Sobota, 5.7.
Hladno a kristalno jutro na Pokljuki obeta še kako lep dan. Pred nama je dolga pot. Preko pokljuških gozdov, šotnih polj in mlakuž se preko čudovitih zelenih planin spustiva do prvih bohinjskih vasi. Zelo lepi razgledi, čudovita pokrajina in urejena okolica na daleč in od blizu. Srečava dve gospe, ki prav tako hodita Julijanino pot in razložita, da potujeta z dvema avtomobiloma, vsakič enega pustita na začetku, drugega na koncu poti, pot prehodita in spet poskrbita, da se avtomobila premakneta na začetek in konec naslednje etape. Zanimivo in brihtno.
Malo se skupaj zgubljamo po travnikih, kjer GPS malo čudno kaže in ni prave markacije, potem pa skupaj doumimo kam naprej. Skoraj skupaj in istočasno se spet ujamemo na vrhu Vodnikovega razglednika kjer je čudovit razgled na Bohinjsko jezero in vse hribe in gore naokrog. Pot se kar vleče in tudi vroče je. Večkrat se ustaviva, narediva piknik, pa pavzo za kavo, iščeva senco pod krošnjami dreves. Na koncu nama skoraj zmanjka pijače in glej zlomka, še kako krvavo sladka in potrebna kokakola se mi skoraj zlije v sezut čevelj, ravno toliko je manjkalo,.. se je pa zato vsa stočila v zemljo in je ni ostalo niti za prst. Proti koncu etape, se po več kot dvajsetih kilometrih hoje in spusta v dolino razveseliva dejstva, da je najin hostel kar v Češnjici in ne v Stari Fužini kot sem prvotno mislila. V bližnjem baru naročiva kavo in nadomestno kokakolo, potem pa sledi blagodejen tuš in krajši počitek v hostlu. Prijazna lastnica nama posodi kolesa, s katerima se odpeljava kopat do jezera. Jezero je čudovito, pokrajina prav tako, gužve niti ni preveč. Potopim se v vodi jezera in odprem oči, ter vidim vse tiste zelene barve. Popolen mir in tišina. Iz globin jezera začutim ledeno vodo in z rokami zamahnem proti vrhu, kjer je ta tako prijetno topla. Spomnim se kriminalke in sveta pozimi tod okrog. Globine vode danes so enake barve kot v uvodni špici, pomislim. Popoldanski izlet s kolesi je še kako sproščujoča nagrada za naporen in res lep pohodniški dan. Etapa je zelo lepa in svet tod okrog je tako čudovit. Ob koncu dneva si privoščiva še večerjo v bližnji gostilni, ki ima čudovito verando, sicer pa postrežba šepa in je vse na zelo počasi. K sreči se nama ne mudi in imava čas. Debatirava o tem, da nama gre dobro na poti in da sva skoraj na koncu zastavljenega cilja, doseči Baško grapo pred Bohinjskim predorom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar