali v časopisu. V pravem in poudarjenem pomenu besede. Klimatske spremembe načenjajo planet in tudi na tem koncu je bilo vsega  - od blata na začetku, vročine s tropsko vlago podnevi in ponoči in na koncu še tajfuna, ki je terjal, da so 45 tisoč mladih preselili po natančnem v naprej pripravljenem planu B pod streho, na varno. 

Navdušen in srečen se je vrnil domov. Starši enako - in še bolj navdušeni nad organizacijo in odgovornostjo taborniške zveze in tabornikov, ki so pohvalno in z  odliko vodili mlade in o vsem ažurno in odgovorno obveščali starše. Vesela sem in še danes pomnim besede glavnih voditeljev, ko so na mnogih uvodnih sestankim pred potovanjem nam staršem tako radi poudarili, da so taborniki in skavti tukaj skupaj, eno, enaki in v skupnem dobrem na Odpravi, katere temelj je globalni razvoj, svetovni mir, spoštovanje kulturne raznolikosti, pustolovščina, zabava in prijateljstvo.

Sledi še kakšen utrinek iz njegovega Jamboreeja in države na drugem koncu sveta. 

v maju in juniju

Tam nekje od prvomajskih praznikov do danes -  ob krajnem zaključku meseca junija,  se nisem oglašala in beležila časa. V bistvu ni pravega razloga za to luknjo, niti opravičila ali izgovora. V hitrosti najdaljših svetlih dnevov časa, prijaznega in ne preveročega poletja z nekaj več nevihtami in prikupnih svežih poletnih jutrih in večerih, drvimo v vrhunce poletnega časa leta -  v julij in avgust. 

V tem času se je zgodilo veliko reči, ki jih bom poskušala memorirati po fotografijah, ki so ostale v telefonu in nekaj nepozabnih spominih.

Pomnila bom obisk in kratek izlet do Ljubljane, ko sva se srečala v mestu skupaj z vsemi otroki,... mogoče je bil to eden zadnjih roditeljskih sestankov, ne spomnim se.  Po dolgem času smo se vsi našli skupaj na kupu in šli skupaj na kosilo, popili kavo ob pogledu na reko v centru mesta.

Ob prvomajskih praznikih sva šla na morje. Crikvenica je lepo mestece ob morju. Nastavljala sva se sončnim žarkom na plaži, kolesarila v hrib, od koder ne bom pozabila lepega razgleda na Reko in celoten Kvarner. Most na Krk se je svetil v svetlobi, ki ga je povzorčal pol dež in pol sonce.

Najmlajša nečakinja je praznovala rojstni dan in že pred časom sem jo vprašala, kaj je trenutno najbolj aktualno, kaj bi rada imela. Vem, da je imela obdobja naprimer morskih živali, konjev ipd. No, tokrat sem naletela na ptiče - za rojstni dan bi želela nekaj - ptičastega, ptiči so sedaj namreč najbolj popularni. Uf, in sem našla načrt in seštrikala kolekcijo - baje - avstralskih ptičev. 

Majski dogodek meseca je bilo gotovo tudi tradicionalno druženje treh punc letnika 2001, s katerimi že od ranih otroških dni spremljamo evrovizijski dogodek. Veselilo me je, ko sem dobila novico, da ima ena že zrihtan dopust v službi, drugi dve pa zagotovo prideta iz Ljubljane domov. Nakupila sem pijače, čipsa in podobno, navijali smo in imele stavno listo,... kot pred mnogimi leti, ko so bile stare 10 let oz. od takrat ko je zmagal Alexander Rybak in je mojo hčero tako očaral.

V naši družini se vse vrti okrog skavtov. Veliko se tudi pričkajo okrog tega, ko voditeljicam ne gre vse po načrtu in ni vse zrihtano tako kot je treba. Praznovali so okroglo dvajseto obletnico. Punci letos zaključujeta voditeljstvo in veliki življenski skavtski angažma. Še domači tabor in vseprimorski tabor Marmeljade sfiniširata, pa bo. Na drugi strani sine odšteva dneve do svojega življenskega skavtskega dogodka. Vesela in zadovljna sem, da smo ven iz pandemije, da ni več prevelikih skrbi zaradi omejitev in je vse spet normalno. Dve leti so se taborniki in skavti skupno pripravljali na dogodek skavtskega življenja, na nekakšno olimpijado svetovnega skavtstva, ki se jo bodo po dolgih letih omejitev udeležili na drugem koncu sveta. Držimo pesti, da bo vse do konca šlo gladko in srečno. 

V maju cvetijo vrtnice in rojstni dnevi se tedensko izmenjujejo. Čas nebesnega znamenja dvojčkov. V naši familiji v tem času praznuje vsak teden eden. 

Ogledala sem si razstavo Rembrandta v narodni galeriji v Ljubljani. Grafike velikega umetnika in življenje v Asterdamu.

Galerija fotografij na telefonu  je seveda polna vse naše mačkarije. Prevladujejo. Tamala hčera večkrat na familjarni čvek napiše - "hočem slikce mačkov". In ji moramo dokumentirat in poslat njihovo trenutno stanje. Dobro se držijo. Tamala ljubljančanka je pred kratkim doživela incident, ko se je za dve noči, več kot 48 ur zaprla in zaklenila v klet.  Karl ostaja največji car lenobe in preležavanja, Dosika je pa sploh prikupna mačka, ki čilira na skrajnem robu nadstreška, balkonske ograje, stebra ob cesti.

Naš dijak je z odliko zaključil prvi letnik. Zadovoljen je, starši še bolj. Uživa v Ljubljani in si ne predstavlja, da bi se kako drugače odločil. Starejši punci se študentsko življenje obrača s svetlobno hitrostjo hitro, preveša se v zaključno fazo, k novim odločitvam, za nove izzive. Še vedno veliko bere, piše in piše, prevaja. Tamala je imela ne dolgo nazaj izpit iz eksotov,.. ker vse ostalo so vse naše ljube živali naokrog.... iz vseh naših planin, do domačih ljubljenčkov po domačih hišah.

Toliko o tem času, v kratki reportaži dogodkov, ko je na blogu zazevala luknja. Obljubim, da bom v prihodnje kaj več tu. 

Adijo leto!

Odhaja leto. Leto v numerično simpatično lušnih številkah, ki pa si ga ne bomo zapomnili kot ravno tako.

Zapomnila si ga bom po letu vojne. Pomnila bom, da je bilo to 24. februarja - ko sem šla smučat na Kanin in po spletu naključij do zgodnjega dopoldneva nisem pregledala spletnih novic in sem ob pitju čaja kar potiho naglas zaklela, "omg, ta tip je res en norc". Korona je prešla in osvobodili smo se v političnem in prenesenem pomenu. Pomlad leta dvaindvajset je bila tako burna in vesela. Poletje prevroče, utrujajoče, morje še vedno glavni smisel tega letnega časa. Jesen je bila v znamenju velike spremembe v domačem okolju, ko so vsi tri otroci šli od hiše in sva čez teden ostajala sama, s tremi mačkami. Vmes je prišla draginja, katere besedo lahko izgovorim točno in natančno tako kot naš novi primorski premier. Ne vem, ali sem lahko ponosna na to, ampak okej...(včeraj sem na petkov kupon kupila paket mleka in se na koncu s prodajalko malo grdo pogledala, da mi ni računala popusta, pa mi ga je, le alpsko mleko stane že skoraj 1.7 Eura...) 

Do zime in praznikov sem odštevala čas, ko smo se za Božič ponovno zbrali. Pred tem je stopil v veljavo tisti nebodigatreba zakon -  ko je najmanj treba, da se kaj zgodi: ravno za prihod hčere iz Lizbone, je korono staknil glava družine. Ni mu bilo prav nič hudega kot smrkanje in poležavanje, pa vendar sva se za zaščito vseh praznovanj izloirala in tako napotila hčer direktno v Ljubljano. Za Božič je bilo vse uredu, vsi smo bili skupaj, ob ognju in s tremi mačkami, ki jim tudi topla zima ne pride do živega, da bi zato kaj manj jedli in se morda kaj več gibali. Spekla sem potico, baklave, čokoladne ježke, ki si jih je zaželela slavljenka in torto po novem receptu. Ko je šlo vse praznovanje že skoraj mimo, sem zbolela. Čez noč, na hitro. Bruhanje in vročina - 24 ur, potem je prešlo. Dan prej sva šla na sprehod do slapa Kozjak in res sem bila tako močno žejna, da sem morala popiti dva požirka vode iz potoka in vem, da sem takrat pomislila - "upam, da me kaj ne zašraufa". Mogoče je bilo prav to vzrok, kaj pa vem...noben drugemu ni bilo nič.

Ob koncu leta je vse uredu. Konec dober, vse dobro. Otroci so na svojih lokacijah, ena nazaj na Portugalskem, druga na Hrvaškem v jacuzziju z ducat sošolci in prijatelji, tretji s prijateljicami in prijatelji. 

Čas gre svojo pot. Je neodvisna spremenljivka, ki stoji sama zase in se ne spreminja zaradi ostalih vplivov. Jutri ga presekamo, izbrišemo, obrnemo,... v novo leto!

SREČNO!

Čas je - Avtomobili

 

Erazmusova Lizbona

O, pa jo že pošteno pogrešamo, našo veliko punco, hčero, najstarejšo. Odštevam dneve do dvajsetega in zadnje dneve se mi kar malo smili, ko na familjarno skupino napiše: "js sm mogla spat v puloverju, trenirki in stumfih, kr je tkaj mraz notr." Pokličem jo in vidim, da je vse v redu. Zadnje čase ima več študijskih obveznosti in zaključevanja predmetov. Uči se portugalščine. Pravi, da je izgovorjava težka in da portugalci lahko razumejo Špance, medtem ko Španci Portugalce nikakor ne. Včasih si pomaga tudi po špansko.

Fotografira s starim a zelo kakovostnim analognim fotoaparatom. Ja, to pomeni, da kupuje filme, tiste stare, v črnih škatlicah, barvne in črno bele. Te potem po starem razvije pri fotografu,  - razvitke pa ne dobi v papirnati obliki ampak v digitalni.  Pohvalim njeno fotografiranje, da pa dobro piše, mi popravlja kdaj vejice in obrača stavke, to že vem.

Prosila sem jo za en zapis in dovolila je, da ga delim z vami. K njemu je pripela nekaj fotografij. Na koncu branja njenega zapisa dobim še enkrat cmok v grlu in zaroseno oko. Kot bi pisala pismo domov. Za spomin na ta čas, na njeno prvo a ne zadnjo študijsko izmenjavo, pravi. 

Ko sem v začetku septembra pristala v Lizboni, me je bolj kot katero koli drugo čustvo prevzemalo vznemirjenje. Tega dneva sem se veselila že odkar sem v srednji šoli šla na enotedensko Erasmus+ izmenjavo v Francijo. Načrti, da grem že na dodiplomskem študiju na izmenjavo, so splavali po vodi, v letu 2022 pa sem vedela, da prav ničemur ne bom dovolila, da mi prepreči izmenjavo - ker je to izkušnja, za katero vem, da bi mi bilo neskončno žal, če je ne bi dala skozi.

Lizbona pravzaprav sploh ni bila na mojem seznamu prijav, ko sem decembra oddajala vso potrebno papirologijo za izmenjavo. Na prvem mestu je bila Praga, na drugem Alcalá pri Madridu, vendar sem po spletu okoliščin pristala na Lizboni. Prago sem odstopila drugi študentki, ko pa sem izvedela, da Alcalá ni podaljšala pogodbe z Ljubljano, sem bila že tako pripravljena na to, da bom zimo preživela nekje, kjer je (vsaj zunaj) bolj toplo, da druge izbire kot Lizbone pravzaprav nisem imela. Ampak, kot klišejsko, osladno in pocukrano se to morda sliši, je bila tale Lizbona namenjena prav posebno zame.

Ko pride do urejanja dokumentacije, lovljenja letal, rokov in podobnih stresnih situacij, sem po navadi kar živčen človek. Tako je bila ležernost in počasnost Portugalcev, ki me je pričakala v Lizboni, pravi kulturni šok. Za urejanje mesečne vozovnice za javni prevoz sem porabila cel teden, ker na spletni strani nikjer ne piše, kaj vse moraš imeti s seboj, na postaji pa lahko čakaš v vrsti tudi do štiri ure, samo da ti uslužbenec reče, da nimaš pravih papirjev in moraš naslednji dan ponovno skozi vse čakanje. Mislila sem, da me bo pobralo - kaj se je pletlo po glavah šele mojim nemškim prijateljem, ki sem jih spoznala v prvem tednu. Kmalu sem ugotovila, da se je v Lizboni popolnoma brezveze sekirati - sploh, ko pride do urejanja dokumentacije. Tudi na fakulteti so si v mednarodni pisarni vzeli ogromno časa, da so zgolj podpisali nek papir, ki sem ga nujno morala poslati nazaj na domačo univerzo. Še dobro, da so v Ljubljani tako razumevajoči in vejo, da grejo te stvari pri južnih narodih bistveno počasneje.

Čeprav smo s predavanji začeli že v drugi polovici septembra, sem imela občutek, da sem še kar na počitnicah in da bo poletje tu trajalo večno. Na vsak prost dan smo šli na plažo, se preizkušali v surfanju, sončili, pili panache in cider, ob vikendih smo se zapeljali na jug Portugalske in raziskovali Algarve. Še v novembru smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah, ob večerih pa je bil pulover več kot dovolj. Ko pa je prišel december in so mi od doma začeli pošiljati posnetke, kako v kaminu lepo gori ogenj, mačkonarji pa so večino dneva v hiši, je v Lizbono prišel mraz. Za Slovenijo to ni zares mraz - zunaj je še vedno prijetnih 10 do 15 stopnij, čez to se prav nič ne pritožujem - manjka pa toplina doma. Centralnega ogrevanja v Lizboni pač ni. S tem sem bila seznanjena, že preden sem šla od doma, saj so mi vsi, ki so bili pozimi kdaj tu, rekli, naj nujno vzamem s sabo vsaj kak debel pulover, ker je pozimi noter pač mraz - in še kako prav so imeli. Zdaj že res pogrešam občutek, ko doma iz mraza na ulici stopim v toplo garažo in se lahko odvijem iz vseh plasti bund in šalov. Tu sem v stanovanju oblečena približno isto, kot tudi zunaj. Lepo bo, ko bom za božič vsaj za deset dni lahko uživala ob topli peči.

Tale decemberski mraz v stanovanjih pa je pravzaprav edini minus, ki sem ga doživela. Lizbona mi paše. Všeč mi je, da kava stane samo en evro, da so profesorji na faksu bolj odprti in se hočejo pogovarjati s študenti, da imam ocean in bučanje valov le pol ure stran, da lahko surfam, da lahko tudi decembra cel popoldan ležim na plaži (sicer zavita v šal) in berem, da Portugalci vsakič, ko pozdravijo, vprašajo tudi "Tudo bem?" (=Vse v redu?), pa čeprav samo iz navade, da sem se nalezla njihove sproščenosti, in da sem spoznala tako carske ljudi in dobila prijatelje, ki bodo ostali z mano še dolgo.

Ne bi rekla, da te izkušnja izmenjave spremeni. Zdi se mi samo, da ti pokaže, kakšen si v resnici, kaj ti je zares pomembno, in kaj te zares veseli. Takšna je vsaj moja izkušnja. Ko sem prišla, sem bila popolnoma sama, morala sem se znajti, sama vprašati neznance za pomoč, stokrat povedati, kdo sem, s kje sem in kaj študiram, preden sem našla tistih nekaj prijateljev, s katerimi smo res kliknili in se nam je zdelo, da se poznamo že od nekdaj. In ko se je to zgodilo, nisem bila več sama - imela sem svojo Erasmus družinico, s katero smo počeli največje neumnosti, se pogovarjali celo noč, skupaj poskušali vstajati na surfu in jokali, ko je bilo težko. In že zdaj vem, da bo grozno, ko bo prišel 31. januar in bom morala nazaj domov, vendar bo hkrati izjemno lepo, ker bom cenila izkušnjo, ki sem jo imela, ker vem, da mi je dala več, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala, in ko bom pristala na domačem letališču in spet videla svoje domače, bom samo iskreno srečna in hvaležna.

 

spominjanja na oktober

Spomini vedno stremijo k temu, da ostanejo v naših srcih le tisti najlepši, pomembni, ganljivi in srečni. Baje se človekov spomin loči od strojnega prav po tem. Zna luščiti pomembno od nepomembnega, enako tudi slabe reči obrambno umakne, odstrani in se jim izogne, preskoči.

Mineva čas prelepe jeseni, nje dogodke podajam v spominsko knjigo tega časa. 

Spomnim se sprehoda na Mengore pri Tolminu, bilo je nenavadno oblačno ta dan do poznega popoldneva, kapelice ob poti so čudovito poslikane v mozaiku. 

Ne bom pozabila na srečanja s sestro, bratom, sestričnami in bratranci in vse popito pivo, ducat nas je bilo, to je uganila tetka na whatsupu. 

Pomnila bom petkovega pobega iz službe po malici - na pohod ob Soči - bilo je poti ravno do konca šihta, da je sodelavka prišla ob času domov. Pobeg bova zagotovo še ponovili. 

Spomin se tiste nedelje hladne in deževne Savinjske doline, kjer smo se srečali z voditelji Jamboreeja 2023, ki bo življenski dogodek za našega fanta. Seveda niso manjkali krofi iz Trojan, nakupili smo jih še za fantove cimre v dijaškem domu.

V zadnjem tednu sem šla kar dvakrat čez Vršič. Mama je končno dočakala poseg na kolenu v jeseniški bolnišnici. Lačno in žejno, tešč in čakajoč na pozen popoldanski poseg smo jo zapeljali še do Zelencev. Prvič je bila tam. Vršaci so bili ob zgodnjem dopoldnevu še v oblakih. Vršič je bil čudovit, takrat le z nekaj par avtomobili gor in dol. Macesni so bili nepozabno lepi, zlati.

V Ljubljani mi je vedno prijetno. To mesto mi je vedno močno ljubo. Rada se sprehodim po centru. Prvič sem obiskala obnovljeno Cukrarno. Mogočna in povedno lepa. Moderna, v pomenu zgodovinskega pomena besede naših največjih modernistov.

Sprehodi ob Soči so v teh časih za domačine drugačni. Radi zavijemo mimo gradbišča in preverimo kako napreduje gradnja ceste proti Bovcu, visoko in strmo nad Sočo. Obvoz je po spodnji cesti, tik ob vodi. Mnogo turistov in obiskovalcev se v teh dneh zgublja in išče pravi smerokaz skozi Log, mimo pokopališča po ovinkih do semaforja.

 

Patchwork blazina in čokoladne ladjice

Patchwork blazina o kateri je bilo govora včeraj, iz ene in druge strani. Sedaj se nahaja v Ljubljani na stolu v sobici dijaškega doma. Udobna je, pravi.

 Ob 15.32 sem dobila sms - " ja jdu bi CHOCAPIC in ne nesquik". Tako se sine heca z mano. Prejšni teden je bilo isto naročilo in sem kupila napačno škatlo kroglic namesto čokapik ladjic. Kupila sem mu še eno dodatno škatlo za v Ljubljano, da se ga bo kaj kmalu prenajedel in bom dobila kakšno drugačno sporočilo glede želja prehrane ob vrnitvi domov.  Jutri sva že dogovorjena, da mu ustrežem z najboljšo lazanjo , ko se tudi pred drugimi pohvali, da je "mamin pastičo" najboljši, celo boljši od noninega.

trideseti maj

Zjutraj, preden sem se odpravila v službo, sem poslikala nežno rozast grm vrtnic in slikco poslala na familjarno skupino ter opomnila vse, da je danes njen praznik. Vedno ji za rojstni dan tako lepo cvetijo rože. Danes zjutraj v prodoru hladnega zraka pri osmih stopinjah so bile rože v svojem svetu. 

Ko pride za vikend domov bodo rože spet srečne s soncem. Postavili jih bomo med kozarce na mizi za njeno zdravico.

Praznično

Po dolgem času smo vsi skupaj ponovno doma. Zbrani, da nas je poln kavč in fotelj, noge pa obešamo naokrog drug drugemu v naročje.  Maček nas opazuje in izbira le h komu bi prišel, kdo bi bil najboljši za njegovo čohanje v naročju. Ja, takšna je njegova navada. Navadno sva midva dovolj dobra prijatelja, a tokrat si ga je seveda prisvojila Tamala. 

Konec tedna sem spekla potico, tisti dan sem prej prišla iz službe, saj sem bila s potico v delu od treh do desetih zvečer. Za zvijanje sem na pomoč poklicala mamo, to je moja šibka točka. Uspela je, dobra in lepa. 

 Letošnje pirhe sem barvala v gostem domačem refošku iz slovenske Istre. Lepo so se pobarvali, postali so indigo črne barve. Tradicionalno smo šli na kosilo k mami, kjer smo kot vsako leto jedli praznično - goveja juha z domačimi rezanci, kislo zelje, šunka in kobariški štruklji. Bila nas je velikanska polna miza, saj je bila na obisku še bratova družina, otroci pa sploh niso več majhni in pojejo seveda normalno odraslo porcijo. 

Pred kosilom je oče z bratom odšel na sprehod in ogled ob Soči. Čakali smo jih s kosilom, vrnili so se navdušeni. Oče pravi, da je v teh dneh reka najlepša, najbolj čudovita od vseh dni v letu. Narava ravno začne brsteti, voda letos še ni dobila pravega obilnega deževja, da bi se popackala in razbarvala.

Punci sta po več kot štirinajstih dnevih ponovno doma. Pravita, da kar naprej jemo. Pripravila sem sladice, rulade, narezke, solate in nabavila njim najljubče reči, kot so kajmak in okrogle mozarelce z drobnimi paradižniki. Jaz sem zmagala v svojem veganskem postu - od pepelnice do velike noči - in si danes privoščila prvi kozarec najboljšega refoška. Aleluja!

 

petnajst let

Petnajst let je baje že takšna starostna meja, da ima otrok že po definicijah družinskega zakonika več pravic in možnosti odločanja.

Za petnajst let si je zaželel, da gre na koncert. Da gresta zraven, da ga peljeta,... njegovi dve veliki sestri. In da zraven obišče še trift shop v Ljubljani, kjer je ta velika sestra tako zelo domača. Mlajša sestra namreč naslednji dan ni imela časa, saj je šla na kmetijski sejem s svojo študentsko klapo. Poslala nam je fotografijo z rozasto sladkorno peno v velikanski traktorski gumi. On pa je v trgovini našel dvoje levis kavbojk za dvanjast in šestanjst eurov.

Tisti večer, sem pozno zvečer dobila posnetek ravno moje pesmi, z mojim imenom, ko  je vsa dvorana pela."....všeč si mi". Vedela sem, da mi bodo poslali ravno ta posnetek in da ga ne bo dobil mož, nona ali nono, ki imajo ravno tako svojo pesmico, s svojim imenom. Eh, ti Kokosy so tudi vsem nam tako zelo simpatični.

 

Posebna kvačkana odeja zanj

 Ritual kvačkanih rožic je že nekaj časa pri kraju. V korona času dveh zim sem projekt spravila pod streho več kot pravočasno. Naš Tamali, ki sploh ni več mali, ampak me je že olala prerastel,... se je pred kratkim vpisal v srednjo šolo, v katero stopa v naslednjem šolskem letu.  Je vnet razredni organizator valete in vsega kar treba okrog tega pomembnega dogodka, zaključka osnovne šole.

Odeja kvačkanih rožic je dokončana. Zaključena je s polovičkami rožic in zaključnim robom. Oprana je z najboljšim praškom za volno, da je postala mehka in čista. Volneni ostanki so bili namreč čisto iz vseh vetrov in zelo starih zalog. Sestavljena je iz več kot 500 rožic. Niti dve nista enaki. Je nenavadno topla, tudi če je luknjasta. Tudi teža kvačkarije je v konkretni kilaži.

Zadovoljna sem, da sem izdelek zaključila, tako kot si je fant zaželel,... "da bo pravočasno dokončana do konca devetega razreda". Posebno leto je to, posebna odeja zanj. Za spomin na ta čas in to obdobje nepreklicnega konca otroštva.

Skavtski izziv do 22022022

V nedeljo popoldan smo jo s hčero in sinom mahnili na Ozben, do vzletišča padalcev, razgledne točke nad dolino. Skavta sta imela prav posebno nalogo.

Skavti v februarju obeležujejo dan spomina, rojstni dan njihovega ustanovitelja Roberta Baden-Powella.

Po celi Sloveniji so označili preko 100 točk. Te čakajo, da jih odkrijejo skavti ali vsi drugi, ki to želijo. Ni nujno biti skavt, da se podaš na dogodivščino. Naš fant se je že zaobljubil, da si bo prislužil nov skavtski našitek, jaz bom šla z njim, za dober namen, v spomin in za spomin.

Več o dogodivščini si lahko preberete na skavtskih straneh Dan spomina- Izzivaj Uživaj. Zanimivo bi bilo pokukati še kam na kakšen drug bližnji konec in ga obiskati.  Vse točke so lahko dostopne za družine. Tudi do naše na Ozbenu se najlažja pot izpred Drežnice začne po gozdni poti, ki sicer padalce pripelje do vzletišča. Lep razgled je na Kobarid, našo dolino. Ko smo dosegli vrh je bila ta že v senci in v mrču. Na drugi strani neba se je v soncu bohotil Krn na plavem nebu.

 

iz tega časa

Januarski čas se izteka. Zbliskal se je skozi kratke, mnogokrat surove dneve. Med njimi so bili tudi sončni, smučarski. Na plaži na Kaninu sem tisto sončno nedeljo, ko je višave ponovno ogreval toplejši zrak pozabila na realnost tega časa. Domačini smo se ponovno podružili, smejali, nazdravljali. Ni bilo mask in ležalniki niso bili v distančnih relacijah. Sine je našel prijateljici, tako sem smučala sama. Meditativna smuka.

Za službenim laptopom za mizo vedno čumi maček, nikoli se ne gane drugam, če sem jaz tam za mizo, v službi v svoji pisarni. Vedno me zaspano gleda in več ali manj stalno zeha. Dostikrat se gledava direktno v oči. 

Tamali je prestal svojo prvo karanteno, potem ko se je dobro uro naprej in enako nazaj vozil v avtu s tekaško ekipo. En tekač je bil potem naslednje jutro z dvema črticama. Danes sem ga spustila. Okej, uredu, konc, voljno. 

Dragi je posekal svojo staro jablano. Mačka ravno takrat nikakor ni hotela dol. 

Ena punca prevaja in bere, druga se cele dneve uči. Lepe skice riše - ožilja, celic in organov. Hodi po hiši in na glas govori malo v latinščini in doktorskih izrazih, ki jih težko ponovim. Ne smem jo motiti.

Čas nas zaznamuje. Tatuje žge na našo kožo, piercinge v ušesa, ob ustnice in jezike. Ne maramo več poslušati, ni več poljubov po dolgem in čez in bolje je biti tiho. V glavi nam kljuva zadana rana tega časa. 

Likam hčerin kapucar, na katerega je izvezla svojo sliko takega človeka. Zgleda kot bi bil iz tega časa.

 

Silvesterska smuka in ....Naj gre v novo leto!

S sinom sva jo mahnila na Kanin. Nenavaden dan z izrazito inverzijo v višavah. V dolini je kazalo minus dve stopinji, zgoraj so žičničarji povedali, da je bilo ob šestih zjutraj +7. Čez dan se je temperatura povzepla tja do 10 stopinj, zapihalo je malo vetra, da ni bilo čisto preč. No, sonce vseeno nima takšne moči sevanja kot spomladansko, pa vendar - toplo je bilo. Dolina je bila skoraj do poldneva v oblakih, prav tako morje v daljavi.

Smučarjev in turistov je bilo ravno prav, večina jih je kmalu po enajstih poležavala na plaži, kot se reče punktu ob baru na smučišču. Ooo, tudi midva. 

 

Bil je to nenavaden silvestrski dan, ki naju je popoldan polegel v krepčilni popoldanski spanec za dočakat najdaljšo noč v letu. Fant pričakuje nekaj prijateljev, ki se bodo do polnoči igrali družabne igre, punci bosta šli po svoje. Čaka nas miren silvestrski večer, s podaljšano večerjo in daljšim poležavanjem na kavču ob glasbi, televiziji in kozarcu vina.

Dragi vsi blogerski prijatelji, VSE DOBRO NAJ BO! Leto, ki mineva na koncu koncev sploh ni bilo tako slabo, bili smo na morju, na potovanju in smučanju v tujini. Ne bomo se pritoževali, pa vendar vsi skupaj imamo samo eno veliko željo,... saj veste,..."samo da bo enkrat tega konc."

Naj gre v novo leto!

Vse lepo vsem,...Vse lepo za vse...Vse lepo naj gre
Naj gre v novo leto,...Naj konča in vse na novo se začne,...Naj gre v novo leto!

 

Hamo & Tribute 2 Love - Vse lepo za vse

Avtor besedila skladbe: Matevž Šalehar