in še naprej do Radovljice.
sama to etapo poimenujem:
Julijanin Sveti Petertorek, 3o.6.
Iz Kranja se zjutraj z vlakom zapeljeva na najino izhodišče, včerajšni cilj - Jesenice. Takoj iz mesta pot vodi po sprehajalni poti v mestu ob Slovenskem Javorniku. Prečkava reko Savo in nadaljujeva do vasice Lipce, kjer se pod mogočno lipo pasejo tipične slovenske živali, krave. Kako lepo jih je videti prav tukaj v Lipcah in to pod slovensko lipo! Nadaljujeva pot po lokalnih cestah tam okrog. Robutava gorenjske češnje, ki so zelo dobre. Jez pri hidroelektrarni Moste je mogočen, prav tako viadukt Hrušica v daljavi. Hodiva skozi mnoge vasi pod Karavanškim Stolom, ki je zelo poznan po slovenskih čebelarjih.
Tokrat imava s seboj le en ruksak, drugega sva pustila pri sestri v Kranju, kamor se vračava isti dan. Zmenila sva se tako - da ruksak cel čas nosi moj Dragi, jaz pa ga nosim le v hrib, na Svetega Petra, kamor vodijo danes edini tokratni višinci. Zmenjeno!
Po poti opazujem arhitekturo hiš, vse slovensko gorenjske srčke in tipične lesene gorenjske ganke- balkone. Ganljivi so spomeniki padlim borcem, katere pokol obeležujejo prav v teh dneh. Spokojno hodiva mimo vse vrste njih, odetih z rdečim nageljnom.
Prehodiva vse vasi okrog Žirovnice. Pot se premakne na pobočje planin, od katerih višje je vedno lepši razgled na Gorenjsko. Vidi se vse tja do Blejskega jezera. Pot se začne kmalu strmo vzpenjati in ja, že na planini sem si oprtala ruksak na rame, Uf, kakšna pokora je bila to! Pot do Sankaške koče je res hudo hudo strma in ta dan sva pustila doma pri sestri tudi palice, ki meni še kako pomagajo pri hoji v hrib in navzdol. Ocenila sva, da jih na glavnini današnjih ravninskih delov pač ne bova rabila. Pravo romanje na tega Svetega Petra je bilo to! Dragemu možku se celo malo zasmilim, a kar sva se zmenila, sva se zmenila. Res prisopiham do vrha, štejem korake, tudi pomolim, samo da pomaga. Poplačana sva še z lepšim razgledom daleč naokrog. Razgled od Sankaške koče je res čudovit, vreden vsega napora. Do Svetega Petra je od Sankaške koče le še streljaj, razgled se odpre na drugo stran, na Begunje, vse tja do Kranja. Prelepo!
Strmo se spustiva do Begunj, previdno hodiva, ker nimava palic, Dragi prevzame nahrbtnik. Begunje so zgodovinsko zaznamovano mesto, sicer pa najbolj poznano po Slavku Avseniku, seveda. Prav na pokopališču si natočiva vode, kjer opaziva tudi grob velikega umetnika in glasbenika. Julijanina Etapa št. 3, se tod uradno zaključi. Midva ta pohodniški dan podaljšava do Radovljice, saj morava doseči železniško postajo, da prideva nazaj v Kranj.
Pot od Begunj do Radovljice je ravninska, zelo lepa, lahko bi rekla tako malo tipično gorenjska, s polji in kapelicami ob poti. Uživala sva in bila navdušena nad pohodniškim dnevom, od katerega sprva nisva kaj dosti pričakovala. Dan je bil po včerajšni nevihti svež in pokrajina je bila čista. Noge sploh ne bolijo več, moževo koleno sanirano v lanskem septembru je več kot dobro na poti. Zadovoljna sva. Sprehodiva se po Radovljici in si privoščiva veliko pivo in obilen večerni obrok.
o joj, noro, kaj sta vse prehodila. ampak na Petra grem pa jaz tut rada.
OdgovoriIzbriši