Vročinski mega val

Od nedelje do nedelje tega najbolj vročega minulega tedna. Sama sva bila doma, vsi trije so bili na Gorenjskem,  na skavtskem taboru. Na sredini taborjenja se jim zgodi, kar so se bali od vsega začetka  - Ukinejo jim ogenj, požarna ogroženost je razglašena za vso državo. Kar težko si predstavljam njihov večerni zabavni program, skavtske poroke in pesem brez tabornega ognja. A vrnili so se zadovoljni. Bilo je lepo, vroče, tokrat popolnoma brez dežja.

V teh dneh rekordno vročih dni je potrebno po malem zahibernirati. Čim manj migat in čim manj kuhat, čimbolj vzpostavljat obstoječe stanje mirovanja. Na nedeljski dan sva bila povabljena k teti v vas nad Novo Gorico, kjer je bilo takrat hvaležnih 23 stopinj. V daljavi smo opazovali kako se razplamteva požar na Krasu, vedno bolj se je kadilo in naznanjalo veliko ognjeno stihijo ki je sledila. 

En večer sva zavila do Čedada,  pogledat koliko je še Nadiže tam nizdol naprej od nas. Zelena, mirujoča močvara, sem zapisala pod fotografijo, ki sem jo delila s svojo familjarno skupino. Pojedla sva še dobro pravo italijansko pico, opazovala italijane in turiste okrog miz in jih po malem opravljala. Tudi če bi kdo razumel naš jezik, naju v dialektu ne bi razumel,... medtem ko sva midva avstralski par, ki je sedel čisto zraven naju pač čisto vse.

Po dobrem tednu dni sta starša v najhujšem višku poletja zaključila svojo koronsko izolacijo, brez da bi to nadlogo komu predala naprej. Na malem večernem pikniku na vrtu smo pojedli mamin mega paradajz, polna skleda ga je bila. Občudovala sem ga že ko je rasel, ko sem hodila zalivat vrt, ko sta bila na morju. Spomnim se, da sem ji sporočila, da raste en mega velik paradajz in tudi ostali niso prav nič drobni. .

Skoraj vsak dan se ob večerih odpeljeva do Nadiže. Vsak dan v drug bazen. Pravi zeleni welness je to, še nikoli in nikdar ni bila Nadiža tako topla in tako iz dneva v dan bolj počasna. Ponekod se med tolmuni potuhne in izgine, suša vodo vidno pobira. 

Končala sem svojo poletno prešito odejo Sonce in vse vode. Ob večdnevnem prešivanju v pritličnih prostorih hiše, kjer je prijetno sveže, sem dan za dnem prešivala bloke in vadila risanje oblik v šivalni tehniki, ki se ji reče - free motion quilting. Po tem, ko sem zamenjala šivanko, mi je šlo vedno bolje. Med šivanjem sem poslušala radio in pogledovala na telefon. Teta mi je poročala najnovejše novice o gašenju velikanskega požara na Krasu. Vsa goriška je bila vpletena v pomoč, civilno zaščito, trepetali so za ta lep košček sveta s pogledom na morje in Alpe. V svojih šivanih vzorcih sem med soncem in vodo zagledala tudi rjavo zemljo in ognjene poteze. Večkrat sem se pohladila s kornetom sladoleda, ki je v tem času pri nas stalno na zalogi. 

Današnjo nedeljo sva zaključila na Nadiži. Zapeljala sva se naprej,... tja v konec našega Breginjskega kota. Danes sem imela sem prav posebno željo. Zaplavala sem tam, kjer nisem še nikoli - vedno mi je bila voda v tem koncu Nadiže namreč prehladna. Tokrat je bila popolna.

Poletje in morje

Prva moja asociacija na poletje je seveda morje. Ni pravega poletja brez morja. Letošnji sicer le enotedenski dopust sem tradicionalno preživela na Cresu v izmenjajoči družbi staršev, moža, hčere, vsakega po malo za nekaj dni. Eno noč in skoraj dva dneva sem bila sama. 

Mir, počitek, veter v laseh, sonce, voda, slana koža, potop v vodo vedno ko skočim v morje, galeb ki krade, kormoran ki drvi po vodi in se potaplja na dolg vdih, leteče ribe ob večerih, sladoled, hladno pivo, promenada, jahte na pomolu, klapa Burin, ooo, kako dišijo ribe iz restavracije,  burja v sunkih ponoči, škržati začnejo drsat svojo melodijo točno ob petih zjutraj, kava ob šestih petnajst, dobre baklave iz marketa v kampu, poslala sem jih sinu domov,... čakam hčerin katamaran na vročem že večernem soncu na Cresu, privoščiva si odličen sladoled na vodni osnovi. Prve dni je morje toplo tja do skoraj 26 in zelo ledeno nekaj dni kasneje, ko ga premeša burja. Kvačkala sem, štrikala v bombažu, vezla enostavne podobe in zato letos nisem prebrala niti ene knjige. Popoln odklop malo drugače. Sedeti na modrem stolu v senci ob morju je tako prijetno lepo.  Ooo, kako obožujem tak dopust.  

 

Sonce in vse vode

 v rumenih, sončnih barvah, iskajoč vodo in ohladitev, je danes ta svet. 

Kočujem patchwork prevleko za kavč. V poletnih barvah, sončni rumeni, spominjajoč na vodo in morje, kakšno uvelo vrtnico ali jadro na morju,.. na vse to me spominjajo bloki v patchwork moderni crazy tehniki.

Imam nekaj dni dopusta, poletno navdihajočega, domačega, z nič preveč plani naokrog. Pa vendar bi si rada zapomnila te dni.

Včeraj sem bila prvič na Nadiži. Proti večeru, ko so ostali zapuščali bazene, ki vidno izgubljajo vodo sva se odpravila. V koritih je vode dovolj. Prijetnih in toplih 23 stopinj so rekli domačini, da je. Zaplavam in se potopim z dolgim vdihom. Idilično.

Idila, današnja beseda dneva v spletnih besedle aplikaciji.  Iz SSKJ -

mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:

stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:

 Ubrano naprej v poletne vrhunce. Med soncem in vodo bomo.

V Dalmaciji

Dopust v dvoje postaja najina realnost, tudi najstnik noče več z nama na morje, zato sva se odločila da kreneva še pred koncem šole. To je bilo sicer najhujše izpitno obdobje obeh študentk, pri čemer jima pa tudi ne moreva kaj dosti pomagati, kot držati pesti, pošiljati pozitivno energijo in misliti nanju.

Ko sva načrtovala dopust v Dalmaciji, sva računala na dobrih petindvajset stopinj, kakšen pohod na bližnji hrib, izlet po celini, sem pa tja kakšno kopanje. Obrnilo se je drugače in tako sva letošnji zgodnji junijski dopust v pretežni meri preživela v vročinskem valu številka ena tega poletja. V bistvu je bil to dopust z veliko začetnico. Vreme sončno in vroče, morje toplo, turistov tako rekoč ni bilo - le nekaj Poljakov, Čehov in nekaj čudno govorečih -  za te se je izkazalo da so iz baltskih držav tam zgoraj.

Dopust v apartmaju v bližini Splita sva imela v dobrem še od izmenjave pred dvema letoma, ko sem pri nas doma gostila starejši par iz Nizozemske. Prikupno stanovanje čisto blizu morja, med mnogimi domačini, kafiči in restavracijami vzdolž morja.

V prvih dneh dopusta, ko je bilo vreme še zračno in sprejemljivo za izlete,  sva šla na Brač in se na praznem Zlatem ratu sprehodila gor in dol po pesku,  ter se vrgla v turkizno morje. Ker imava rada  skrite kotičke na morju, take bolj divje sorte sva se pod strmo vasico naprej od Bola spustila strmo navzdol do morja. Prav tam, skoraj na koncu sveta sva na parkirišču v vasici videla tri avtomobile s slovenskimi tablicami, sicer pa celih deset dni nisva slišala slovensko govorečih.

Pomnila bom skrito malo plaže tam spodaj, ko so veje borovca segale skoraj do vode, ki je dišalo v vetru in v malih valovčkih pljuskalo v prod.

 

Trogir, Split in Solin so kraji, katerih glavne znamenitosti spadajo v Unescovo kulturno dediščino. Ozke ulice, Deoklecijanova palača in park z najstarejšimi ostalinami v Solinu so pustile pečat in spomin. Ne bom pozabila vsega belega kamna, malih trgovinic in barov, ki so že zgodaj dopoldan ponujali zajtrke in čakali na obiskovalce. Turističnega vrveža ni bilo. Naredila sva krajši izlet do Primoštena, ki se je od daleč lesketal in bohotil v svoji lepoti na svojem otočku, zraven peščene plaže z marelami.  In ja, da ne pozabim - za vedno si bom zapomnila, da je Hajduk doma iz Splita, napisi v modro rdečem so bili vsepovsod.

Na otoku Čiovo, ki je pri Trogirju povezan z mostom sva našla svoj kotiček pri morju za celodnevno poležavanje ob prodnati plaži, v senci pod borovci. Ob morju vedno tako prijetno pihlja, da je tudi vročina, ki je krepko presegala trideset stopinj znosna, morje je postajalo vedno bolj toplo. Prebrala sem dve knjigi,  kvačkala kuhinjske prijemalke in baby mokasine. Dve prijemalki sem v zameno za razbit krožnik pustila v apartmaju. Pogrešala sem  jih, ko sem morala ocediti makarone, ki sem jih pripravila z odlično svežo paradižnikovo omako. Vsak drugi dan sem obiskala tržnico in pri najsterejši gospe na tržnici nakupila paradajzov, paprike, kumar, čebule, mladega krompirja, marelic. Dragi je enkrat spekel ribe, ki sva jih dnevno svežih nakupila v ribarnici, parkrat sva šla tudi na večerj na terese restavracij ob morju. Cene so bile primerljive našim ali mogoče celo nižje. 

 

Za zadnji dan dopusta sva se s turistično ladjico odpeljala na celodnevni izlet, na tri otoke, eden izmed njih je bila tudi Šolta. Plavali smo v modrih zalivih otokov. Vino, voda in rakija je bila v ceni vključena all inclusive, neomejeno, kolikor gre. Za kosilo smo dobili ribo ali meso na žaru. Ker se nam je edini hudo starejši Američan na eni od postaj malo izgubil, smo ribo na koncu pojedli kar med vožnjo. Žurka na ladjici je bila do popoldneva popolna, Poljaki so držali družbo, ko smo na koncu vsi še zadnjič kar iz ladjice poskakali v morje.  Večina od nas žensk smo opazovale Švicarko iz Hercegovine in mladega mornarja na ladjici, ki sta se s pogledi zaljubljala, se vedno več pogovarjala in si bila vidno naklonjena. Bilo je skoraj tako, kot bi gledala nadeljevanko, serijo iz poletnih dni, dogajalo se je že od zgodnjega jutra, ko smo ob devetih zapustili Trogir. Z eno Romunko sva se na koncu, ob slovesu in pozdravu spogledali, si pomežiknili in prikimali: uspelo je, Hercegovka, ki je bila na ladjici sama  in mornar sta si izmenjala telefonski številk. Z barke je punca v rumeni široki oblekci stopila zadnja. Fant ji je ponudil roko in jo poljubil.  Rada bi videla nadeljevanje poletne zgodbe,.. ta  film še naprej,… naprej v letošnje poletje, ki stopa strumno, v zanosu naprej.  

V poletju

Končno je prišlo poletje, še kako si ga zaslužimo. Nadiža se ogreva, še nekaj toplejših noči in dnevnih vročih temperatur pa bo reka polna kopalcev. Prihaja prvi vročinski val, dan se daljša in drvi proti svojemu rekordu. Čakam dopust, hrepenim po morju. Dan za dnem črtam dneve v službenem bloku. Samo še jutri ga prečrtam in mu zraven narišem sonce, morje in še :) zraven.

 

 

 

Avgustovski opravki in poseben obisk

V teh dneh hodiva s sinom na mamin vrt pobirat jagode in maline. Mama in oče sta na morju. Fant zalije sadike radiča s tremi kanglami vode, jaz zalivam balkonske rože. Vedno se morava pošpricat proti komarjem, ker jih je na vrtu in v malinovju ogromno. Včeraj zvečer je padal dež, tako sva opravilo izpustila, zato pa sva danes pobrala dvojno mera rdečih sadežev. Pojemo jih v jogurtih ali v poletnih tortah. 

Čisto druga zgodba je z našimi hruškami. To so eko hruške in zato precej črvive. Malo jih stalam naokrog, pretežni del pa romajo v marmelade in hruškov sok. Včeraj zvečer smo imeli family quality time, je rekla naša najstarejša,... in smo pripravili celo goro hrušk. Eni so lupili, drugi smo trebili in sekljali. Danes  sem dodala nekaj sladkorja in citronske kisline, ter nekaj želir sladkorja za marmelado. Ugotavljam, da mi palični mešalnik ne dela več uredu, obratuje samo v eni nizki brzini in tako sem se pri gostem soku zelo matrala in na koncu še vedno pobirala ven večje koščke.

Včeraj sva se v živo spoznali. Kako sem vesela, da sva se končno srečali. Sonja iz Ljutomera, mnogim zelo poznana @oldpunca  je bila na čisto pravem  Obisku pri meni! Naj prišepnem, da prvi del dopusta preživlja v naših krajih, sicer pa nam o tem zagotovo še kaj poroča. Njena sivka iz zemlje nekdanjega panonskega morja tako diši, spletena butarica pa je itak tako natančno in lepo narejena, da jo je škoda preveč tikat. Čisto nežno sem jo položila v omaro na kup jesenskih puloverjev. Na koncu še o siru, ki mi ga je prinesla gostja. Ta ima velike luknje in je rezan iz velikih koles, dober je. Vedno sem mislila, da imamo sire samo gorsko hribovske dežele naše dežele. Motim se in nimam pojma. Deželo na nekdanjem Panonskem morju moram enkrat obiskati. Da v živo vidim,  kje točno teče reka Mura in kako prav ona ločuje Prekmurje in Prlekijo. Ker to res ne smem več mešat.

V spomin na hiške in cerkev ob morju in betinske gajete

Sešila sem etui, v katerega sem pospravila poletne spomine. Nekaj letakov, kamenčkov in prospektov iz letošnjega poletja. Maja je takoj vedela, kaj skrivam in spoznala betinske gajete. Tudi ona ima zelo lepe spomine na otok Murter in Betino, na hiške in cerkev ob morju. Tudi ona zelo rada šiva, zelo lepi izdelki nastajajo izpod njenih rok.
Poskusila sem se v risanju s šivalnim strojem. Slikice so začetniškega formata, a tudi to fazo je potrebno preiti. Tako sta nastala dva etuija, še eden za Majo in za njen spomin na mojo igrico in na najino poznanstvo.

ob peščenih plažah blizu Benetk

Ker sta si punca in fant že pred mnogo časa rezervirala  let zelo zgodaj zjutraj (beri, ker sta hotela najnajcenejšo varianto do Berlina in so zgodnje ure letov noro poceni) in sta seveda rabila tudi prevoz do letališča,  je stvar nanesla tako, da sem si omislila, da bi že pred dnevom odhoda šli na en takšen vikend dopust.
Blizu Benetk se nahaja letovišče Bibione. Ima dolgedolge in široke peščene plaže s tisoči dežnikov, s stotinami hotelov v oklicu turizma s kričajočo krepko začetnico.

Ko sem razmišljala, kaj bomo le tam počeli sem si rekla  -  če bo toplo - se bomo kopali v morju, če bo manj toplo  -  bomo kolesarili, če bo padal dež  - bomo šli v terme, ki je prav tako v ponudbi turističnega kompleksa.
Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Kopali smo se v morju in v bazenu, naslednji dan pa je bil dan za najino kolesarjenje in branje na plaži.  
Najprej naju je pot vodila ob velikanskih hotelskih kompleksih, termah, apartmajskih naseljih, kampih. Na drugi strani široke kolesarske steze so se vile dolge plaže samih dežničkov, party kompleksov, odbojkarkih igrišč. Na koncu mesta sva prišla do peščenih plaž brez dežnikov, ki jih ne plevejo, rahljajo in teptajo s traktorji in plugi. Dvopasovna kolesarska pot se je zožila v enopasovno a še vedno dovolj široko. Vila se je skozi umetniške galerijo na prostem do svetilnika Faro. Od tam se vidi Lignano in njegove plaže zlatega peska. (Lignano Sabbiadoro).
V turističnem letaku je pisalo, da je to področje najlepše obiskati prav od septembra do oktobra in od aprila do junija. No, najbrž je to pač marketinška poteza, ki vrhunsko poletno sezono podaljšuje v obe smeri. Sicer si pa res ne predstavljam kako vroč je pesek sredi poletja, kako prav nič sveže je morje v skrajnem grlu Jadranskega morja,... ne predstavljam si velikanske gužve turistov in kolon v mesto in iz mesta, vklope na avtocesto in zastoje na cesti.
Tokrat, v sredini septembra pa je bilo v tem kotičku drugačnega morja, obale in dopusta čisto prijetno in lepo.