sama to etapo poimenujem:
Strme soteske Julijane
petek, 26.6.2o2o
Sedaj gre še bolj zares. Tudi zato ker je pred nama etapa z velikim vzponom na naši, primorski strani Julijane in zato ker se ne vračava več spat domov.
Oče naju z avtomobilom potegne do parkirišča pred Logom pod Mangrtom, kjer sva prejšni dan obstala v nalivu. Jutro je sveže, vlažno a obeta se varen dan za na pot, kar se tiče vremenskih neprilik. Ob reki Koritnici prispeva do Loga pod Mangartom. To je ena moja najlepših vasi mojega otroštva. Spomnim se reklame Slovenija moja dežela, ki je sicer posneta v Logarski dolini. Takrat sem sama pri sebi vedno rekla, da je ozka dolina Loga pod Mangrtom lepša, najlepša. Vasico je l. 2ooo hudo prizadel plaz, ki se je po tritedenskem deževju utekočinil in kot murasti tok prihrumel izpod planin pod Mangrtom. Spomnim se tega dogodka. Dolina je od takrat spremenjena, plaz je presekal predilsko cesto, tudi reka teče drugače in plaz je naredil še eno sotesko ob poti čez prelaz Predil. To je naš domač prelaz, preko katerega hodimo pozimi smučat na Trbiž ali Mokrine,Tromejo, Osojščico.
Takoj za mostom na koncu vasi, pot zavije strmo v gozd. Pri hoji vedno uporabljava palice in na hrbtu imava tokrat vsak svoj ruksak, saj potrebujeva več opreme za večdnevno pot. Čisto nekje blizu slišiva lajanje divjadi, najbž so to jeleni. Malo me postane strah. Kmalu pojenja in vse je uredu. Hlad gozda prijetno dene a pot je strma in zahteva dobršno mero previdnosti. Ponekod je varovana z zajlami in teh se sama vedno še kako rada oklenem. Kratek predah narediva na lepem razgledu na vas Strmec. Spustiva se globoko v dno soteske, kjer zagledava dva slapa - kličeta se Zaročenca. Tam nekje ob tistem potoku se Dragi med kamni zatakne in s celotnim čevljem zaplava v vodi. Preobuje si nogavice in k sreči se hitro sušeči material čevlja hitro suši, da pri hoji nima večjih težav. Pot se potem spet strmo dvigne. V breg so postavljene lesene stopničke, ki ponekod zahtevajo posebej velike raztežaje. Nad nama je most čez grapo in sotesko, ki je na novo zgrajen in od koder se gorska cesta povleče naprej visoko do Mangartskega sedla. Kar pošteno sva že utrujena in potrebuje malico. Na mali jasi, v senci gozda, tik pod vrhom najine najvišje točko na prelazu Predil imava najin pikinik. Sendvič, pijača in kava.
Tik pred gorskim ciljem se malo zgubiva na pašniku ovac a najdeva cesto in mejni prehod na vrhu. Po asfaltni cesti greva do tretjega ovinka, ko kreneva desno po stezi, ki naju pripelje direktno v Rajbelj. Še prej seveda poslikava Rajbeljsko jezero, ki je vedno, v vseh letnih časih tako čudovito. Prispeva v Rajbelj. Temu kraju sem vedno rekla mesto duhov. Tudi tokrat ni bilo kaj dosti drugače. Nikjer žive duše. A glej, najdeva odprt kafič, kjer si privoščiva pravi italijanski kapučino in rogljiček, ki pa ni bil kaj prida. Mimo nekdanjega rudnika stopiva skozi vas in nadaljujeva pot po cesti naprej v Trbiž. Pot vodi naprej po asfaltu! To je nekaj najujšega, kar se lahko zgodi nogam za nič kaj udoben korak. Utrujena sem že in predlagam, da narediva en čisto pravi popoldanski počitek. Zaideva izven ceste na travnik pod eno veliko smreko. Tam prav zares zaspiva, vsak na svoji palerini, ki jo raztegneva pod seboj. Popijeva ostanek kave iz termusa. Vedno morajo biti zraven kave tudi piškoti in na poti so to običajno Jaffa piškoti. Popijeva še kokakolo, saj je to najina rešitev za trenutke, ko se boriva z večjo utrujenostjo. Nimate pojma kako to pomaga! Po asfaltni cesti, ob dokaj gostem prometu se še dobro uro boriva, da zagledava Trbiž. Preobujem se v teva sandale, ki osvobodijo moje že rahlo otekle noge. Dobro jim dene in vse je uredu. Samo da ni žuljev. Imava še veliko časa, da si privoščiva najboljšo italijansko pico in
najboljše pivo v mestu. Naročiva še enega in kar fino se mi že vrti svet
naokrog. Ko sem se vzpenjala po strmih soteskah nisem imela težav z
vrtoglavico, pa vendar sem raje gledala le naprej in nič v globino.
Proti večeru sva dogovorjena, da naju pride v Trbiž iskat sestrična oz. njen mož. Družina naju gosti na avstrijskem koroškem, v vasi na drugi strani karavanaškega predora. Sestrična naredi pravo malo žurko in spet se mi vrti,...zato pa prijetno in hitro zaspim.
Čestitke. Ta del ni tako pompozno lep, je pa naporen. Poznam, večkrat sem bila tu, z avtom :)
OdgovoriIzbriši