Silvesterska smuka in ....Naj gre v novo leto!

S sinom sva jo mahnila na Kanin. Nenavaden dan z izrazito inverzijo v višavah. V dolini je kazalo minus dve stopinji, zgoraj so žičničarji povedali, da je bilo ob šestih zjutraj +7. Čez dan se je temperatura povzepla tja do 10 stopinj, zapihalo je malo vetra, da ni bilo čisto preč. No, sonce vseeno nima takšne moči sevanja kot spomladansko, pa vendar - toplo je bilo. Dolina je bila skoraj do poldneva v oblakih, prav tako morje v daljavi.

Smučarjev in turistov je bilo ravno prav, večina jih je kmalu po enajstih poležavala na plaži, kot se reče punktu ob baru na smučišču. Ooo, tudi midva. 

 

Bil je to nenavaden silvestrski dan, ki naju je popoldan polegel v krepčilni popoldanski spanec za dočakat najdaljšo noč v letu. Fant pričakuje nekaj prijateljev, ki se bodo do polnoči igrali družabne igre, punci bosta šli po svoje. Čaka nas miren silvestrski večer, s podaljšano večerjo in daljšim poležavanjem na kavču ob glasbi, televiziji in kozarcu vina.

Dragi vsi blogerski prijatelji, VSE DOBRO NAJ BO! Leto, ki mineva na koncu koncev sploh ni bilo tako slabo, bili smo na morju, na potovanju in smučanju v tujini. Ne bomo se pritoževali, pa vendar vsi skupaj imamo samo eno veliko željo,... saj veste,..."samo da bo enkrat tega konc."

Naj gre v novo leto!

Vse lepo vsem,...Vse lepo za vse...Vse lepo naj gre
Naj gre v novo leto,...Naj konča in vse na novo se začne,...Naj gre v novo leto!

 

Hamo & Tribute 2 Love - Vse lepo za vse

Avtor besedila skladbe: Matevž Šalehar

Družabna igra brez zmagovalca

Igramo se novo družabno igro. V njej ni zmagovalca. Zmagamo vsi skupaj ali nobeden.  Med seboj sodelujemo, se posvetujemo, predvidevamo in skupaj načrtujemo. Napeta igra, ki je na trgu že od leta 2013. Igro lahko izgubiš na tri načine, zmagaš le z izpolnitvijo edinega cilja. Ne predstavljam si, da bi se v igri preizkusila pred to našo nesrečno resnično pandemijo, saj bi mi bilo vse skupaj popolnoma tuje in neznano. Tako pa nam je danes vse logično, domače in že poznano  -  od karanten, izbruhov, klostrov, medicinskega osebja, strategije, pomembnosti cepiva.

enajsti Božič

Prelistujem vse blogerske božične objave od prve leta leta 2011, ko je Tamala par dni za tem praznovala svoj deseti rojstni dan, do lanske božične objave koronskega leta 2020, ko za Božič zaradi pandemije ni bilo niti polnočnice.  

Punci sta prišli domov pozno popoldan, v začetek svetega večera, ko smo skupaj sestavili smrekico in skupaj poslušali čudovit  glasbeni izbor pesmi na Valu 202. Pred tem sta seveda s vso ljubeznijo počohali vse mačke, ki jih pogrešata bolj kot starše, pravita ;)  Pozimi se mačkarija seveda zadržuje v hiši in požrejo nadpovrečno količino hrane. Spomnim se, kako je bila Dosika koščeno suha v začetku poletja, ko sem res mislila, da je kaj bolna ali da je požrla zastrupljeno miš.  Leto 2021 si bomo zapomnili tudi po velikanskem zarodu miši, kar je dalo mačkam dela in skrbi,.. no enim bolj drugim manj. 

Če vprašam mojo mularijo, kaj jim pomeni  in božični praznik in družina bodo kmalu na zelo zelo visokem mestu tudi naše mačke. Kar tri jih imamo sedaj pri hiši. Najsterejšega in največjega oranžnega ginger Karla, Dosado, siroto,  smo vzeli pod streho iz milosti. Patri rečem Ljubljančanka. Ta je prišla najprej v stanovanje v Ljubljani sredi najhujše lanske koronske krize... ker sicer punci ne bi preživeli tega časa, pravita.  Na dopustu pri nas se je potem dvakrat izgubila, na koncu pa ostala seveda tu. Svoboda je neprecenljiva in tako je zelo vzljubila skoke iz balkona. 

Ob pripravah na božično praznovanje se je kmalu na praznični mizi znašel tudi najstarejši mačkon, ki vedno terja veliko pozornosti od vseh nas za razliko od punc-mačk, ki sta bolj prilagodljivi. Vedno želi biti v naši neposredni bližini, da smo skupaj in da je on glavna pozornost. Kmalu je sledila kregarija,... da zakaj sem tako grda, da ga ne pustim med nami, da je Božič in da to pomeni družino in da družina so tudi naše ljube živalce. Maček je po glasnejših tonih potem sam od sebe skočil na svojo blazino na stol, ki je rezerviran zanj. 

Bil je lep, miren in spokojen božični dan. Popoldan sem po kozarcu vina zaspala na kavču. K sreči se mi zanke s pletilk niso snele, ker brioš vzorček je res tako zelo težko popravljati. 

Dopustniški smučarski dnevi

Prvotno je bilo načrtovano, da bomo smučali že na začetku decembra, a smo zaradi avstrijskega lockdowna termin prestavili. Tri polni smučarski dnevi brez oblačka na nebu, s prvim in petim dnevom za prihod in odhod so nas dodobra odklopili od običajnega vsakdana. Smuka je bila v času temperaturne inverzije fantastična. Proge so bile vzorno urejene, brez gneče in bolj ali manj prazne, smuka po naravnem snegu pa je seveda vredne desetke. Osojščica je prijetno smučišče nedaleč odtod, s čudovitimi razgledi na vse gore naokrog. Zadnji dan je zavel mrzel veter in prinesel nižje temperature tudi v višave. To je bil pravi zimski dan, uradni dan zime na zimski sončev obrat. Takrat zemeljski pol doseže svoj največji naklon stran od sonca. 

 

Smučarska uvertura

Današnje jutro je bilo jasno že navsezgodaj. Brez kakšne megle, brez oblačka.  Gore so sijale v snežni opravi in na tako  mamljiv sončen nas je premamilo, da gremo smučat. Pot do Trbiža je bila čudovita, smreke so še vedno močno zasnežene, veter se še ni zapodil, da bi jim pokazal svojo moč. Trbiž ima veliko snega in smučati po naravnem snegu je super. Bila je to čudovita smučarska otvoritev.

 

na današnji dan je pričelo snežiti

Ob obletnici smrti Johna Lennona, na Marijin praznik v decembru, na tetin rojstni dan, na dan drugega leta korone v decembru  je začelo močno snežiti. Mačke ležijo po hiši in občasno uporabljajo svoj hišni wc v dolgem hodniku pred garažo. Ne marajo ven. Sine je močno prehlajen in Dragi je končno ven iz šfohosti po tretji dozi. Hčera se je vrnila iz Toplic, kjer so se srečale s prijateljicami iz srednje šole.  Razlaga mi, kako v Študentu koristi pralnico sredi noči. Da je vse zasedeno, pravi. Od polnoči do štirih zjutraj je njen termin, ko mora dvakrat vstati in preložiti iz pralnega v sušilni stroj. Druga hčera se odpravlja na izlet na Irsko k prijateljici. Pravi, da rabi en kup papirjev za vstopat v državo, ker je omikron še bolj zakompliciral vse skupaj. Pravkar letijo fotografije sneženja v familjarno skupino. Naložim v peč, takoj žareče zagori. Že prej sem dobro zakurila, gotovo je bilo okrog tristo stopinj (so mi enkrat obrazložili naši fantje),  saj je močna vročina očistila zakajeno šipo kaminske peči. Na kavč si vzamem škatlo cimetovih keksov, tistih, ki so odtiskani v lepih slikicah. Dragi mi ponudi kozarec vina. Ker je danes lahko, en prav poseben dan.

Leta in leta po Lennonu, od tistega daljnega osmega decembra osemdeset, ima njegova glasba in spomin še vedno močno zavest. Pesmi in citati se pojejo in berejo v tem letu, dveh, na drugačen način. Kot bi bile pisane danes, za produkcijo današnjega časa, ki kar traja in traja.

Everybody had a hard year
Everybody let their hair down
Everybody saw the sunshine
Everybody pulled their socks up
Everybody had a hard year
Everybody saw the sundown
Everybody heard the rain come
Everybody cleared their things up
Everybody had a bad dream
Everybody put their feet down
Everybody had a good time

Everybody saw the sunshine

Skica v beležki tretješolke

Danes je sestra na našem familijarnem kanalu delila fotografijo moje male nečakinje, tretješolke, ki tako zelo lepo riše in ima zanimive ideje. Skico pod katero je bilo narisano veliko mavrično srce, je našla narisano v njeni beležki. Jaz se nisem še nikoli samotestirala in res ne vem, kako te ploščice  v resnici zgledajo in kaj piše na njih. Tudi nona in nono, nista razumela "tega rebusa",... ampak na teh ploščicah res pišejo te črke C T in S.

"Tako preprosto je to", je pod slikco dodala sestra :)

 

Ko pride novembra zgodaj večer

Novemberski dnevi v prihodu zime so kot nalašč za uverturo v take vikende, ko ne pomolim nosa na plano. Ne ljubi se mi ne na sprehod do reke, pohod v hrib pa postane velika izjema tega časa. Res je, da sanjam o smučanju. 

Dnevi so kratki, hitro pade mrak, pride večer in noč. Je pa ta čas zelo primeren za vse vrste ustvarjanj v ročnih delih. V peči prasketa ogenj in  najbolj zlenuharjene mačke se za dolgo časa zavlečejo v spanje in se ne premaknejo. Tako rade mi pridejo delat družbo v moj kotiček, kjer šivam.

V kvadratkih sem sešila otroško odejico za dojenčico mlade mamice in zraven spletla dvoje copatk. Te moje mokasinke tako rada pletem in vsem so tako zelo pri srcu.

 

Vse njene knjige in njeni bralni izzivi

Prelistujem  svoj blog in svoje objave iz zgodovine. Zanimivo mi je to početi, se spominjati. Naletim na pravzaprav zelo dobro postarano objavo iz gimnazijskega leta najstarejše hčere. Njeni bralni izzivi in seznami knjig so bili to. Kmalu potem je bila stara Sedemnajst, ko sem v svojem zapisu na blogu navrgla: Stalno bere. In zbira knjige.

 

Danes je absolventka primerjalne književnosti in angleškega jezika. 

In še vedno kar naprej bere, zbira knjige in piše. 

Piše o knjigah. 

Na Koridorju -  križišču umetnosti  (spletna kulturna platforma, ki se posveča ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja) je objavljena že njena peta recenzija. Tokrat je bila to Brina Svit - Ne želi si lahke poti. 

Nedavno je bil v tiskani in v digitalni obliki v Delu, v sklopu rubrike Mlado pero, objavljena njena recenzija del mlade slovenske pisateljice:  Absurd vsakdana: O prozi Sare Štern. 

 

Še sama ni mogla verjeti, da je dobila tako priložnost. 

Vsi smo bili ponosni in tako zelo veseli zanjo.

 

 

V november drugega leta

Ta rap komad je star devet let. Iskren, hraber, optimističen, a še kako jezen. 

Drvimo v november drugega leta korone, v zimo še enega takega časa.

"Visoko v nebo dvigujem svoje veje, kot drevo širim krošnje, veter se mi smeje in jaz se smejem nazaj, ker me greje misel, da imam ljudi, ki življenju dajo smisel."

                                          Kosta - Kostanjeva mandolina

 

 

Od Kambreškega, čez Kolovrat do Livka (Julijana 18. in 17 etapa)

Bila je najbrž najlepša jesenska nedelja, vreme sončno, suho in primerno toplo za pohod. Zadnji krak podaljšane Julijanine poti sva spomladi zaključila v vasi Kambreško nad Ročinjem. Nadaljujeva do zaključka, pravzaprav v drugo smer; iz Kolovrata ne greva v Tolmin ampak zavijeva proti domu. Podrobnosti, prerezi in opis lahko najdete v 18.etapi  in 17. etapi.

Ni se nama mudilo, hodila sva počasi, skoraj pohajaško in ob poti ves čas pobirala kostanj. Vse naokrog so bile sledi divjadi, najbrž divjih prašičev, ki jih je vsepovsod ogromno. Naletiva na lovca, s katerim malo poklepetam. Pravi, da ne moreva naprej, saj je po sredi najine poti pogon divjadi. Pozanimam se malo, kako vsa stvar poteka. Več kot štirideset lovcev s psmi naredi obroč okrog divjadi, veliko je prašičev in jelenov pravi. Namesto skozi gozd, čez greben Globočaka  morava naokrog po poti, po robu obroča, kjer srečava še nekaj lovcev. Malo se jim je zavleklo pravijo, veter je pričel pihati in slabo kaže. Ko obhodiva obroč, se povzpneva v breg proti vasi Srednje zaslišiva tri poke. 

Ruksaka sta vedno bolj težka od kostanjev. Doma ga zvagava več kot šest kilogramov.  Kostanjem se res ne moreva upreti, da ne bi polnila žepov z njimi. V planinskem domu pod Ježo si privoščiva manjši prigrizek, sladico, kavo in čaj, kreneva strmo navzgor na vrh Ježe in s potem še malo navkreber do Kolovrata in vse do vrha najvišjega hriba1100 metrov nad morjem. Razgledava se naokrog, pogled seže v Benečijo, v daljavi se sveti morje. Povzpneva se še na Kuk, domači hrib nad livškimi vasmi in Sočo. Stopiva direktno navdolg po najbolj strmem bregu kar sem ga kdaj hodila, tresejo se mi noge, ki so že utrujene. Skoraj stopnice so vklesane v hrib od Nebes. Prideva do ceste ki vodi do Livka in se odločiva se, da očeta počakava kar na bližnji klopci, ki je še v soncu.  Zjutraj, ko sem odšla na pot, sem se zaklela, da bom cel dan hodila in uživala, vse dotlej dokler bo sijalo sonce.  Dolini pod nama so hribi takrat že naredili senco. 

Pisana otroška krpanka iz ostankov

Spomin na šivanje prešite odeje iz časov poletnih dni.  Nastala je iz ostankov otroških prevlek, starejših otroških pižam in rjuh, tudi predpasnik s srčki je bil zraven. Odejo sem prešivala z vozlički, saj je ta tehnika dovolj enostavna in varna, če se uporabi debelejše polnilo, odeja pa je tako lepo puhasta.

Vikend z Abrahamom

Včeraj v soboto je godoval sam Abraham, vsaj tako je bilo napisano na koledarju. No, midva sva se prvič srečala že dan prej. Spomnila sem se vseh srečanj s tem očakom mojih staršev, tete in še koga. Tako kar malo v letih so se mi takrat vsi zdeli. ;)

Sem najstarejša vnukinja, nečakinja v familiji, po obeh straneh žlahte. Zato je bil to za vse nas "ta mlade",  kar poseben dogodek, ko bodo od mene naprej v ta leta stopali ostali po vrsti, brat, ljuba sestrična in tako naprej do sestre in četice bratrancev in sestričen. Ja, "staramo se in v leta gremo" ene druge generacije staršev.

Lep vikend je bil, veter nam je prinesel jesen. Po tem, ko so danes odšli še zadnji gostje iz hiše, sem šla na sprehod čez hrib do reke.

Čisto sama. Samo jaz in veter.

Baby odeja krpanka za punčko

Iz ostankov blaga, iz kvadratov, zelo rada šivam otroške odejice. Nekako pritiče,.. vsaj pravijo tako, da mora biti otroška baby krpanka ravno iz kvadratov. Vzpostavila sem logičen sistem šivanja po vrstah, ki je dobro funkcioniral, da je vse skupaj šlo hitro in enostavno.

Oh, te otroške baby odejice, tako rada jih šivam in tako vesela sem bila, ko sem izvedela, da je noseča in da je punčka.

 

Neskončne plaže pri Benetkah za konec dopusta v septembru (7/7)

Za zaključek septembrskega dopusta se za nekaj dni ustaviva še ob morju pri Benetkah. To ima dvaindvajset stopinj, zrak prijetnih 27.  Pričakava hčerko, ki se je vrnila iz potepanja v Stockholmu. Medtem starejša hčera v enem kosu skupaj z dvema prijateljicama v desetih dnevih obhodi malce skrajšano verzijo Julijanine poti.

Ob morju je bil sledil nekaj dnevni popolni počitek. Do konca sem prebrala svojo drugo knjigo, malo sem štrikala in kvačkala. S kolesi se odpravimo do izliva reke Piave v morje. Ob morju prijetno piha, plaže postajajo vedno bolj prazne, delavci s traktorji vzdolž cele obale pospravljajo dežnike, ležalnike, čistijo pesek. Na drugo stran konca plaž nismo prišli, saj je bilo za to preveč kilometrov, kolesa pa so nam bila oskrbljena bolj za silo. Ne predstavljam si tukaj dopusta ob morju v poletnih mesecih. Lahko bi uporabila besedo brutalno, tako grdo surovo zgleda vse skupaj. Neskončne plaže, povsod sama mivka, dežnik pri dežniku, ležalnik ob ležalniku, ob vrstah množice takšnih in drugačnih hotelov, eni z bazeni, drugi brez, tudi kamp je blizu in prestižne mobilne hiške ograjene z visokimi ogradami.

Izven sezone, v tem poznem septemberskem času je tukaj dovolj prijetno za krajši oddih. Narava, morje  in ljudje se podajamo v drugačen mir, sonce je vedno bolj utrujeno. Zaključujemo dopust, hčera se ob morju pogreje in obseva na soncu, potem ko je občutila pravo severnjaško jesen ob jutranjih nekaj stopinj nad nulo in dnevnih okrog deset. Veliki finale študentskih počitnic je tako pri kraju. Niti niso bile tako slabe, na koncu smo celo potovali v tujini. Vsi tri se zadovoljni vrnemo domov, da se s snidemo s hčero, ki jo še vedno malo bolijo noge od hribov. Sine pravi, da se je imel super, skrbel je za mačke in zaklepal je hišo.  Dva dni, ko ni bilo none,  si je skuhal sam svoje kosilo in baje eksperimentiral s kitajskimi rezanci in neko vzhodnjaško omako.

Čez reko Arno, čez stari most v Firencah - dopust v septembru (6)

Reka Arno izvira v Apeninih in najprej teče proti jugu, potem spremeni smer pri mestu Arezzo in teče skozi Firence ter se po 241 kilometrih malo naprej od znamenite Pise izlije v Ligursko morje.

Ponte Vecchio je tako zelo očarljiv most čez reko Arne v Firencah. Iz bližnjega mosta Santa Trinite je lepo viden, všeč mi je njegova rumena, gorčična barva, takšna prava toskanska  - tako sem jo kar sama poimenovala. Hišam v Toskani lepo pristoji takšna rumena in veliko hiš je odetih prav v to barvo. Na mostu je mnogo trgovinic, predvsem zlataren, gneča ljudi čezenj, pa me je spomnijala na katerega od obelaganih mostov v Benetkah. Iz mostu je lep razgled na reko in pročelja hiš ob reki, na most Sante Trinite. 

Čudovit pogleda na most je tudi iz bližnjega največjega muzeja Uficci. Tako zelo je blesetel v soncu. 

Poslednji večerni sprehod ob reki je lep in prijetno topel, več kot dvajset stopinj je pred zadnjim septemberskim vikendom v italjianskem mestu. Vsi smo oblečeni v poletna oblačila in najlahkotnejšo obutev. Iz mostu odmeva glasba italijanskih melodij, približava se in poslušava. Obiskovalci ploskamo in vsi radodušno mečejo drobiža v kitarski kovček. Nerodno nama je, ko ugotoviva, da sva drobiž pustila doma, zato od glasbenika kupiva CD, ki ga naslednji dan poslušava celo pot do naslednje točke oddiha najinega dopusta. Glasbe je veliko, več kompilacij skupaj, dovolj,  da nama čas ob prometnih zamaških, nesrečah in zoožanih avtocestnih odsekih mine prijetno in ne preveč tečno.