Spomini ostajajo. Listam med fotografijami iz telefona. Zagledam njene nogavice v teniskah, ko je bilo že ob desetih zjutraj tik pod trideset stopinj in se je nona oh in sploh na veliko zgražala, da zakaj ima telovadne copate in dolgo flanelasto srajco sredi najbolj vročega poletja.
Spomnim se popolno mirnega in toplega morja na Cresu. Še nikoli ni bilo morje na Cresu tako zelo toplo. Spomnim se ribiške fešte in odličnih rib za katere smo pokorno in mirno čakali v dolgi vrsti. V začetku avgusta smo se skupinice staršev, mladih parčkov in pubertetniške mladine na našem otoku izmenjevale na vsake tri do štiri dni.
Z mamo sva hčero s prijateljico peljali do mesta Cres, na katamaran do Reke. Tamala je dala navodilo, da lahko spijeva kavo na pomolu, da se lahko tudi sprehodiva tak okrog in počakava katamaran,...če že morava,.. da se pa morava delat in sprenevedat, da se med sabo ne poznamo,.. da smo tam vsak zase, posebej :)
Potem ko sem jo od daleč še poslikala in me je zagledala, se je postavila v svojo pozo, glavo v luft iz nje pa zaveje tisti globoko frekfenčni zvok iz dna duše... "ma mamaaaaa, ne, no..." :)
Njeno značilno udrihanje, ko sklene glavo v zrak, na pol zatuli in zajoče, se je zgodil tudi včeraj, na zadnji počitniški dan, ko se ji res še ni ljubilo v šolo, v Ljubljano,... ko je začela na veliko razlagat in pojokavat, da se je ravno lepo navadila biti doma, ko je bil ves life tako miren in lep...
Ni komentarjev:
Objavite komentar