19. 11. 17

v hribe po razgled

Letošnjih jesenskih sprehodov ne bo več. Veter je razpihal listje z dreves, po deželi je že padal prvi zgodnji novemberski sneg. Pri nas v dolini ga sicer ni bilo, ga je pa zato kar nekaj po hribih in gorah. Ko se vračam s službe so tako pogledi na gore bolj čarobni, beli in svetlikajoči, le še najvišje gore se takrat kopajo v zadnjih sončnih žarkih dneva.

Od tega časa dalje smo v pričakovanju novega letnega časa. Sprehodi bodo drugačni.
Iskajoči, čakajoči, upajoči. 

V družbi sestrične in njene prijateljice smo se odpravile na Matajur. Mini pohod iz italijanske strani, za dobro žensko družbo, klepetanja in na koncu čudoviti razgled sredi dneva, ko je bilo sonca največ. Pogled do morja in na drugo stran do najvišjih gora.



15. 11. 17

XXL cekarji

V času jesenskih sprehajanj, izletov, takih in drugačnih trenutkov, nastajajo tudi izdelki.
Spravila sem se nad takšne velike XXL torbe - cekarje, ki so sicer prvenstveno torbe za na plažo. No, ugotovaljeno je, da so zelo hvaležne tudi za večja nakupovanja.
  • iz jeansa, 
  • tapetniškega platna in
  • v prešitem kvalitetnem ameriškem bombažu. 

DSC_3021


DSC_3020


DSC_3024


DSC_3026


DSC_3027



DSC_3033


DSC_3034


DSC_3032



12. 11. 17

Jesenska sprehajanja

Hodila in migala nisem že dolgo časa,... zdi se mi, da je bil moj zadnji resni podvig tisti, ki se je končal s prašiči na morju.

Cikel jesenskih sprehodov, od danes, ob koncu septembra, do prvega snega. Tukaj.

Zadnji dve sliki jesenskih sprehodov, od včeraj in danes. Pravijo, da bo jutri padal prvi sneg.

Nedelja 12. 11. 2017: kot da bi dišalo po snegu, le še mrzlo mora zapihati, pa bo.
Soča na dan Martinovega dne, leta 2017. V gorah je že zapadel sneg, na Kaninu že smučajo.

slike 8-13, od 27.10 do 1. novembra, šestdnevni izlet v šestih slikah, ko so se sprehodi  prelevili v pohodniške podvige, od ene do druge turistične znamenitosti, po mnogih trgih, ulicah,  palačah in gradovih,  mnogokrat smo zalutali sem in tja in naredili krog naokrog in tako so sprehodi vredni še več slik - sledi kmalu -






7. Proti Kozjaku, skozi jesen. Devetnajstega oktobra.


6. slika - Veliki rob, veliko sonca, toplote in jesenskih barv, le travniki so še kako zeleni.

5. sprehod (in kako čas beži)  petnajstega oktobra, na najbolj toplo in lepo, čudovito jesensko nedeljo: Sprehod ob Soči (beri dalje)

4. fotka, sedmega oktobra, ko sonce zapusti Sveti Anton že pred šesto popoldan. Neverjetno hitro se krajšajo dnevi.

Tretja, četrtega oktobra -  skozi gozd, čez Tonocov grad  v smeri urinega kazalca ali do Soče navzdol.

Druga: zadnjega septembra. Čudovito lep, topel sončen dan.


Prva: 28.9.2017 Po Gamsovi poti naokrog, skozi Log, sonce ob šestih proč obseva le še Sveti Anton.

11. 11. 17

Sprehod po galeriji

Dunabiana
galerija na Donavi,
na Slovaškem, 15 kilometrov iz Bratislave.
Rekli so, da lahko slikam.
Za spomin,
za iskanje miru med paletami barv,
figur,
za iskanje asociacij.
Išem jih tudi danes. Zunaj je siv dan, diši po snegu.

Rada imam galerije, tam kjer ni preveč ljudi.
Velike prostore in klopce, kjer lahko odpočiješ,
kjer si sam, in je vse tiho.
Med velikimi platni.

V našem malu kraju pogrešam galerije. Te so v domeni velikih mest. 






















6. 11. 17

Bratislava

Iz Dunaja smo odšli v Bratislavo, ki je le streljaj stran od Dunaja in zato še kako zanimivo mesto za mnoge turiste, ki sicer oblegajo avstrijsko prestolnico. Videla sem kar nekaj oglasov, spletnih strani ali pa namiga v vodičih, ki vabijo v Bratislavo prav vso množico turistov, ki prvenstveno obiščejo Dunaj.  Bratislava je pravi obliž za vse preplačano na Dunaju, kjer zagotovo še vedno velja tisti stari slovenski rek: Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj. No, ta se v tem mestu lahko opomore. Cene so sprejemljive, hrana lokalna, zanimiva, nam domača in dobra, pivo pa še boljše. Jedli smo v dveh zanimivih gostilnah, ena je v sklopu Bratislavske mestne pivovarne, na Dunajski ulici, drugi pa je ime Divny Janko, kjer imajo velike porcije, tudi dovolj običajnega pohanja za mularijo.
V mestu smo našli kar nekaj second hand trgovin in Tamala je prišla na svoj račun in "na veliko zapravljala". Ona je fenica teh trgovin in na dan našega obiska so bile vse cene, za vse artikle od plašča do rokavic po 3.5 EUR. Tudi Tamali si je dobil čedno srajco in kapucar, za naše moške pa se je našlo tudi kar nekaj vedno iskanih karirastih srajc.
Že ko smo se bližali mestu in smo od daleč zagledali tiste tipične komunistične bloke, ki jih opisujejo najboljši svetovni vodiči, je naša najstnica rekla, da se že v avtu pred mestom počuti bolj domače kot na Dunaju, kjer ji je šlo kar nekaj dejstev od popolnosti, doslednosti, da vse štima in je coki-poki malo na živce. Eh, da je ta dunajska profiliranost kontra njenemu profilu pa raje ne bi pisala...
Stanovanje, svoj apartament nam je odstopil prijazen fant, s katerim smo v sklopu poletne izmenjave kompenzirali bivanje. Tudi ta exchange izkušnja je bila sila zanimiva, prijateljska in drugačna, kot če bi izbrali običajni hostel ali apartma. Bratislava je ljubko, majhno mestece,  v katerem smo  se počutili presenetljivo varno, ljudje zadržani a prijazni in prav nič glasni. Zdi se, da smo bili prav mi najbolj glasni tako na ulicah, kot tudi v gostilnah. Srečali smo kar nekaj turistov, kar nekaj slovenskih družin, ki so krompirjeve počitnice izkoristili za družinski izlet.
Mestece ima simpatične ulice, posejane s trgovinicami in gostilnami in spomenike ljudi, ki tam kar tako stojijo ali celo kukajo iz kanalizacije. Ima lep grad,  ki se belo sveti ponoči in podnevi. Ta je bil enkrat tudi poletna rezidenca Marije Terezije. Je mesto ob Donavi, nad katero se bohoti Ufo, stolp, na katerega pelje poševno dvigalo. Zgoraj je majhna restavracija, kjer gorijo le svečke, ki se simpatično svetijo, ko stolp opazuješ iz mesta. Mesto ima mnogo lepih cerkvic, mogoče najlepša je prav tista najbolj Modra cerkev, v svetlo modri barvi deluje še kako nebeško.
Donava je velikanska reka, po njej plovejo ladje, ladje-hoteli in ostali največji rečni promet. Nedaleč iz Bratislave, 10 kilometrov iz mesta,  je  Devinski grad, pravzaprav t.i. ruševine tega gradu, ki se dviga nad izlivom Morave v Donavo.  Vreme je bilo preveč oblačno in hladno, da bi ob razgledu z njega res uživali, zato nismo šli na vrh. V poletnih mesecih in lepem vremenu pa je to lahko še kako zanimiva turistična točka.
Ogledali smo si tudi moderno galerijo, ki je iz mesta oddaljena petnajst kilometrov in je locirana na sami Donavi, pravzaprav  na otoku, nasipu, ime ji je Danubiana.
Poleg stalne razstavne zbirke smo si ogledali še razstave dveh avtorjev. Meni je bila najbolj všeč razstava avtorja Walasse Tinga.
Druga razstava so bila dela avtorja, katerega sliko na svoji belem novem T-shirtu nosi naša najstnica. MICHAEL RITTSTEIN: WITH A LIGHTNESS IN MY STEP
Kupila sem ji jo tudi zato, da se bo poboljšala, zamislila, vzela v roke, da bo dvakrat pomislila kaj naredi in reče. Dogodek, ki se nam je zgodil, me bo zagotovo spominjal na to mesto. Skoraj smo se izgubili. Na sprehodu po mestu, ko smo šli do najbolj pomembne znamenitosti - gradu nad mestom, se je punca popolnoma strmila in pričela hoditi pred nami in se od nas vedno bolj oddaljevala. Pokrita s kapo in z slušalkami v ušesih, nas seveda ni slišala in ni hotela slišati. Za njo je kar naprej tekal tamali. Naenkrat sta oba izginila. O strahu in nemoči ne bom razpredala, saj se tega ne da opisati. Najprej smo na poti ob gradu našli desetletnika (kateremu nisem na roko zapisala telefonske številke in naslova,... pa si vedno rečem, da bom to naredila,..), 200 metrov naprej pa še Tamalo. O mojem strahu, kričanju, besu, ko sem morala frekfenco vseeno umetno zadrževati in hudi pridigi pa ne bom tukaj...
 Mesto Bratislava v vodičih slovi tudi kot mesto, ki je preživelo komunizem. Ugotavljam, da je to med turisti prava tržna niša. Tudi moji gostje, ki sem jih poleti gostila pri nas doma,  so me veliko spraševali prav o tem obdobju, kako smo živeli in kako nam je bilo. V mestu je še danes vidno nekaj ostankov sistema, kot so cele dolge ine enake soseske  sličnih stanovanjskih blokov,  ki jih ob obnovi s pomočjo evropskih skladov barvajo v pisane  barve. Na veliko se obnavlja, veliko je gradbenih žerjavov in dela na cesti.  
Na enem od blokov čisto v središču mesta je še danes viden bunker na vrhu nebotična, ki ga bodo po mojem kar spomeniško zaščitili.  Iz vrha nebotičnika in bunkerja se je takrat videlo na vse konce mesta, na drugo stran, do meje z Avstrijo. Od tam naprej kjer se danes pričenja polje samih veternic - veternih elektrarn, ki se ponoči rdeče lesketajo, se pričenja Avstrija, v času komunizma na drugi strani, v drugačnem svetu.
V center Bratislave

ena od gostiln  v središču mesta
po ozkih uličicah mesta

Čumil

Modra cerkev

Mali Naci
v centru mesta, na enem od zaprtih trgov med stavbami

tipični balkoni in vhodi nekega časa

Napoleon
Krtek je zgleda slovaški in ne češki
Tamala je izjavila, da bi živela v taki hiši s takšnim balkonom.

Jesen v Bratislavi.

Čez Donavo do razglednega stolpa

pogled na rečni promet Donave

večerni pogled na grad in mesto iz stolpa Ufo
Pogled na mesto iz razglednega stolpa

Ostanki Devinskega gradu
Vstop v galerijo Danubiana

V galeriji

skozi zunanji park galeriji Dunabiana

Sprehod po vetru, pod oblaki, med skulpturami

Na strehi galerije je del zunanje razstave

Pogled na mesto skozi profil mladoletnice, na izletu s starši

okrog gradu, skozi park in vrtove

vstop skozi grajska vrata


jesen, spokojnost nad mestom
en beli grad

spomin na neki drugi čas, na bunkerje v času komunizma