četrtek 9. julija
Dan je bil kot narisan, tako je bil lep. Vstaneva zgodaj in se z jutranjim vlakom peljeva do Bohinjske bistrice. Slediva smerkazom, ki jih je ob poti dovolj, tako da nimava težav. Povzpneva se do vasi Nemški rovt, od koder je čudovit razgled na Triglav. Pokrajina je lepa, mila, zelena, s svetlimi gozdovi in modrim nebom. Zmotijo naju le roji velikih muh, obadov, ki se jih kar ne moreva rešiti. Šele ko zapustiva zeleni travnik ob stoječi vodi, se jih končno znebiva. Čeprav je pisana časovnica za etapo dolga in pot velja glede na višince kot težka, z njo nimava težav. Dokaj hitro doseževa vrh Bače od koder je edinstven razgled na Baško grapo, veliki in raztegnjen Porezen na drugi strani ter vse hribovje naokrog. Na sedlu ob Vrhu je mogoče videti bunkerje in utrdbe. Tod je namreč bila nekoč italijanska meja in gorski prelaz. Spustiva po se po dokaj široki, še vedno zaznamovani nekdanji gorski cesti strmo navzdol v Podbrdo, ki ga danes od Bohinjske bistrice loči šest kilometrski železniški predor, sicer pa vijugasta pot čez hribe preko Sorice oz. čez Petrovo Brdo do Železnikov na Gorenjsko. Presenetljivo hitro sva dospela do Baške grape, tako sva ujela že opoldanski vlak do Mosta na soči. Ko sva čakala na vlak sva v prostorih železniške postaje ogledala več zanimivih fotografij gradnje predora, ki je za vse domačine Baške grape za povezavo z gorenjsko stranjo zelo pomemben.
Ni komentarjev:
Objavite komentar