Spomini vedno stremijo k temu, da ostanejo v naših srcih le tisti najlepši, pomembni, ganljivi in srečni. Baje se človekov spomin loči od strojnega prav po tem. Zna luščiti pomembno od nepomembnega, enako tudi slabe reči obrambno umakne, odstrani in se jim izogne, preskoči.
Mineva čas prelepe jeseni, nje dogodke podajam v spominsko knjigo tega časa.
Spomnim se sprehoda na Mengore pri Tolminu, bilo je nenavadno oblačno ta dan do poznega popoldneva, kapelice ob poti so čudovito poslikane v mozaiku.
Ne bom pozabila na srečanja s sestro, bratom, sestričnami in bratranci in vse popito pivo, ducat nas je bilo, to je uganila tetka na whatsupu.
Pomnila bom petkovega pobega iz službe po malici - na pohod ob Soči - bilo je poti ravno do konca šihta, da je sodelavka prišla ob času domov. Pobeg bova zagotovo še ponovili.
Spomin se tiste nedelje hladne in deževne Savinjske doline, kjer smo se srečali z voditelji Jamboreeja 2023, ki bo življenski dogodek za našega fanta. Seveda niso manjkali krofi iz Trojan, nakupili smo jih še za fantove cimre v dijaškem domu.
V zadnjem tednu sem šla kar dvakrat čez Vršič. Mama je končno dočakala poseg na kolenu v jeseniški bolnišnici. Lačno in žejno, tešč in čakajoč na pozen popoldanski poseg smo jo zapeljali še do Zelencev. Prvič je bila tam. Vršaci so bili ob zgodnjem dopoldnevu še v oblakih. Vršič je bil čudovit, takrat le z nekaj par avtomobili gor in dol. Macesni so bili nepozabno lepi, zlati.
V Ljubljani mi je vedno prijetno. To mesto mi je vedno močno ljubo. Rada se sprehodim po centru. Prvič sem obiskala obnovljeno Cukrarno. Mogočna in povedno lepa. Moderna, v pomenu zgodovinskega pomena besede naših največjih modernistov.
Sprehodi ob Soči so v teh časih za domačine drugačni. Radi zavijemo mimo gradbišča in preverimo kako napreduje gradnja ceste proti Bovcu, visoko in strmo nad Sočo. Obvoz je po spodnji cesti, tik ob vodi. Mnogo turistov in obiskovalcev se v teh dneh zgublja in išče pravi smerokaz skozi Log, mimo pokopališča po ovinkih do semaforja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar