Še isti dan, na dan nedelje 26.7. nadaljujeva najino pot od od Grahovega dalje.
Sama to etapo poimenujem:
Julijanin prelaz na Tolminsko
2. del poti
nedelja, 26.7.
V Grahovem se v bližnji gostilni ustaviva, popijeva naročeno pijačo in prisluhneva zgovornim domačinom. Pot nadaljujeva v popoldanski čas nedelje, ko se iz vasi Grahovo povzpneva visoko do osamljenih kmetij in naprej do vasi Temeljine. To je čudovita vasica, do katere vodi še bolj čarobna mehka in svetla gozdna pot. Strmo se spustiva do Kneže, vasice ki loči Baško grapo na približno polovico. Pot se nadaljuje po lokalni a vselej asfaltirani cesti navkreber vse tja do Ljubinja že skoraj na Tolminsko stran. Pot se kar vleče in na živce mi gre, ko po asfaltu ne morem uporabljati palic. Te namreč tako grdo ropotajo in škrtajo po asfaltu, ki ga večkrat po malem prekolnem. V senci ob slapu Sopota imava še zadnji počitek. Namešava cedevito, pojeva banane in suhe fige, ter ostanke mojega drugega sendviča. Odločiva se, da bova slap Sopota obiskala enkrat drugič. Pri Ljubinju zavijeva na široko in lepo speljano gozdno pot do razgledišča nad Mostom na Soči. To je zagotovo mostarski hišni hrib mnogih domačinov. Čudovit razgled na Tolmin in na drugo stran na Most na Soči ter na modrozeleno lenobno Sočo ob njem. Dragi mi pokaže kolovozno pot ob robu Tolmina, kjer bova štartala naslednjič, zadnjič na daljinski poti Julijane. Najkrajšo etapo Julijane od Mosta na Soči do Tolmina imava namreč že v dobrem.
Približuje se nedeljski večer, ko kreneva v dolino, v dobre pol ure sva na Postaji na Mostu na Soči, kjer sva pred šesto zjutraj pustila avto. Oba sva prijetno utrujena. Dan je bil dolg a lep. Zadovoljna sva, da nama je lepo uspelo.
Zelo lepe slike in lep pohod.LP OLga
OdgovoriIzbriši