Veliki Uficci - Firenze (5)

Odločila sva se, da bova največji muzej v Firencah obiskala zgodaj dopoldan. Karte nisva rezervirala, prepustila sva se občutku, da ob desetih dopoldan ne bi smelo biti preveč ljudi.Vrsta na drugi strani, kjer so stali tisti z rezerviranimi vstopnicami je bila že hudo dolga, naša pa presenetljivo -  je sploh ni bilo. 

V vseh galerijah, celo zunanjih vrtovih, notranjosti gostiln vsi dosledno preverijo green pass (covid QR kodo). Preverijo jo z aplikacijo, v kateri se nariše kljukica in se prikaže ime in priimek. Enkrat so nama preverili celo osebni dokument, ugotovila sva, da to naredijo naključno pri vsakem desetem. Nihče od obiskovalcev se ne razburja, vsem je vse samoumevno, vsi imamo zadeve pripravljene pri roki, na telefonu in za vsak slučaj še na papirju v torbici. Na zunanjih prostorih gostiln in kafičev green passa ne preverjajo, medtem ko je to obvezno v notranjosti, kjer te najprej prijazno vprašajo, če imamo green pass, ki ga potem pred naročilom tudi preverijo. V notranjosti muzejev je zavezano nositi masko, v gostilnah, na zunanjih površinah ne.

Po tem, ko gre množica obiskovalcev iz več čakajočih vrst še skozi varnostno kontrolo rentgena vstopimo po mnogih hodnikih in zelo strmih stopnicah v muzej. Ta je pravi renesančni leksikon, ki se začne z Giottom, nadaljuje z Botticelijem, Leonardom da Vincijem, Michelangelom, Raffaellom, Tizianom,..  

Po dobrih treh urah sprehoda po galerijah se odpovčijeva na terasi muzeja, kjer spijeva najdražjo kavo v mestu (5 EUR). Še vedno premišljujem o vseh zakladih umetnosti in neprecenljive vrednosti za umetnostno zgodovino časa. Kako pomembno je, da je imela zgodovina takšne ljudi, kot so bili Medičejci iz katerih so izšli tudi mnogi papeži tedanjega časa.  Nisem se preveč poglabljala v vse potankosti -  bom pa še rada še kdaj  pokukala na spletno stran Uficci - kjer so posamezne slike podrobno opisane. Na obhodu po muzeju namreč nisva vzela slušalk za predstavitev del,... potem bi obhod trajal več kot 6 ur.

Meduza - Caravaggio

 

 

Venerino rojstvo (Botticelli)

 

Pomlad (Botticelli)

Nedokončano delo Leonarda da Vincija - kaotični Poklon kraljev

 

Eno prvih del vsestranskega Leonarda da Vincija - Oznanjenje

V glavnem hodniku v obliki črke U je mnogo klasičnih kipov, večine rimskih kopij grških izvirnikov.

Urbinska Venera - Tizian - je močno vplivala na poznejše slikanje aktod vse do Maneta....

Tribuna- obloćena z biserovinao, pot tleh je tehnika pietra dura, sobo je zgradil Francesco I. medici, da bi razstavil Venero in druge klasične kipe v družinski lasti. Strene krasijo mnoge slike portretov.

Dvojni portret vojvoda in vojvodine Urbinske - Federico in Battista. Federico je imenovan tudi "Luč Italije, ki je v svojem zasebnem skriptoriju angažiral najboljše prepisovalce in ustvaril najobsežnejšo knjižnico zunaj Vatikana.

Dalijeva razstava

Dali v Zadru.
Dali je tisti umetnik z dolgimi zavitimi brki in vražjim pogledom.  To je tisti slikar katerega hišo smo si ogledali na maturantskem izletu v Španijo davnega leta 1989. Pojma nismo imeli, da je to Katalonija. Bili smo  eni prvih mladih jugoslovanov na zahodu :)
Tam je bil tudi tisti rdeči fotelj, katerega verzija je bila razstavljena tudi v atriju galerije v Zadru.  Nosu, ure in slik za oči  iz njegove sobane seveda ni bilo.
Občasno Dalija  pomešam s Picassojem. A ta nima brkov in zgleda mnogo bolj resen kot Dali.  Res je, da sta oba Španca, čeprav bi me marsikdo hudo pokregal. Ne vem ali se je imel Dali za Španca ali Katalonca. Zagotovo se je imel za umetnika, ki je znal gojiti kult o svojem lastnem geniju. Tako pravijo.

Vsakič ko si ogledam kakšno slikarsko razstavo bilo katerega avtorja, je potem prav ta slikar za nekaj časa moj najljubši slikar.

Do nadaljenega naj bo to Salvador Dali.

Na poti do Soče, Faronike in zlate ribice

Turisti v Dolini se bodo počasi porazgubili. Še vedno jih je kar nekaj in ne moti jih ne deževje, ne vedno krajši dan. Pravijo, da je pri nas lepo, vse tako kot je treba in da se ne morejo pritoževati nad ničemer: dobra in poceni hrana, vsi znamo angleško, v prometu smo strpni in disciplinirano vozimo, a se nam dobro vidi kako lokalci poznamo vsak ovinek ceste.
Turisti vedno iščejo pot do reke, do Soče, tudi do Kozjaka. Učenci OŠ Kobarid so pod vodstvom mentorice Petre Š. podvoz na poti do reke odeli v umetniško podobo, v reko pod Krnom. Čudovit mozaik ribe Faronike in  postrvi v reki, ki jih lahko pobožate.  Če boste kdaj v naših krajih in boste na poti do Soče, poiščite svojo zlato ribico, prinaša srečo, ribo Faroniko pa pustite raje pri miru, naj sama uživa v valovih in naj nikar ne maha z repom!

Vir: Knjižnica Tolmin- Riba Faronika

At the bottom of the sea, fish Faron rules. When she moves, the earth shakes and disasters strike. The name of the fish is related to the Pharaoh’s warriors, who were swallowed by the Red Sea and turned into fish, which only occasionally will take on human form. In the Song of fish Faron, Jesus asks the fish not to move forward, because the world would be lost. The story of Fish Faron was merged with the tradition of the golden girl Veronica, who was half a serpent and half girl. She changed into such monster because of greed and selfishness, as she didn’t give anything to the a beggar. Fish Faron is a folksong that was preserved in Tolmin. People of times gone-by loved to sing this song.

Fish Faron
A fish swims over sea,
Fish Faron.
Jesus swims behind her,
Over the depths of the sea:
“Wait, wait, fish,
Fish Faron!
We’ll ask you something,
What’s going on in the world?”
“If I’m going to twist my tail,
the whole world will be sunk;
If I’m going to turn on my back,
the whole world will be lost.”
“Oh, no, no, fish,
Fish Faron!
For the sake of innocent babies,
For the sake of delivering women.”

Ob koncu neurja in barve neba

V naših koncih je še pošteno lilo, mi pa smo se umaknili še bolj proti zahodu in malo na jug. Sonce se je pravkar pripravljalo leči v toplo posteljo. Tudi mi bomo kmalu. V mestecu tik pred Benetkami, ki ga raziščemo jutri.

Razgledi s poti so bili neverjetno lepi. V hribih je še pošteno lilo, oblaki so se kot kožuhaste ovce sesedali med hribe, doline in kotilne na severu.
Pred nami se je pričela prikazovati neverjetna barva neba. Vmes nas je skoraj celo pot škropil dež, sem in tja  tudi v obliki močnejše lokalne plohe.
Vprašala sem, kakšna barva je to? Kako je lepa! "Rada bi jo imela,"vzdihnem.
Tamali mi prične razlagati, da takšno rozasto oranžno barvo dobiš, da zmešaš več rdeče, malo rumene in malo bele:
"Najprej bi vzel enako rdeče in bele, da bi dobil roza. Potem bi vzel rdečo in rumeno in bi dobil oranžno. Potem bi zmešal več oranžne  kot roza - tako približno 2 enoti oranžne in 1 enoto roza.
Ko bi to zmešal, bi ti dobila tako barvo neba."

Aix in Cezanne

V Provansi smo bili nastanjeni v manjši vasi, 25 kilometrov oddaljeni od mesta Aix-en-Provence. Od hiše je segal pogled na vasico, na drugo stran na pogorje gore Sainte-Victoire, ki jo je Cezanne naslikal v 15 različicah. Sicer pa je Aix rojstno mesto velikega umetnika, post impresionista, meni ljubega slikarja. Naša maturantka je kot maturetetni predmet izbrala tudi umetnostno zgodovino in ponosno povedala, da je zelo zadovoljna, da je izbrala prav ta predmet. Kamorkoli gre, takoj ve v katero obdoboje kaj spada, bodisi so to cerkve, kiparstvo, likovna dela. Med vožnjo nam je pripravila pravo predavanje o Cezannu, kako je oblikoval svoj novi slog, ki se je oddaljil od običajnega impresionizma.
Bilo je to vroč dan, tako smo se šele proti popoldnevu odpravili na krajši izlet. Peljali smo se mimo pogorja Sainte- Victorie, kamor vodi veliko popotniških poti. Potihem sem si obljubila, da se sem zagotovo enkrat vrnem, tudi zaradi pohodniških želja. V Aix-u smo si ogledali Cezannovo vilo, atelje, ki ga obdaja velik vrt. Posest je kupil Cezanne in si tam zgradil svoj atelje. Od tam je lep razgled na omenjeno goro. Zanimivost ateljeja je tudi visoko okno, ki je služilo za transport likovnih del, pa tudi za to, da je umetnik videl barve in sliko na pravi svetlobi. Tamalemu sem že po internetu kazala likovna dela Cezanna in ko je prišel v atelje, je takoj opazil jabolka, potem pa hitel spraševati, kje so lobanje. Kmalu jih je zagledal.
Iz Aixa smo odpravili na še na en pozno popoldanski  - tokrat moderno umetnosten izlet oziroma v galerijo na prostem. (naslednjič).

Slikce, barvice in herbarij,...

Njena soba je več kot ustvarjalni kaos.
Že cel teden je doma, ker nimajo pouka, saj doma "izdelujejo herbarij", ki ga morajo oddati v septembru. Ko vstopim v njeno sobo se moram najprej dvakrat pošteno prestopiti čez vse cunje. Potem si mnogokrat ogledam slikce, ki so narisane po zvezkih, listkih, frčijo po tleh in vsepovsod...enkrat sem zaplenila ene res dobre slikce, ki sem jih našla v prenatrpanem košu za smeti...
To je naša Tamala, ki letos ne gre z nami na dopust, saj vendar ne more zamuditi Gore Rocka in je že davno kupila najcenejšo možno karto.

Gromska Strela v hiši groze

Za thundertrucka ni prevoda, mi pravi, to je tako kot lamburgini, samo da to ni športni avto, ampak je terenc. To je tako kot monstertruck, ki je še večji od thundertrucka, doda.
Kaj pa je to mutant?
"Mutant je pa tako da mutiraš,.. mutanti so npr. ninja želve. Najprej so bile majhne želvice, ki so se po nesreči polile z mutagenom, postale so ninja želve, ki jih je vzgajal Splinter. Zombi je tudi mutant naprimer."
Kaj je mutant piščanc? To je pač mutiran piščanc.

Domača naloga pri angleščini je bila danes narejena že ko sem prišla domov. Na A3 formatu.

Uau, sem rekla.

Iskajoč rože v januarju

Od ponedeljka do ponedeljka.  Od prvega, do danes tretjega ponedeljka v januarju.  Blue Monday. V tretjem krogu prve barve leta. Čemeren dan, siv, dolg, depresiven, ... kar malo mimo, brez prave svetlobe in nasmehov ljudi.

Hčera je narisala lepo slikco za svojo ljubo prijateljico, ki praznuje v teh dneh januarja. Vem, da ima ta punca z ljubkim imenom rada rože, sonce in nasmeh. Ta punca je vedno nasmejana,  "en tak sonček", pravi naša Tavelika punca.

Hvala vam za komentarje k prejšni objavi. Peresnico za vse sorte reči, tudi za štrikarijo nogavic in rokavic,  dobi Saša S. Tudi zato, ker je ljubiteljica cvetja in vrtov,  ki jih je upodobila hčera. Saša S., oglasi se mi na email.

Sprehod po galeriji

Dunabiana
galerija na Donavi,
na Slovaškem, 15 kilometrov iz Bratislave.
Rekli so, da lahko slikam.
Za spomin,
za iskanje miru med paletami barv,
figur,
za iskanje asociacij.
Išem jih tudi danes. Zunaj je siv dan, diši po snegu.

Rada imam galerije, tam kjer ni preveč ljudi.
Velike prostore in klopce, kjer lahko odpočiješ,
kjer si sam, in je vse tiho.
Med velikimi platni.

V našem malu kraju pogrešam galerije. Te so v domeni velikih mest.