Januarski čas se izteka. Zbliskal se je skozi kratke, mnogokrat surove dneve. Med njimi so bili tudi sončni, smučarski. Na plaži na Kaninu sem tisto sončno nedeljo, ko je višave ponovno ogreval toplejši zrak pozabila na realnost tega časa. Domačini smo se ponovno podružili, smejali, nazdravljali. Ni bilo mask in ležalniki niso bili v distančnih relacijah. Sine je našel prijateljici, tako sem smučala sama. Meditativna smuka.
Za službenim laptopom za mizo vedno čumi maček, nikoli se ne gane drugam, če sem jaz tam za mizo, v službi v svoji pisarni. Vedno me zaspano gleda in več ali manj stalno zeha. Dostikrat se gledava direktno v oči.
Tamali je prestal svojo prvo karanteno, potem ko se je dobro uro naprej in enako nazaj vozil v avtu s tekaško ekipo. En tekač je bil potem naslednje jutro z dvema črticama. Danes sem ga spustila. Okej, uredu, konc, voljno.
Dragi je posekal svojo staro jablano. Mačka ravno takrat nikakor ni hotela dol.
Ena punca prevaja in bere, druga se cele dneve uči. Lepe skice riše - ožilja, celic in organov. Hodi po hiši in na glas govori malo v latinščini in doktorskih izrazih, ki jih težko ponovim. Ne smem jo motiti.
Čas nas zaznamuje. Tatuje žge na našo kožo, piercinge v ušesa, ob ustnice in jezike. Ne maramo več poslušati, ni več poljubov po dolgem in čez in bolje je biti tiho. V glavi nam kljuva zadana rana tega časa.
Likam hčerin kapucar, na katerega je izvezla svojo sliko takega človeka. Zgleda kot bi bil iz tega časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar