Hiške in cerkev ob morju

Betina ima ljubka okna in line v obliki srčkov. Prav takšne vzorčke tudi sama rada čičkam,... ko nikoli ne dvigem svinčnika od papirja,...neskončni srčki v obeh smereh.
Betina ima ozke ulice in nad njimi modra polkna,
modre vhode v kamnita pročelja.
Do cerkve vodi strmo stopnišče
in od tam je lep razgled na morje, na drugo stran, na celino.
Vsako jutro ob šestih v zvoniku zvoni. Zelo naglas. Ponoči pa zamolko bije in šteje čas vsake pol ure. 
Tam nekje zraven muzeja ladjic se rdeče vrtnice ob zelenomodrem portalu vklanjajo poletni vročini.
Ob večerih se hladimo na najvišji verandi male kamnite hiške kjer vedno piha, kjer lastovke letijo nizko nad našimi glavami in kjer vsak večer pijemo vino, ki ga izbereta mama in oče, ki sta letos z nami na dopustu. Zjutraj tam zgoraj popijem prvo kavo pred zajtrkom.
Tamali riše ladje na morju in oblake na nebu in druge slike svojih stripovskih stvorov.
Morje je blizu. 3o korakov preštejem, kar je manj kot število stopnic do vrha verande na strehi.
Hiške v Betini so že od nekdaj grajene tik ob morju. Tam me Dragi postreže s kavo in nekaj piškotov domačica, ki ob morju nikoliko ne smejo manjkati. Končujem z branjem druge knjige.
Nono se hladi v toplem morju. Nikoli ne zmoči las. Tamali skače v vodo in iz dna morja pobira vse sorte reči - pedala od kolesa, osovine in kose gradbenega odpada. Potem se s tatkotom usedeta ob morje. Poslušam njuno modrovanje,  kaj je še vse na dnu in od kdaj je že tam.