Pohodne poti skozi Planinski raj

V naši dolini se za konec turistične sezone obeta še Festival pohodništva. Poti tod okrog je veliko, nastajajo nove, krožno turne, okrog hribov, tudi skozi naš raj pod gorami, med planinami, cerkvicami in reko.
Nocoj sem se spomnila zapisa Maje, ki sem ga dobila na svoj mail enkrat poleti,  potem ko je Maja ugotovila, kje smo preživeli letošnji dopust.

Nekaj insertov iz Majinega sporočila, v katerem tako lepo opiše trenutke na turah po hribih na bovškem, je kot nalašč za razmišljanje o pohodništvu.

Maja je napisala:

Z veseljem spremljam Vaš blog že nekaj let. Sem velika ljubiteljica krajev ob Soči, in z veseljem prebiram Vaše objave o Vašem »Planinskem raju«. Tam v Vaših koncih je res lepo. Tista bistra, šumeča in  turkizna reka pa daje krajem ob njej poseben čar.

V mesecu juniju sem prvič osvojila Krasji vrh v Polovniku. Turo sva z možem pričela v Drežniških Ravnah. Soparno jutro se je sicer sprevrglo v še bolj vroče dopoldne in popoldne, a ves trud in znoj sta bila poplačana na vrhu. Odprli so se božanski razgledi na eni strani na Bovško kotlino, na drugi strani na Kobarid in Krn. Mir in tišino sta na vrhu prijazno zmotila le beloglava jastreba, ki sta krožila nad našimi glavami. Vračali smo se mimo planine Zaprikraj, kjer smo se najprej odžejali z ledeno mrzlo vodo in potem nabavili še skuto.

In v vročih junijskih dneh smo »sopihali« še na Skutnik (Monte Guarda) nad Učjo (Italija). Odlična tura za uživat. Cel hrib od Kala do Planje je dišal od cvetja! Pravi botanični vrt.  

In kot da nam še ni bilo dovolj, smo za konec prehodili še tisto strmino iz Bovca na Javoršček. Odlična tura za vroče dni, saj pot poteka večinoma po gozdu.

Plan za letošnji dopust, ki bo v avgustu pa je pohod od Bovca do Drežnice. Potem pa z busom nazaj v Bovec. Upam, da nam bo vreme naklonjeno.  

Ne vem, če ji je že uspelo prehoditi pot od Bovca do Drežnice, pot ob Soči. Ponovno morava stopiti v stik, da mi to sporoči. Zanjo imam še nekaj za moj in njen Betinski in morski spomin ali spomin na igrico, kako sva se našli. 


Update -  Maja se je oglasila in ponovno lepo zapisala:Poleti pohod od Bovca do Drežnice ni uspel, ker je bilo absolutno prevroče. Je pa pohod še vedno v planu in bo sigurno realiziran. Kako je pa na Krn? Je na vrhu ze kaj snega? Vsak dan se spomnim na vaše kraje, magično reko Sočo in čudovite dopustniške dni. Tako kot je S. Gregorčič zapisal:"O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!" 

Kako lepo!

ob peščenih plažah blizu Benetk

Ker sta si punca in fant že pred mnogo časa rezervirala  let zelo zgodaj zjutraj (beri, ker sta hotela najnajcenejšo varianto do Berlina in so zgodnje ure letov noro poceni) in sta seveda rabila tudi prevoz do letališča,  je stvar nanesla tako, da sem si omislila, da bi že pred dnevom odhoda šli na en takšen vikend dopust.
Blizu Benetk se nahaja letovišče Bibione. Ima dolgedolge in široke peščene plaže s tisoči dežnikov, s stotinami hotelov v oklicu turizma s kričajočo krepko začetnico.

Ko sem razmišljala, kaj bomo le tam počeli sem si rekla  -  če bo toplo - se bomo kopali v morju, če bo manj toplo  -  bomo kolesarili, če bo padal dež  - bomo šli v terme, ki je prav tako v ponudbi turističnega kompleksa.
Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Kopali smo se v morju in v bazenu, naslednji dan pa je bil dan za najino kolesarjenje in branje na plaži.  
Najprej naju je pot vodila ob velikanskih hotelskih kompleksih, termah, apartmajskih naseljih, kampih. Na drugi strani široke kolesarske steze so se vile dolge plaže samih dežničkov, party kompleksov, odbojkarkih igrišč. Na koncu mesta sva prišla do peščenih plaž brez dežnikov, ki jih ne plevejo, rahljajo in teptajo s traktorji in plugi. Dvopasovna kolesarska pot se je zožila v enopasovno a še vedno dovolj široko. Vila se je skozi umetniške galerijo na prostem do svetilnika Faro. Od tam se vidi Lignano in njegove plaže zlatega peska. (Lignano Sabbiadoro).
V turističnem letaku je pisalo, da je to področje najlepše obiskati prav od septembra do oktobra in od aprila do junija. No, najbrž je to pač marketinška poteza, ki vrhunsko poletno sezono podaljšuje v obe smeri. Sicer si pa res ne predstavljam kako vroč je pesek sredi poletja, kako prav nič sveže je morje v skrajnem grlu Jadranskega morja,... ne predstavljam si velikanske gužve turistov in kolon v mesto in iz mesta, vklope na avtocesto in zastoje na cesti.
Tokrat, v sredini septembra pa je bilo v tem kotičku drugačnega morja, obale in dopusta čisto prijetno in lepo.

Na zmagovalnem odru današnjega dne

kar tak malo praznični vikend je za nami

Ker Primorci danes praznujemo!
Praznujemo tudi s športniki. Primož Roglič in Tadej Pogačar sta zmagala Vuelto, bravo! In odbojkarji so na dobri poti do zmage v Stožicah, kjer se odvija Evropsko prvenstvo v tem športu.

Praznuje tudi letni čas. Visoko dviga zasluženi pokal nad svojo obličje in poje svojo poletno himno, častno, brez solz v očeh. Kako lep sončen in topel vikend je za nami!

Tokrat sva ga kar sama preživela na morju. Tam, kjer sicer ne bi nikoli želela preživljati kakšen glavni dopust. A tako lep podaljšan vikend bi še kako rada ponovila prav tam. Mogoče še za kakšen kolesarski izlet brez enega klanca. Brez napora, nič kaj preveč zares športno, sama uživancija.  Sprehodi ob dolgih peščenih plažah po mokri mivki (ker po suhi se ne da hoditi),  pa tako ali tako spominjajo na filmske zgodbe  :)
Še kaj napišem. Za spomin na ta poslednji poletni vikend v sredini septembra. 

žlahtenje barv

Danes sem opazovala spreminjajoče barve slivove marmelade. Kako so se modro vijoličaste slive spreminjale v vedno bolj rdečkaste barve in kako se je sredina vedno bolj žlahtno zlatila. Barve so postajale vedno bolj jesenske. V njenih odtenkih. Takšen pridih in barvitost imajo tudi vse ostale vrste marmelad, ki sem jih letos kuhala. Ribezova,  breskova, hruškova, slivova. Sijoče rdeča, energijsko oranžna, zlato rumena, žametno rdeča. 
Pomislila sem na jesen, ki vstopa v naše domove, ko smo ji priprli balkonska vrata saj je zunaj trinajst stopinj. Všeč mi je, da je prišla. Stopa v svojih barvah in žlahti naše trenutke v sladkobno lenobnost drugega časa.

Prvoseptemberski spomin na avgustovsko morje

Poslovili smo se od poletja. Dovolj je bilo. Lepo je bilo.
Spomini ostajajo. Listam med fotografijami iz telefona. Zagledam njene nogavice v teniskah, ko je bilo že ob desetih zjutraj tik pod trideset stopinj in se je nona oh in sploh na veliko zgražala, da zakaj ima telovadne copate in dolgo flanelasto srajco sredi najbolj vročega poletja.
Spomnim se popolno mirnega in toplega morja na Cresu. Še nikoli ni bilo morje na Cresu tako zelo toplo. Spomnim se ribiške fešte in odličnih rib za katere smo pokorno in mirno čakali v dolgi vrsti. V začetku avgusta smo se skupinice staršev, mladih parčkov in pubertetniške mladine na našem otoku izmenjevale na vsake tri do štiri dni.
Z mamo sva  hčero s prijateljico peljali do mesta Cres,  na katamaran do Reke. Tamala je dala navodilo, da lahko spijeva kavo na pomolu, da se lahko tudi sprehodiva tak okrog in počakava katamaran,...če že morava,.. da se pa morava delat in sprenevedat, da se med sabo ne poznamo,.. da smo tam vsak zase, posebej :)
Potem ko sem jo od daleč še poslikala in me je zagledala,  se je postavila v svojo pozo, glavo v luft iz nje pa zaveje tisti globoko frekfenčni zvok iz dna duše... "ma mamaaaaa, ne, no..." :)

Njeno značilno udrihanje, ko sklene glavo v zrak, na pol zatuli in zajoče,  se je zgodil tudi včeraj, na zadnji počitniški dan,  ko se ji res še ni ljubilo v šolo, v Ljubljano,... ko je začela na veliko razlagat in pojokavat, da se je ravno lepo navadila biti doma, ko je bil ves life tako miren in lep...