ponedeljek, 29.6.
Zjutraj sem pred trgovino v Mojstrani že ob sedmih zjutraj in čakam, da kupim svež kruh in pijačo za na pot. V hostlu si pripraviva obilen zajtrk. Kreneva na pot, proti Dovjam, kjer se Jakobu Aljažu pridruživa v iskanju Triglava v oblakih. Obeta se bolj oblačen dan in ob 5h popoldan so na stenčasu vremenske napovedi narisane strele.
Po široki gozdni poti se ob vznožju Karavank strumno premikava proti Rovtam. Na poti naju ujame krajevna ploha. Nadeneva si pelerine, k sreči ne pada močno. Dež pojenja, ko prideva do lepo urejenga vikenda, ki ima komfortno klop in streho nad glavo. Pojeva malico in nadaljujeva pot po še naprej široki gozdni poti, po kateri se sem pa tja pripelje tudi kakšen avtomobil. Ob poti naletiva na spomenik kolesarju Juretu Robiču, ki je tod tragično zaključil svojo življensko in športno pot. Pot naredi okljuko do Planine pod Golico. Pomladi je tu zelo veliko narcis, tokrat opazujeva zelene travnike. Oblaki se na severu, prav tam čez Golico najbolj bohotijo in gostijo. Preprevati začnem Avsenikovo Golico, da bo bolj veselo in bolj na poskok. Strumno stopiva, bolj hitro in odločno. Radarska slika na Avstrijskem Koroškem kaže vijolično rdeče fleke in tudi strele so premaknjene že na 3 popoldan. Ne sme naju ujeti nevihta in dež, rečem. Po Stari rudni poti se spustiva do Jesenic in v lepem spominskem parku v mestu popijeva kavo in glodava piškote, ko zaveje zelo močan veter, zagrmi in prične deževati. Nevihta je tu. Železniška postaja je blizu, v baru počakava na vlak do Kranja. Tam se obe sestrini hišni mački v najbolj pravem pomenu besede, ne zmenita kaj dosti za naju, naju pa zato pogosti sestra z zelenjavno mineštro, ki sem ji jo posebej naročila. Po mnogih sendvičih s poti, se je ob deževnem popoldnevu še kako prilegla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar