Po dolgem času smo vsi skupaj ponovno doma. Zbrani, da nas je poln kavč in fotelj, noge pa obešamo naokrog drug drugemu v naročje. Maček nas opazuje in izbira le h komu bi prišel, kdo bi bil najboljši za njegovo čohanje v naročju. Ja, takšna je njegova navada. Navadno sva midva dovolj dobra prijatelja, a tokrat si ga je seveda prisvojila Tamala.
Konec tedna sem spekla potico, tisti dan sem prej prišla iz službe, saj sem bila s potico v delu od treh do desetih zvečer. Za zvijanje sem na pomoč poklicala mamo, to je moja šibka točka. Uspela je, dobra in lepa.
Letošnje pirhe sem barvala v gostem domačem refošku iz slovenske Istre. Lepo so se pobarvali, postali so indigo črne barve. Tradicionalno smo šli na kosilo k mami, kjer smo kot vsako leto jedli praznično - goveja juha z domačimi rezanci, kislo zelje, šunka in kobariški štruklji. Bila nas je velikanska polna miza, saj je bila na obisku še bratova družina, otroci pa sploh niso več majhni in pojejo seveda normalno odraslo porcijo.
Pred kosilom je oče z bratom odšel na sprehod in ogled ob Soči. Čakali smo jih s kosilom, vrnili so se navdušeni. Oče pravi, da je v teh dneh reka najlepša, najbolj čudovita od vseh dni v letu. Narava ravno začne brsteti, voda letos še ni dobila pravega obilnega deževja, da bi se popackala in razbarvala.
Punci sta po več kot štirinajstih dnevih ponovno doma. Pravita, da kar naprej jemo. Pripravila sem sladice, rulade, narezke, solate in nabavila njim najljubče reči, kot so kajmak in okrogle mozarelce z drobnimi paradižniki. Jaz sem zmagala v svojem veganskem postu - od pepelnice do velike noči - in si danes privoščila prvi kozarec najboljšega refoška. Aleluja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar