sama to etapo poimenujem:
Med Julijaninimi kolesarji Kranjske goresobota, 27.6.2o2o
Avtorjevo
priporočilo na spletni strani piše, da je etapa razmeroma dolga a lahka
in da je potrebno paziti na kolesarje ter, da je ob poti več
okrepčevalnic.
Etapa je zelo zelo naporna in to samo
zaradi asfalta in mnoooožice kolesarjev, predvsem na dan vikenda,
sobotnega dneva. Ob poti ni tako veliko okrepčevalnic, mogoče le na
koncu, že blizu Kranjske gore. Res pa je, da je ob poti veliko lepih
klopi z velikimi mizami, tudi v sencah dreves, tako da sva imela zelo
komforten piknik.
Sestrična naju je iz Avstrije pripeljala do
Trbiža, kjer je bil start ob kolesarski poti, ki je dolga vse tja do
Jesenic. Res fantastična pot za kolesarje, ampak dragi organizatorji
poti, ne za pohodnike! Asfaltna pot in res veliko kolesarjev, ki
žvižgajo mimo je zelo stresno in prav nič meditativno. Vi nimate pojma
koliko kolesarjev je v Sloveniji! In koliko jih je bilo ta vikend v
Kranjski Gori! Same vavčerske kolesarske familije in družbe! Res škoda,
da pot ni speljana drugje, morda mimo belopeških jezer? Mogoče bi se jo v
Slovenijo lahko kako pripeljalo iz Rajblja, saj je pot v Trbiž čisto
nepotrebna. Ugotovila sva, da nemška spletna stran obravnava etapo kot
zaključeno v Rajblju in tudi uradna časovnica etape prejšnega dne je
zelo čudna in do Trbiža odločno prekratka.
Kolesarska pot
vodi po nekdanji železni cesti, po nekdanjih tirih železnice, čez
železniške železne mostove čez reko in je vzorno urejena. K sreči je
bilo dovolj sence, da sem asflaltno pot premagovala s tega vidika
znosno. Čudno so me začeli motiti treking čevlji, kot bi me hotelo nekaj
motiti in žuliti, zato sem se pri Zelencih preobula v svoje zlata
vredne rezervne tevice.
Zelenci, ki sem ji sicer pred kratkim že obiskala, so
edina res lepa točka ob poti. No, saj razglede na smučišča, v gore nad
Planico je lepo opazovati, a kaj ko je treba pri tem stalno paziti, da
slučajno ne zaideš na drugo stran usmerjene poti, da slučajno ne
prihrumi kateri od tistih kolesarjev na specialkah. Res ne razumem,
zakaj morajo tako šibati po neki rekreativni poti polno kolesarskega
prometa. Tudi žensk kolesark na specialkah je bilo zelo veliko in ni mi
čisto jasno, zakaj ni kolesarjeneje na bolj komot kolesih morda bolj
zabavno kot tovrstni treningaški podvigi.
V Kranjski gori
poiščeva najin penzion. Ko čakava na vavčersko registracijo, od naju
"zahtevajo", da se razkuživa od zunaj in od znotraj. Ponudijo nama šilce
žganega in res deluje razkuževalno sprostitveno blagodjeno in še kar
koli drugega želite,... z najboljšim namenom. Res sem bila zelo zelo
utrujena, kar izčrpana. Kasneje sem ugotovila, da je bilo to morda
zaradi kriznega tretjega zaporednega pohodniškega dne, malo zaradi žurke
pri sestrični od katere sem bila mačkasta in zagotovo od vsega asfalta
in kolesarskega stresa na skoraj dvajsetih kilometrih.
Ogledava
si Kranjsko goro. Greva tudi v cerkev, kjer je popolen mir in tišina.
Opazujem slovenski tradicionalni dizaj rož na stropu. Zelo so mi všeč.
Sledi zaslužen obed, večerja. Še nikoli nisem jedla tako dobre telečje
obare in tri vrste gorenjskih štrukeljcev je bilo za oceno 5plus!
Zgodaj greva spat in zjutraj šele opazim, kako lep razgled imava skozi okno spalnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar