Adijo leto!

Odhaja leto. Leto v numerično simpatično lušnih številkah, ki pa si ga ne bomo zapomnili kot ravno tako.

Zapomnila si ga bom po letu vojne. Pomnila bom, da je bilo to 24. februarja - ko sem šla smučat na Kanin in po spletu naključij do zgodnjega dopoldneva nisem pregledala spletnih novic in sem ob pitju čaja kar potiho naglas zaklela, "omg, ta tip je res en norc". Korona je prešla in osvobodili smo se v političnem in prenesenem pomenu. Pomlad leta dvaindvajset je bila tako burna in vesela. Poletje prevroče, utrujajoče, morje še vedno glavni smisel tega letnega časa. Jesen je bila v znamenju velike spremembe v domačem okolju, ko so vsi tri otroci šli od hiše in sva čez teden ostajala sama, s tremi mačkami. Vmes je prišla draginja, katere besedo lahko izgovorim točno in natančno tako kot naš novi primorski premier. Ne vem, ali sem lahko ponosna na to, ampak okej...(včeraj sem na petkov kupon kupila paket mleka in se na koncu s prodajalko malo grdo pogledala, da mi ni računala popusta, pa mi ga je, le alpsko mleko stane že skoraj 1.7 Eura...) 

Do zime in praznikov sem odštevala čas, ko smo se za Božič ponovno zbrali. Pred tem je stopil v veljavo tisti nebodigatreba zakon -  ko je najmanj treba, da se kaj zgodi: ravno za prihod hčere iz Lizbone, je korono staknil glava družine. Ni mu bilo prav nič hudega kot smrkanje in poležavanje, pa vendar sva se za zaščito vseh praznovanj izloirala in tako napotila hčer direktno v Ljubljano. Za Božič je bilo vse uredu, vsi smo bili skupaj, ob ognju in s tremi mačkami, ki jim tudi topla zima ne pride do živega, da bi zato kaj manj jedli in se morda kaj več gibali. Spekla sem potico, baklave, čokoladne ježke, ki si jih je zaželela slavljenka in torto po novem receptu. Ko je šlo vse praznovanje že skoraj mimo, sem zbolela. Čez noč, na hitro. Bruhanje in vročina - 24 ur, potem je prešlo. Dan prej sva šla na sprehod do slapa Kozjak in res sem bila tako močno žejna, da sem morala popiti dva požirka vode iz potoka in vem, da sem takrat pomislila - "upam, da me kaj ne zašraufa". Mogoče je bilo prav to vzrok, kaj pa vem...noben drugemu ni bilo nič.

Ob koncu leta je vse uredu. Konec dober, vse dobro. Otroci so na svojih lokacijah, ena nazaj na Portugalskem, druga na Hrvaškem v jacuzziju z ducat sošolci in prijatelji, tretji s prijateljicami in prijatelji. 

Čas gre svojo pot. Je neodvisna spremenljivka, ki stoji sama zase in se ne spreminja zaradi ostalih vplivov. Jutri ga presekamo, izbrišemo, obrnemo,... v novo leto!

SREČNO!

Čas je - Avtomobili