Bila je najbrž najlepša jesenska nedelja, vreme sončno, suho in primerno toplo za pohod. Zadnji krak podaljšane Julijanine poti sva spomladi zaključila v vasi Kambreško nad Ročinjem. Nadaljujeva do zaključka, pravzaprav v drugo smer; iz Kolovrata ne greva v Tolmin ampak zavijeva proti domu. Podrobnosti, prerezi in opis lahko najdete v 18.etapi in 17. etapi.
Ni se nama mudilo, hodila sva počasi, skoraj pohajaško in ob poti ves čas pobirala kostanj. Vse naokrog so bile sledi divjadi, najbrž divjih prašičev, ki jih je vsepovsod ogromno. Naletiva na lovca, s katerim malo poklepetam. Pravi, da ne moreva naprej, saj je po sredi najine poti pogon divjadi. Pozanimam se malo, kako vsa stvar poteka. Več kot štirideset lovcev s psmi naredi obroč okrog divjadi, veliko je prašičev in jelenov pravi. Namesto skozi gozd, čez greben Globočaka morava naokrog po poti, po robu obroča, kjer srečava še nekaj lovcev. Malo se jim je zavleklo pravijo, veter je pričel pihati in slabo kaže. Ko obhodiva obroč, se povzpneva v breg proti vasi Srednje zaslišiva tri poke.
Ruksaka sta vedno bolj težka od kostanjev. Doma ga zvagava več kot šest kilogramov. Kostanjem se res ne moreva upreti, da ne bi polnila žepov z njimi. V planinskem domu pod Ježo si privoščiva manjši prigrizek, sladico, kavo in čaj, kreneva strmo navzgor na vrh Ježe in s potem še malo navkreber do Kolovrata in vse do vrha najvišjega hriba1100 metrov nad morjem. Razgledava se naokrog, pogled seže v Benečijo, v daljavi se sveti morje. Povzpneva se še na Kuk, domači hrib nad livškimi vasmi in Sočo. Stopiva direktno navdolg po najbolj strmem bregu kar sem ga kdaj hodila, tresejo se mi noge, ki so že utrujene. Skoraj stopnice so vklesane v hrib od Nebes. Prideva do ceste ki vodi do Livka in se odločiva se, da očeta počakava kar na bližnji klopci, ki je še v soncu. Zjutraj, ko sem odšla na pot, sem se zaklela, da bom cel dan hodila in uživala, vse dotlej dokler bo sijalo sonce. Dolini pod nama so hribi takrat že naredili senco.
Ni komentarjev:
Objavite komentar