Brskam po fotografijah, ki so nastale vmes v juliju, v času najinih pohodov in tistih še prej. Razmišljam o tistem času v začetku poletja. Najdem fotko zapiskov, ki jih je pozabljala doma in smo jih vsi vprek iskali in fotografirali in jih pošiljali v Ljubljano, ko se je pripravljala na zadnje maturantske ustne izpite.
Ko so prišle počitnice, se je končala tudi matura. Punci se je odvalilo veliko breme, končno! Kar bo pa bo! Prišel je dolg čas čakanja. Ne vem, kdo je bil bolj nestrpen, mi starši ali maturantka. Gotovo sem bila nad njenimi uspehi bolj navdušena in vesela in ponosna jaz kot ona. Ona se je obnašala kot da je to vedela, konec koncev je delala za to,.. in da seveda ne more biti drugače... saj sem vam že povedala, da je vpisala na faks - le eno in edino prvo željo? Potem je prišel prvi dan D, potem drugi dan D in potem še kuverta Univerze.
Rezultati mature so bili odlični. Potem še teden čakanja na peti predmet, ki je imel pri vpisu in izračunu točk še kako velik ponder - kemija. Pri tej je mogoče edinokrat podvomila v uspeh in je bila po pisanju nejevoljna. Pomnila bom, ko je tisto jutro ob sedmih zjutraj prišla v kopalnico k meni in čisto potihem rekla - Yes, štirka! Objela sem jo kar s polnimi usti zobne paste. "To je to," sem na glas zavpila. Vedela sem, da ji je uspelo za kar je delala in še kako želela.
Potem je prišla pošta, najprej ena, potem druga in vsa birokracija z njo in izjava, da novo pečeni študent priseže in podpiše, da ne bo hodil s prehladi in vročino in simptomi na predavanja,.. O, ti naši korona maturantje in novo pečena študentka in vse ljube naše živalce z njo.
Čestitke novopečeni študentki!
OdgovoriIzbriši