15. 7. 20

Juliana Trail - etapa (16) TRBIŽ - KRANJSKA GORA

Vse podrobnosti o poti:


sama to etapo poimenujem:
Med Julijaninimi kolesarji Kranjske gore

sobota, 27.6.2o2o

Avtorjevo priporočilo na spletni strani piše, da je etapa razmeroma dolga a lahka in da je potrebno paziti na kolesarje ter, da  je ob poti več okrepčevalnic.
Etapa je zelo zelo naporna in to samo zaradi asfalta in mnoooožice kolesarjev, predvsem na dan vikenda, sobotnega dneva. Ob poti ni tako veliko okrepčevalnic, mogoče le na koncu, že blizu Kranjske gore. Res pa je, da je ob poti veliko lepih klopi z velikimi mizami, tudi v sencah dreves, tako da sva imela zelo komforten piknik.
Sestrična naju je iz Avstrije pripeljala do Trbiža, kjer je bil start ob kolesarski poti, ki je dolga vse tja do Jesenic. Res fantastična pot za kolesarje, ampak dragi organizatorji poti, ne za pohodnike! Asfaltna pot in res veliko kolesarjev, ki žvižgajo mimo je zelo stresno in prav nič meditativno. Vi nimate pojma koliko kolesarjev je v Sloveniji! In koliko jih je bilo ta vikend v Kranjski Gori! Same vavčerske kolesarske familije in družbe! Res škoda, da pot ni speljana drugje, morda mimo belopeških jezer? Mogoče bi se jo v Slovenijo lahko kako pripeljalo iz Rajblja, saj je pot v Trbiž čisto nepotrebna. Ugotovila sva, da nemška spletna stran obravnava etapo kot zaključeno v  Rajblju in tudi uradna časovnica etape prejšnega dne je zelo čudna in do Trbiža odločno prekratka.
Kolesarska pot vodi po nekdanji železni cesti, po nekdanjih tirih železnice, čez železniške železne mostove čez reko in je vzorno urejena. K sreči je bilo dovolj sence, da sem asflaltno pot premagovala s tega vidika znosno. Čudno so me začeli motiti treking čevlji, kot bi me hotelo nekaj motiti in žuliti, zato sem se pri Zelencih preobula v svoje zlata vredne rezervne tevice.
Zelenci, ki sem ji sicer pred kratkim že obiskala, so edina res lepa točka ob poti. No, saj razglede na smučišča, v gore nad Planico je lepo opazovati, a kaj ko je treba pri tem stalno paziti, da slučajno ne zaideš na drugo stran usmerjene poti, da slučajno ne prihrumi kateri od tistih kolesarjev na specialkah. Res ne razumem, zakaj morajo tako šibati po neki rekreativni poti polno kolesarskega prometa. Tudi žensk kolesark na specialkah je bilo zelo veliko in ni mi čisto jasno, zakaj ni kolesarjeneje na bolj komot kolesih morda bolj zabavno kot tovrstni treningaški podvigi.
V Kranjski gori poiščeva najin penzion.  Ko čakava na vavčersko registracijo, od naju "zahtevajo", da se razkuživa od zunaj in od znotraj. Ponudijo nama šilce žganega in res deluje razkuževalno sprostitveno blagodjeno in še kar koli drugega želite,... z najboljšim namenom. Res sem bila zelo zelo utrujena, kar izčrpana. Kasneje sem ugotovila, da je bilo to morda zaradi kriznega tretjega zaporednega pohodniškega dne, malo zaradi žurke pri sestrični od katere sem bila mačkasta in zagotovo od vsega asfalta in kolesarskega stresa na skoraj dvajsetih kilometrih.
Ogledava si Kranjsko goro. Greva tudi v cerkev, kjer je popolen mir in tišina. Opazujem slovenski tradicionalni dizaj rož na stropu. Zelo so mi všeč.  Sledi zaslužen obed, večerja. Še nikoli nisem jedla tako dobre telečje obare in tri vrste gorenjskih štrukeljcev je bilo za oceno 5plus!
Zgodaj greva spat in zjutraj šele opazim, kako lep razgled imava skozi okno spalnice.













Ni komentarjev:

Objavite komentar