Ob obletnici smrti Johna Lennona, na Marijin praznik v decembru, na tetin rojstni dan, na dan drugega leta korone v decembru je začelo močno snežiti. Mačke ležijo po hiši in občasno uporabljajo svoj hišni wc v dolgem hodniku pred garažo. Ne marajo ven. Sine je močno prehlajen in Dragi je končno ven iz šfohosti po tretji dozi. Hčera se je vrnila iz Toplic, kjer so se srečale s prijateljicami iz srednje šole. Razlaga mi, kako v Študentu koristi pralnico sredi noči. Da je vse zasedeno, pravi. Od polnoči do štirih zjutraj je njen termin, ko mora dvakrat vstati in preložiti iz pralnega v sušilni stroj. Druga hčera se odpravlja na izlet na Irsko k prijateljici. Pravi, da rabi en kup papirjev za vstopat v državo, ker je omikron še bolj zakompliciral vse skupaj. Pravkar letijo fotografije sneženja v familjarno skupino. Naložim v peč, takoj žareče zagori. Že prej sem dobro zakurila, gotovo je bilo okrog tristo stopinj (so mi enkrat obrazložili naši fantje), saj je močna vročina očistila zakajeno šipo kaminske peči. Na kavč si vzamem škatlo cimetovih keksov, tistih, ki so odtiskani v lepih slikicah. Dragi mi ponudi kozarec vina. Ker je danes lahko, en prav poseben dan.
Leta in leta po Lennonu, od tistega daljnega osmega decembra osemdeset, ima njegova glasba in spomin še vedno močno zavest. Pesmi in citati se pojejo in berejo v tem letu, dveh, na drugačen
način. Kot bi bile pisane danes, za produkcijo današnjega časa, ki kar traja in traja.
Everybody had a hard year
Everybody let their hair down
Everybody saw the sunshine
Everybody pulled their socks up
Everybody had a hard year
Everybody saw the sundown
Everybody heard the rain come
Everybody cleared their things up
Everybody had a bad dream
Everybody put their feet down
Everybody had a good time
Everybody saw the sunshine
Ni komentarjev:
Objavite komentar