Sama to etapo poimenujem:
Julijana Nazaj v planinski raj
četrtek, 3o.7.
Zadnja etapa je domača pot, po sončni strani Soče, katere razglede poznam in so mi še kako domači. Najlepši je prav ta, ko se naprej od Tolmina odpre svet vse tja do roba Stola na Kobariško kotlino. Ta razgled je še kako lep, ko se vračam z dopusta, s potovanja, od nekod daleč.
Za zaključek sva izbrala čisto navaden dan med tednom, ko je imel avto dogovorjen servis v Tolminu. Logistično zelo ustrezno. Rezervne ključe smo mehaniku pustili že prejšni dan. Vstala sva ob 4h zjutraj, kot običajno vsakič skuhala kavo za termus, pripravila dva mala sendviča. Četrt čez peto sva izpred Avto servisa štartala na drugem koncu Tolmina in tako naredila še dobra dva kilometra več. Jutro je bilo zelo toplo in nisva si predstavljala, da bi bila na poti sredi vročih pasjih dni, ki so nam naklonejene v tem tednu.
Pot do vasi Gabrje pelje ob porečju Soče, od tam naprej do Kamnega pa po lokalni cesti, ki ji domačini rečemo - sončna stran. Srečala sva mnogo kolesarjev, ki zelo radi uporabljajo to pot, saj je druga na drugi strani reke preveč prometna. Pri Kamnem naju prvič obsije sonce, še bolj postane toplo, čeprav je ura šele devet. Od cerkvice Svetega Lovrenca je lep razgled daleč naokoli. Tam tudi vedno za trenutek postojim ob Gregorčičevem spomeniku, ko se mi prične porajati njegova poezija, od tiste "Krasna si bistra hči planin,.. do "Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!" Še tri kilometre hoda do Kobarida, ko prečiva naš domači Napoleonov most pri Soči in po dobrih treh urah sva doma. Na koncu poti. Ustaviva se pri starših, ki naju na klopci pred hišo pogostita s šilcem žganega, za srečen konec poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar