Podaljšan krog Soške poti pri Kobaridu

Soška pot pri Kobaridu je dobila nov podaljšek. Podaljšek od reki, ki pelje ob delu, kjer ni nobenega kajakaša, žive duše na reki. To je del, kjer je prepovedana plovba za vsa plovila na Soči, del, del ki je smrtno nevaren, ozek, divji, poln rečnih sifonov.
Celoten krog poti traja približno 3 ure in pol.

Pot se prične na mestu kjer v Sočo vstopi Kozjak, ki je najbolj znan po svojem slapu in nadaljuje do kraja, ki mu rečemo Otona, kjer je vstopna točka za kajakaše, ki od tu vozijo proti Napoleonovemu mosta in izstopijo ob robu naslednje vasi ob reki.
Mama, oče in jaz nadaljujemo pot v družbi mnogih pohodnikov ki smo velikončno nedeljsko popoldne izkoristili za lep pohod. 
Pot je lepo trasirana, popravljena, označena, vodi skozi gaje, svetle gozdove, grape in melišča, nekaj travnikov.
Dan je sončen, brez oblačka na nebu, na reki mimo katere hodimo ni več kajakašev. Pridemo do drugega visečega mostu pri Trnovem ob Soči, kjer je reka tako zelo noro divja. Peni se in zgleda grozljiva. Iz visečega mostu Prosja je lep pogled na  Krn.  To je ena redkih točk, kjer lahko v objektiv ujameš dve najlepši lepoti naše doline  -  Sočo in Krn. Oba hkrati, v eni sliki.
Nadaljujemo po bližnjici, ki je v zgodnji pomladi dobro uhojena, zato jo oče uspe najti. Uradno trasirana pot gre sicer desno proti Trnovem in terja nekaj več hoje po asfaltni glavni cesti. Mi na glavno cesto vstopimo zelo blizu najvišje točke nad reko, ki je postajališče avtomobilov kajakašev. Od vstopne točke Otona nadaljujemo pot  po široki makedamski kolesarski poti, po desnem bregu reke nazaj v Kobarid, do našega mostu, kjer se reka čisto umiri. 

Soška pot - od Bovca do Kobarida

Junija sva Soško pot končala na robu Triglavskega parka, v Kal Koritnici . Ko sem se takrat razgledovala po karti, ki je namenjena mnogim kajakašem sem pomislila, zakaj ne bi Soško pot nadaljevala naprej, ob Soči. Prav tod naprej vodi tudi 25. etapa trase Alpe Adria Trail.

Ob osmih zjutraj sva avto pustila pri žičnici Golobar v Kal Koritnici in krenila čez prvi viseči motiček, mimo Vodence, preko reke Koritnice do Bovca. 

Pogledovala sva proti Kaninu in klepetala o tem ali se bo zgodil čudež, da bomo na Kaninu še kdaj smučali.

Na letališču so pristajala in vzletala mala letala, v zrak vozila padalce in turiste na krožne vožnje.

Krenila sva proti Čezsoči, ob prodiščih, vštric z mnogimi športnimi ljubitelji reke.

Slap Boka je imel veliko vode in pogled nanj iz druge strani, ob cesti Čezsoča-Log Čezsoški je bi čudovit.

 Pogled proti Bovcu iz mostu pri Logu Čezsoškem je značilen za Bovško kotlino

 Pogled proti Žagi in naprej v Rezijo.

Pot sva nadaljevala po obnovljeni in utrjeni poti ob reki, ki jo je močna povodenj poškodovala, do te mere, da je bila pot na tej strani reke neprehodna.

Pri Srpenici je že nekaj časa postavljen nov, dolg viseči most.

Pot zaide od reke skozi gozdičke in bolj ali manj zaraščene senožeti.

Prideva do Trnovega ob Soči. Tu se mora vožnja po reki za vse kajakaše vožnja ustaviti, saj je del reke naprej smrtno nevaren.

Do Kobarida sva nameravala po  domači Soški poti, vendar nikakor nisva našla odcepa zanjo. Pot Alpe Adria Trail je lepo označena in markirana, medtem ko odcepa za čudovito pot, ki je trasirana tik ob Soči  -  od Otone do Kobarida nisva našla. Nikjer ni bila postavljena oznaka, niti nisva našla prave uhojene poti.
Navadno grem na pot z druge strani, ki zagotovo pripelje nekako do glavne trase proti Magozdu, Drežnici. Tokrat pa sva dvakrat celo zašla in se na koncu odločila, da greva pač do Magozda, proti domačemu Slapu Kozjak, do Kobarida, doma. Na poti sva šla mimo izvira mrzle vode, ki priteče skozi votlino.  Osvežila sva si obraz in se odžejala.

Po sedmih urah hoje, dobrih 25 kilometrih hoje sva prišla v Kobarid. Tudi tu je imela reka čudovito barvo, ki bo ostala po čudovitem dnevu in lepem pohodu, nepozabna.