Še zadnji pogled na Julijanino pot

Julij se poslavlja.  Včeraj sva se poslovila od najine dopustniško poletne poti, jo sklenila v krog. Posebej zanjo, sem vse etape  opisovala v mesecu juliju zaporedno, brez drugih objav. Tako ostaja neomadeževana z drugimi dogodki, ki so se seveda zgodili in bili še kako pomembni.

Naj ob zaključku navržem še nekaj zadnjih misli in morda nasvetov za še koga, ki se bo odločil, da se odpravi na pot. Naj bo to Pot v pravem pomenu besede - saj poznate tisto Nejčevo: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot  bo cilj vedno nosil v sebi."(Nejc Zaplotnik). 

Zato na poti UŽIVAJTE! V razgledih, v mislih, v molitvah, v klepetu o vsemogočem, za kar morda nikoli ni bilo časa. Veliko časa ste lahko tudi enostavno tiho, tišina na poti mora biti in je zelo blagodejna. Ne kontolirajte časa na morda športni uri, niti ni potrebe da se hrana in pijača nadomešča z enertgetskimi geli in ploščicami v zameno za malo težji ruksak na rami.  Moje osebno mnenje je - "cedevita in frutabela".

Ko pomislimo na daljšo hojo in pot je seveda najbolj pomembna obutev, ki jo je potrebno že predhodno preveriti. Zelo pomembne so kvalitetne, ojačane pohodniške nogavice, ki preprečijo marsikateri žulj in naredijo čevelj še bolj udoben. Pohodne palice so zelo pomembne. Le nekaj etap je takšnih, kjer so res nepotrebne. Ni takšen problem, da jih ob neuporabi zložimo in zataknemo za ruksak. Na glavi je zelo pomembno pokrivalo, lahka kapa s šilcem in sončna očala. V ruksaku je potrebno imeti kremo za sončenje, prvo pomoč, nož, v času korone masko, robčki, WCpapir. V ruksakih sva prevažala tudi teva copate, ki so bile parkrat "klic v sili", ko so se stopala "osvobodila". Imela sva dve pelerini in dva najlažja zložljiva dežnika.

S seboj sva imela tudi lep kuhinjski prtiček, na katerem sva pripravila "piknik" na koncu katerega je vedno sledila kava iz termusa z jafa piškoti. S seboj sva imela tudi eno tako steklenico, ki se je lahko odvijala dvojno na veliko in z manjšim zamaškom. V tem sva mešala cedevito, ki je najboljša, da je sveže zamešana. Dostikrat sva  za na pot nabavila tudi kokakolo, ki kar čudežno poživi, ko pride do krize in večje utrujenosti.  V dveh plastičnih flašah sva točila vodo, ki se je lahko v večini primerov našla sproti, ponekod pa je bilo potrebno imeti kaj več zaloge. Jedla sva sendviče, rio mare, dateljne, suhe slive in banane, jogurte in frutabele, enkrat dnevno pa sva si vedno privoščila topel obrok.

Priporočljivo je, da se glede nočitev že vnaprej dogovorite in omenite, da ste pohodnik in da se lahko prihod zamakne za kakšen dan. Pri nobenem od ponudnikov glede tega nisem imela težav, le dan prej sem potrdila, da sem na poti in da vse štima t.j. kot prvotno dogovorjeno. Zaradi dežja sva morala dve nočitve zamikati in ni bilo težave.

V opisih poti, reklamah, promociji je zapisano, da naj se na poti obrnemo k izvirnosti in preprostosti življenja, da je to pot osebnega romanja k sebi, k prvinski naravi in njeni čudežni lepoti, opazovanju krajinske in biotske raznovrstnosti, k skritim možnostim za meditacijo ter iskanje kotičkov z magično močjo.
Ko se danes obračam nazaj, ko prelistujem fotografije in zapise vsega julija najdem mnogo zgoraj naštetega. In na Pot morda od danes naprej gledam drugače.