nedelja, 28.6.
Etapa ni preveč dolga. Ob ranem jutru je bila ob ranem jutru tako zelo čarobna. Vodi ob reki, Savi Dolinki, po gozdičkih, lepih mehkih poteh.
V drugem delu se strmo vzpne do vasice Srednji vrh, kjer bom za vedno pomnila čudovit razgled na Martujkovo skupino gorskih sten. Tam srečava samotno pohodnico, mlado tuje dekle. Z velikim ruksakom sama potuje. Večkrat se prehitimo, pozdravimo in si pomahamo. Jutro se bistri v sončen dan. Utrujenost prejšnega kriznega dne je minila in dobro sem se počutila na poti. Iz Srednjega vrha strmo sestopiva do Gozda Martuljka, kjer opazujeva vse sorte vikendov in vil v tem gornjem gorenjskem koncu domovine. Občudujem spet eno od gorenjskih kapelic, ki so drugačne od naših in tako lepo poslikane. Imajo tipične gorenjske kape, vedno pokrite z lesenimi skodlami.
V tretjem delu se pot še kar naprej nadaljuje po kolesarski poti, noge postanejo težke in stopala pečejo. Kolesarjev je bilo resda manj, a kaj ko je asfalt tisti, ki pije kri. Železniški mostički, po kateri teče kolesarska pot, mnogokrat prečijo reko Savo, katere rojstni kraj sva včeraj doživela v bajerjih Zelencev. Čudež narave, življenja reke, ki jo spravi v tek, ji da moč in veličino.
Tik pred Mojstrano noge ohladiva v mrzli reki in imava na malem otočku najino popoldansko kavo in piškote. Prispeva v ljubki hostel sredi vasi, v čarobno pravljično majhno hiško, v najino Vilo Škrlatico. Zvečer v prijetnem dnevnem prostoru hostla klepetam še z dvema starejšima gospema, pohodnicama, ki ju jutri čaka zadnja etapa Julijanine poti, ki sta jo na koncu malo prekrojili po svoje. Iz Mojstrane bosta preko Radovne krenili direktno do Bleda. Naju pa čaka ovinek v Karavanški konec njene začrtane poti.
Lepo lepo se to bere. In skoraj mim naše hiše sta šla :) ko bi prej to vedl, ane.
OdgovoriIzbrišiHej,pobrala sem vse zemljevide na vašem koncu in polno je še za videt in prehodit! Pridem!
OdgovoriIzbriši