Julijanini smrekovi gozdovi
petek, 4.7.
Po dveh dnevih počitka, nadaljujeva z veliko etapo, katero je res dobro izbrati na vremensko varen pohodniški dan. Z vlaka sestopiva na postaji Bled-Jezero in pot nadaljujeva proti Gorjam. V daljavi zagledava Triglav, ki se najprej zdi kot oblak na nebu. Ne, zrak je čist, mogočno goro se lepo vidi. Nadaljujeva pot v Pokljuško sotesko, kjer je na začetku tako, kot da bi hodil skozi malo džunglo, iz katere so povzpneva med naravne mostove, luknje in galerije. Pokljuške luknje so to. Votline z okni naredijo na nanju velik vtis. Prispeva na gozdnato planoto, ko je ves gozd samo in izključno smrekov. Ob poti nabirava jagode, vse je na začetku tako kot je treba. Slediva markacijam, ki sem sem pa tja izgubijo in tudi GPS nama mnogokrat ne pomaga, saj signala na tem koncu praktično ni. Smreke so tako ravne in sloke in ni ga listavca, ne blizu ne daleč. Občasno Dragemu pojamram, da so tukaj lahko tudi medvedi, pa on reče le tisto - "ma bejž, bejž". Rečem mu, da morava biti raje bolj glasna in da je bolje da kaj zapojem, če je že on itak vedno bolj tiho. Mrmrati in peti začnem neko pesem od Bocellija, celo odo, samo da bi kaj pomagalo. Dospeva do ene od gozdnih cest, kjer ne najdeva več markacije, Gps ne dela, približno oceniva po kateri poti morava naprej. Glede na to, da je to še vedno gozdna, široka trakorsko kamionarska pot, ne kompliciram. A markacij ni več in cesta vodi čudno daleč navkreber. Tolaži me le to, da naletiva na kar nekaj avtomobilov. Važno je, da ostajava na cesti in ne greva kam globje v gozd. Modrega neba se ne vidi, GPS ne dela,.. vedno bolj ugotavljava da sva zalutala. Postajam sitna in kmalu sledi večje in še večje pričkanje. Nič več ne pojem Bocellijevega " Con te patiro",... oba postaneva smrtno tiho in medvede preganjam le še z glasnim ropotanjem palic. V nekem križišču se spet ustaviva in preveriva signal, ki ga itak ni. Eden od avtomobilov se ustavi in naju vpraša kam sva namenjena. Pove nama, da sva čisto na drugem koncu Pokljuke in da je bolje, da nadaljujeva v drugo smer. Kreneva po drugi poti, seveda je to še vedno gozdna cesta in tudi avtomobili se še vedno vozijo. Še vedno ne govoriva kaj dosti, narediva kratek postanek, pojeva malico, da prideva malo k sebi. Nadaljujeva. Ponovno preverim GPS, ki ga ni. Ustavim en avtomobil in prosim za pomoč. Usmeri naju in opiše kako doseževa planino. Potem se še parkrat pošteno spričkava, ker Dragi seka kar na kratko skozi hosto vse cestne gozdne poti. Naenkrat zagledam desno veliko avtomobilov. Če je tu veliko avtomobilov, je to parkirišče, ki zagotovo ima tudi označbe. Ukažem, da greva tja. Prispeva do parkirišča planine Zajavornik. Tam je seveda po dolgem času spet rumena označa Julijanine poti. Oddahnem si in naredim na bližnji klopci en piknik in cel likof s kafetom in piškoti. Spet je vse tako kot je treba. Pot postane spet čudovita, planina se odpre, prikaže se modro nebo. Prispeva do najinega športnega hotela, si privoščiva pivo, vroč tuš in zaspiva na hotelski postelji do poznega popoldneva. Dan je že dolg, vstala sva pred peto zjutraj. Zvečer si privoščiva še pošteno večerjo in kratek sprehod naokrog. Stopiva v gozd, med smreke in po mehki preprogi čarobnega gozda. Podoživljam vso to mogočnost vseh danes videnih mogočnih smrek in posebne svetlobe, ki sije skozi njih, vse tja do zelenega mehkega rastja pod njimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar