Za naju dva, na zadnjo julijsko nedeljo tokrat "dve v enem", dupla etapa Baške grape skupaj z naslednjo do Mosta na Soči. Najin rekord Julijane v dnevnih kilometrih, višincih gor in dol, števcu prehojenih korakov. Celodneva etapa, skupaj s počitki, pikniki, tudi krajšim dremežem na poti je trajala 12 ur.
sama to etapo poimenujem:
Julijana Na svoji zemlji
Julij in Julijanina pot se bliža koncu. Prihajava počasi nazaj domov in glavno Baško etapo zato lahko poimenujem kar filmsko - "Na svoji zemlji". Vasi Koritnica in Grahovo sta namreč prizorišči prvega celovečernega filma Na svoji zemlji. Po delu poti vodi tudi tematsko povezana pot, ki nas spominja na film in razgled in uvod v filmu »Stane, lej jo, našo Grapo,« dahne partizan Sova.
Prvotno sva nameravala na etapo na dan sobote, vendar je oranžno rdeči meteo alarm na dan petka uresničil napoved, ko je padlo veliko dežja. Počakala sva, da se svet vsaj malo ocedi in predahne. Nedelja je bila tako ravno pravšnja za veliki podvig, dve etapi v enem dnevu. Vreme je bilo delno oblačno, ravno pravšnje za pohodništvo, ko je tudi pozni popoldan obetal stabilnost.
Preko hude strmine Trtnika nad Podbrdom se spustiva med čarobne gorske vasi nad Baško Grapo. Srečava kar precej pohodnikov, katerih cilj je osvojitev Črne prsti. Preideva skozi vasico Stržišče, kjer zgodaj dopoldan prepevajo mladi v bližnjem župnišču. Nad vasmi Kal, Stržišče sva še posebej pozorna. Sodelavka, ki ima korenine odtod vedno pravi, da je tirolske krvi, saj so te vasi naselili Nemci, od tod tudi imena tod okrog, Rut, Grant, tudi Nemški rovt na bohinjski strani. Kapelice na poti so res videti drugačne, štirikapne, takšne malo avstrijske.
Pot je lepa, svetla in polna grap. Grape so vse povsod, ob Koritnici, ob mnogih drugih vodah, ki se iztekajo v osrednjo Baško grapo. Prispeva do Grahovega, pot vodi ob koncu etape ob Bači, kjer slediva tablam, ki vodijo skozi epizode omenjenega prvega slovenskega filma. Pot nama gre dobro od nog, odločiva se, da uresničiva plan A in greva naprej, do Mosta na Soči, železniške postaje, kjer sva pustila avto. Ker sem vstala že ob pol petih zjutraj, postajam popoldansko zaspana in na bližnji klopci čisto zares zaspim. Rabim četrt ure spanca. Spet sem tako bila taprava, kot nova. Pot nadaljujeva, dan je lep.
(se nadaljuje)
Z vama sem prepešačila do Grape. :-) Lepo si napisala. Čakam še zaključek. Škoda, da ob poti ni zavetišč, da bi jo človek prehodil brez logističnih težav v enem kosu, ne pa etapo po etapo. Tisti del čez Italijo pa je depresiven tudi na motorju. :-) Sicer pa doma navijam vsaj za delček Juliane v sredini avgusta. Prej pa ne bo dopusta. :-)
OdgovoriIzbriši