natančneje za naju - od Radovljice do Bleda z dodatkom za naprej - od Postaje Most na Soči do Tolmina.
Julijanina Blejska
sreda, 1.7.
Poslovim se od sestre in njenih mačk. Z vlakom se peljeva do Radovljice, kjer sva včeraj končala podaljšano etapo. Iz Radovljice se spustiva do reke Save, kjer pot vodi po stezah tik ob vodi. Na otočku na reki Savi opazim hipija z dolgimi lasmi, ki s sedeč s prekrižanimi nogami meditira. Zraven njega čisto mirno enako tako dela njegov pes. Ne premakneta se.
Pot kasneje vodi preko travnikov do mondenega kampa Šobec. O, Kamp Šobec pa pomnim od rane mladosti - iz igre moje mladosti - Monopoly - in čisto upravičeno je ta kamp tam, tako popolen, moderen, kar luksuzen, vse štima. Ustavi naju celo redar - varnostnik kampa, ki previri od kod sva se vzela. Ko mu poveva, da hodiva po poti Julijana in gre pot čisto skozi cel kamp,.. nama prijazno zaželi srečno pot in "vse je uredu".
Ob Savi, tik pred mostičkom ob robu kampa opazujeva grupe mladih raftarjev, ki kričijo preko brzic. Tam imava prvi mali piknik na poti. Preko mostička spet ugledava najino zalezujočo pohodnico, mlado Nemko, ki sva jo prvič srečala že naprej od Koranjske gore in na včerajšni etapi pod Svetim Petrom. Tokrat naju je prehitela in krenila naprej. Glede na to, da zaradi zelo slabe vremenske napovedi in napovedanih obilnih padavin za dva dni pavzirava najino popotovanje, se ne bomo več srečali. Prispeva na Bled, kjer si zraven Ledene dvorane privoščiva zelo dobro ohlajeno in res dobro blejsko kremšnito. Opazujeva množico otrok, drsalcev, ki jih gosti veliki slovenski hokejist Anže Kopitar. Odrineva naprej, ves čas ob jezeru in naprej vse tja do Zake, kjer si v senci dreves pogrneva palerine in na dnu ruksaka poiščeva kopalke. Čas je za skok v vodo. Kako prija in kako nenavadno topla voda je, tam okrog 22 do 23 stopinj ima. Osveživa se, pomalicava in popijeva ostanek kave, ki nama jo je v termusu pripravila sestrica. Ko se bliža ura prihoda vlaka za soško dolino, stopiva v breg, do postaje Bled-Jezero, kjer naletiva na najin smerokaz, ki naju bo na novo pot pospremil čez dva dni.
Že med vožnjo z vlakom preveriva vremensko sliko, ki ostaja stabilna in varna še cel popoldan. Odločiva se, da ta dan narediva še najkrajšo etapo na Julijanini poti od Mosta na Soči do Tolmina. Ravno ko dospeva na cilj v Tolmin, prične deževati. Tolminska etapa ima v celotni etapi številko 11, zato jo bom na blogerski stenčas dodala takrat, ko pride na vrsto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar