Nepozabni umetnik

Danes je odšel.  Tokrat čisto zares. Tja gor, k Feotu.

Marko Brecelj (1951-2022)

Marko Brecelj - Alojz Valček

Njegova glasba ostaja z nami. Njegovi umetniški performans v našem kulturnem domu bo ostal nepozaben, prav tako njegov osel in zgodba o tistih koprskih zvonovih, ki so mu butali po glavi. 

Spomnim se njegove poezije, pesmi Nebitnica, ki jo je ob odprtem grobu prebral ob zadnjem slovesu svojemu prijatelju, našemu domačinu, Feotu. To je tisti, ki mu na nagrobniku na našem pokopališču piše "Najlepša jutra so zjutraj". Danes sta tam gor gotovo vesela drug drugega.

"Umetnik provokacij, ki je umetnost živel.",  je nocoj o njem povedal Andrej Karoly in poskrbel, da sem ponovno slišala njegovo poezijo. Večkrat sem si jo počasi prevrtela in jo izpisala tu spodaj. 

Nebitnica (Marko Brecelj)

Pospravil nas bo bog,

življenje naokrog,

življenje bo končano,

odšli bomo v neznano

Odšli bomo v nič

k očetom in  k dedom,

tja kjer nihče ne čaka

tja kjer se ne mudi

tam ni luči, ni teme, vročine, niti mraza,

tam kjer  nihče ne čaka, ni zmage, ni poraza.

 

tam kjer se ne mudi

nikoli je za zmeraj,

pojutrišnjem je mimo, zgodil pa se bo včeraj.